TFL Vsebine / TFLGlasnik

Temeljne kvalitativne značilnosti informacij so relevantnost, verodostojna predstavitev, primerljivost, preverljivost, pravočasnost, razumljivost.

Direktiva 2013/34/EU določa minimalne zahteve glede strukture in vsebine letnih računovodskih izkazov v državah članicah EU (European Parliament & Council, 2013). V Sloveniji področje urejata Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Slovenski računovodski standardi (SRS 2016). SRS temeljijo na MSRP, vendar so prilagojeni velikosti in potrebam domačega gospodarstva (Slovenski inštitut za revizijo, 2016).

1. Struktura in vsebina računovodskih izkazov

1.1. Bilanca stanja

Bilanca stanja prikazuje sredstva, obveznosti in kapital podjetja na določen dan. Temeljna enačba je: SREDSTVA = OBVEZNOSTI + KAPITAL. Sredstva so razdeljena na dolgoročna in kratkoročna sredstva. Obveznosti so dolgoročne in kratkoročne. Kapital vključuje osnovni kapital, kapitalske rezerve, preneseni dobiček/ izgubo. Strokovni izziv je upoštevanje lastniških kreditov kot oblike lastniškega kapitala. Upoštevamo načelo prednosti vsebine pred obliko in upniške vire, ki so jih zagotovili družbeniki, v analizi obravnavamo kot lastniške vire. Bilanca omogoča presojo kapitalske ustreznosti, likvidnosti, finančne stabilnosti, zadolženosti.

1.2. Izkaz poslovnega izida

Izkaz poslovnega izida prikazuje poslovne, finančne in druge prihodke in odhodke (sestavina odhodkov so obdobni stroški) v obračunskem obdobju (poslovno ali koledarsko leto) ter izide, ki so razlike med izbranimi prihodki in odhodki (vrste dobička/izgube). Kaj je dobiček? Odgovor, da je dobiček pozitivna razlika med prihodki in odhodki, ni točen, saj prikazuje le tehniko izračuna poslovnega izida. Poznavanje vsebine dobička je nedvomno ena najpomembnejših vsebin, ki jih mora poznati tudi vsak odvetnik. Vsebino dobička bom prikazal v primeru:

V začetku poslovanja imamo 1000 evrov denarja. Drugih oblik premoženja nimamo, tako da je naše premoženje vredno skupaj 1000 evrov. Za celoten znesek kupimo trgovsko blago, ki ga prodamo za gotovinsko plačilo. Prodajna cena je bila 1100 evrov. Po prodaji imamo 1100 evrov denarja. Drugih oblik premoženja nimamo, torej je naše premoženje skupaj vredno 1100 evrov. Imamo 100 evrov več kot na začetku. To povečanje je dobiček.
Posledica poslovnega dogodka je povečanje premoženja!

Primer nam pove, da je dobiček povečanje premoženja, pravilneje neto premoženja (po vsebini lastniškega kapitala)! Kaj je izguba? Če je dobiček povečanje neto premoženja, je izguba njegovo zmanjšanje. Tako dobiček kot izguba pripada lastniku.

Analiza poslovanja vključuje poslovnoizidne kazalce EBIT (zaslužek pred obrestmi in davki), EBITDA (zaslužek pred obrestmi, davki, amortizacijo in slabitvami), EBT (zaslužek pred davki), čisti dobiček in kazalnike poslovne uspešnosti ROA (donosnost sredstev) ter ROE (donosnost lastniškega kapitala). Pomembna sodila presoje poslovanja so:

• EBIT (poslovni izid) – primeren za analizo operativne uspešnosti, neodvisno od financiranja.

• EBITDA – približek operativnega denarnega toka, vendar brez sprememb obratnega kapitala in investicij; v sporih ga je treba uporabljati previdno.

• Bruto in neto marže po segmentih – uporabno kot merila pri izgubljenem dobičku.

1.3. Izkaz denarnih tokov

Izkaz denarnih tokov prikazuje denarne tokove iz poslovanja, denarne tokove iz investiranja, denarne tokove iz financiranja. Ta izkaz omogoča presojo dejanske likvidnosti, sposobnosti servisiranja dolgov in trajnosti poslovnega modela. Denarni tokovi pogosto razkrivajo informacije, ki jih obračunski izkaz poslovnega izida ne pokaže (White et al., 2003).

1.4. Izkaz sprememb kapitala

Prikazuje gibanje kapitala, dokapitalizacije, razdelitev dobička, revalorizacije, izgube. Pomemben je za presojo dolgoročne stabilnosti in zaščite upnikov.

1.5. Omejitve računovodskih izkazov

Kljub standardizaciji imajo računovodski izkazi omejitve. Temeljijo na zgodovinskih podatkih, vsebujejo ocene (amortizacija, oslabitve), ne zajemajo vedno nefinančnih dejavnikov, lahko so predmet kreativnega računovodstva (Healy & Wahlen, 1999). Zato je pri spornih situacijah potrebna kombinacija kvantitativne analize, kvalitativne presoje in forenzičnega pristopa.

2. Zakaj odvetniki potrebujejo »računovodsko pismenost«

Finančni izkazi so standardiziran povzetek poslovanja, vendar so za odvetnika hkrati tudi dokazno gradivo in izhodišče za procesno strategijo. V sporih o plačilu računov, odškodninah, regresih, izpodbijanju pravnih dejanj ali v insolventnih postopkih se pravna vprašanja pogosto prevedejo v ekonomske vsebine, kot so: ali je dolžnik (bil) sposoben plačati, ali je prezadolžen, ali je dobiček »resnično« ustvarjen, ali gre za knjigovodsko optimizacijo, kakšna je verjetnost izterjave, ali je izgubljeni dobiček razumen in pričakovan po naravnem teku dogodkov. Pri tem je bistveno razumeti, da so bilance rezultat pravil merjenja in razvrščanja (SRS ali MSRP/IFRS), zato interpretacija brez poznavanja pravil zlahka vodi v zmoto (Slovenski inštitut za revizijo, 2016).

Slovenska literatura in praksa na področju računovodske analize, plačilne sposobnosti in škode iz naslova izgubljenega dobička izrecno poudarjata, da je treba računovodske podatke brati v kontekstu poslovnega modela, časovnosti (denarni tokovi proti obračunskemu izidu) in pravnega standarda dokazovanja (Bergant et al., 2012; Mayr, 2024).

3. Nekatera za odvetnike relevantna vprašanja, na katera »odgovarjajo« izkazi

V praksi se po izkušnjah izvedenca odvetniki pogosto srečajo z naslednjimi sklopi vprašanj:

• Izterjava in pogodbeni spori: ali dolžnik lahko plača račun; ali obstajajo znaki trajnejše nelikvidnosti; kakšna je realna možnost poplačila.

• Insolventnost in izpodbijanje: ali so izpolnjeni znaki insolventnosti (trajnejša nelikvidnost ali dolgoročna plačilna nesposobnost); ali je prišlo do oškodovanja upnikov (ZFPPIPP).

• Odškodninske in konkurenčne zadeve: ali je izgubljeni dobiček metodološko razviden; kako razlikovati med izgubljenim dobičkom in zmanjšanjem vrednosti podjetja; kako obravnavati »but‑for« scenarij, merila itd. (Mayr, 2024).

• Korporacijski spori in odgovornost poslovodstva: kapitalska ustreznost; spoštovanje finančnih zavez; upravljanje likvidnosti; izplačila dobička in prepovedi v času insolventnosti.

• Predlogi za računovodsko forenzično preiskavo: indikatorji goljufivega poročanja in manipulacij (Mayr, 2019).

Za vsako od teh vprašanj so potrebni različni »razrezi« izkazov: statična slika (bilanca stanja), tok ustvarjanja izida (izkaz poslovnega izida), tok denarja (izkaz denarnih tokov) ter pojasnila in računovodske usmeritve (razkritja). Sodobni pogled pa upošteva tudi pričakovanja.

4. Od računovodske informacije do pravnega sklepa

Ključna napaka pri branju bilanc za pravne potrebe je preskok od številke do pravnega zaključka brez vmesne interpretacije. Priporočljive so (Mayr, 2000; Penman, 2013):

• Identifikacija računovodskega pomena postavke (kaj meri, kako je vrednotena, kateri standard ali politika jo oblikuje).

• Ekonomska interpretacija (kaj pomeni za sposobnost ustvarjanja denarnih tokov, za tveganje, za robustnost poslovnega modela¹).

• Pravni prevod (katero vsebino obravnavamo: npr. insolventnost po ZFPPIPP, navadno škodo, izgubljeni dobiček, vzročnost, protipravnost, možnost izterjave, skrbnost poslovodstva).

Velja, da kazalniki niso cilj, temveč signal. Bistvena je vsebinska razlaga izračunov ter povezava s poslovnimi dogodki in dokazili (pogodbe, naročila, dobavnice, bančni izpiski, poslovni načrti) (Mayr, 2000, 2019).

5. Kapitalska ustreznost, solventnost, zadolženost in »skrita« tveganja

Bilanca stanja pokaže premoženje in vire financiranja na presečni datum. Za odvetnike je posebej pomembna razmejitev med (a) knjigovodsko vrednostjo in (b) realno unovčljivostjo ter (c) pravnimi omejitvami (zastave, hipoteke, fiduciarni prenosi, prepovedi odtujitve, povezane osebe) (Slovenski inštitut za revizijo, 2016).

Kapitalska ustreznost pomeni, da ima podjetje dovolj lastnega kapitala glede na tveganja in obseg poslovanja, da lahko nadomesti izgube in ostane solventno. V pravni stroki se uporablja kot indikator prezadolženosti, tveganja nepoplačila in kot podlaga za presojo skrbnosti organov vodenja (Bergant et al., 2012). Ločiti je treba med kratkoročno plačilno sposobnostjo (likvidnost) in dolgoročno plačilno sposobnostjo (solventnost) ter pomenom denarnega toka (Bergant et al., 2012).

Solventnost pomeni dolgoročno sposobnost poravnavanja obveznosti. Analiza vključuje razmerje med kapitalom in obveznostmi, pokritost obresti in strukturo zapadlosti dolga.

Pri pravnih sklepih je treba računovodsko analizo vezati na zakonske definicije. ZFPPIPP² insolventnost opredeljuje alternativno: (1) trajnejša nelikvidnost ali (2) dolgoročna plačilna nesposobnost (ZFPPIPP). Bilance same po sebi ne »dokazujejo« insolventnosti, vendar so ključen vir za presojo insolventnosti, skupaj z dinamiko plačil, izvršbami, blokadami računov in načrti prihodnjega poslovanja.

Pri oceni, ali je smiselno sprožiti, predlagati, vložiti predlog ipd. za izvršbo, predlagati zavarovanje ali skleniti poravnavo, odvetnik rabi hitro oceno plačilne sposobnosti in premoženjskega stanja. Pri oceni se lahko uporabi kombinacija kazalnikov likvidnosti, zadolženosti in denarnih tokov ter preverjanje strukture obveznosti (Mayr, 2022).

Računovodski izkazi predstavljajo osnovo za finančno (računovodsko) analizo. Poudarjam nekatere kazalnike in kazalce:

• Likvidnost:

• tekoči količnik = kratkoročna sredstva/kratkoročne obveznosti.
• hitri količnik = (kratkoročna sredstva − zaloge)/ kratkoročne obveznosti.
• denarni količnik = denarna sredstva/kratkoročne obveznosti.

• Zadolženost/solventnost:

• dolg/kapital (finančni vzvod).
• dolg/EBITDA (če je EBITDA stabilen in normaliziran).
• pokritost obresti = EBIT/obresti (interest coverage).

• Denarni tok:

• operativni denarni tok/kratkoročne obveznosti.
• prosti denarni tok (FCF) = CFO − CAPEX (poenostavljeno).
• dinamika obratnega kapitala (terjatve, zaloge, obveznosti).

• Kapitalska ustreznost = kapital/sredstva (ali kapital/obveznosti do virov sredstev).

• Finančni vzvod = obveznosti/kapital.

• Pokritost dolgoročnih sredstev z dolgoročnimi viri = (kapital + dolgoročne obveznosti)/ dolgoročna sredstva.

• Kazalniki prezadolženosti (negativen kapital; razmerje dolga do EBITDA, če je EBITDA stabilen).

• Kot dopolnilo je smiselno uporabiti tudi modele finančne stiske (npr. Altmanov Z‑score) kot orientacijski indikator, ob zavedanju omejitev modela in panožnih posebnosti (Altman, 1968).

6. Kakovost sredstev s poudarkom na terjatvah in zalogah

V sporih o izterjavi in v insolvenčnih zadevah je bistveno vprašanje, koliko sredstev je unovčljivih in v kakšnem času. Najpogostejši »mehki« riziki so precenjene terjatve, zastarele zaloge in agresivna aktivacija stroškov (Mayr, 2019; Penman, 2013).

Pravni fokus pri terjatvah:

• Struktura zapadlosti, delež terjatev do povezanih oseb, koncentracija na enega kupca.
• Politike popravkov vrednosti (oslabitve) in skladnost z razkritji.
• Dogovori o pobotu terjatev in obveznosti, cesije, faktoring, zavarovanja terjatev.

7. Razvidnost izgubljenega dobička

Izgubljeni dobiček je pravna kategorija škode, ki ni vsebinsko enaka kot računovodski pojem dobička. Izgubljeni dobiček zahteva metodološko razvidnost (sledljivost) od dejstva (škodni dogodek) do zneska (škoda). V praksi praviloma izhaja iz normaliziranih dobičkov, primerljivih obdobij in dokazljivih predpostavk (naročila, tržni deleži, kapacitete), pri čemer je treba izločiti učinke, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (Mayr, 2016, 2024).

Izkaz poslovnega izida je eno od izhodišč za oceno ustvarjalnosti poslovnega modela in za analize škode. Za pravne potrebe je pomembno ločiti ponavljajoče se (operativne) postavke od enkratnih učinkov (odtujitve, prevrednotenja, odpisi) in preveriti, ali je prikazan dobiček podprt z denarnim tokom (Penman, 2013).

Praktični koraki za odvetnika:

• Opredelitev obdobja škode (od – do) in meril (preteklo poslovanje; primerljiva podjetja itd.).
• Normalizacija poslovnega izida (izločitev enkratnih postavk; uskladitev računovodskih politik).
• Določitev variabilnih in fiksnih stroškov (prispevek za kritje); preveritev s podatki iz notranjih evidenc, če so na voljo. To je pomembno za oceno izogibnih stroškov.³
• Diskontiranje prihodnjih izgub na presečni datum in obravnava tveganj (verjetnosti) skladno s standardi dokazovanja (Damodaran, 2006).

8. Plačilna sposobnost dolžnika

Za vprašanje, »ali bo dolžnik plačal«, je denarni tok pogosto pomembnejši od dobička. Negativen operativni denarni tok ob hkratnem dobičku lahko kaže na agresivno priznavanje prihodkov, rast terjatev ali zalog ali na pritisk kupcev na plačilne roke (Penman, 2013).

Odvetniško uporabni »alarmni signali«:

• Kronično negativni denarni tok iz poslovanja ob rasti prihodkov (»growth without cash«) – mogoče gre za navidezne prihodke.
• Financiranje tekočega poslovanja z novimi posojili ali odlogi plačil dobaviteljem – mogoče je, da je podjetje podkapitalizirano.
• Nenadna prodaja osnovnih sredstev za pokrivanje likvidnosti – mogoče gre za predstečajno sliko.
• Povečanje kratkoročnih obveznosti do povezanih oseb – mogoče gre za neustrezne oblike financiranja podjetja ali za obliko dekapitalizacije.

9. Forenzični vidik: kazalniki kot indikatorji prevar in manipulacij

V sporih in kazenskih postopkih se odvetniki pogosto srečajo z vprašanjem, ali so izkazi zanesljivi. V forenzičnih preiskavah govorimo o »red flags« oziroma indikatorjih prevar. Taki primeri so: nenavadna rast terjatev glede na prihodke, odstopanja med dobičkom in denarnim tokom, ponavljajoče se izredne postavke, nenavadne transakcije s povezanimi osebami ter spremembe razkritij (Mayr, 2013, 2019).

Odvetniška uporaba: identifikacija področij za dokazne predloge (pridobitev listin, zaslišanja, izvedenstvo, predlog za računovodsko forenzično preiskavo).

10. Kontrolni seznam za odvetnike

• Kateri računovodski okvir velja (SRS ali MSRP/ IFRS)? Ali je izkaz revidiran in kakšno je revizorjevo mnenje?
• Kakšni sta struktura sredstev (delež terjatev, zalog, naložb) in njihova unovčljivost?
• Kakšna je struktura financiranja (kapital, posojila, obveznosti do dobaviteljev, povezane osebe)?
• Likvidnost: kratkoročni količniki + dinamika plačil (zapadlosti, izvršbe, blokade).
• Solventnost: trend kapitala, vzvod, pokritost dolgoročnih sredstev z dolgoročnimi viri.
• Denarni tok: ali poslovanje ustvarja denar; ali investicije in financiranje »krpajo« luknje?
• Izgubljeni dobiček: utemeljenost meril (preteklo poslovanje, primerljiva podjetja ipd.), normalizacija izida, prispevek za kritje, diskontiranje.
• Forenzični alarmi: neskladja med izkazi, nenavadne spremembe politik, transakcije s povezanimi osebami.
• Dokazna strategija: katere listine in iz katerih obdobij rabimo; poslovne knjige so le indic; kdo naj priča; ali je potrebno izvedenstvo; ali je potrebna računovodska forenzična preiskava.

11. Sklep

Računovodski izkazi imajo kot vir informacij za odvetniško prakso tako ekonomsko kot pravno vrednost, pri čemer je bistven izziv premostiti razkorak med reprezentacijo poslovne realnosti in dokazno relevantnostjo v sodnem postopku. Računovodski izkazi niso zgolj tehnični artefakti, temveč tudi modeli poslovne realnosti, ki vsebujejo normativne izbire, ocene in uporabo domnev o prihodnjih koristih (npr. amortizacijske metode, politike oslabitev, priznanje prihodkov), zato njihova interpretacija ne more temeljiti zgolj na površinski analizi številk, ampak tudi na metodološki in konceptualni presoji (IASB, 2018; IFRS Foundation; International Financial Reporting Standards).

Standardi, kot je International Financial Reporting and Analysis (Alexander, Britton & Jorissen), poudarjajo, da je finančna (računovodska) analiza proces, ki vključuje kvantitativno ocenjevanje (npr. kazalniki, horizontalna in vertikalna analiza), hkrati pa zahteva kvalitativno presojo konteksta in računovodskih odločitev – na primer vpliv razkritij, konsistentnost računovodskih politik in razumevanje cenilnih metod – ker šele takšna kombinacija omogoča zanesljive ekstrakcije informacij iz bruto številčnih podatkov (Alexander, Britton & Jorissen).

Pri pravnih vprašanjih – insolventnost, plačilna (ne) sposobnost, izgubljeni dobiček, odgovornost poslovodstva – je lucidno opredeliti, katere informacije iz kazalnikov nosijo argumentacijsko težo in pri katerih rabimo dokazne listine oziroma forenzično izvedenstvo. Na primer:

• negativni denarni tok iz poslovanja lahko kaže na sistemsko nelikvidnost (v določenem času smo več porabili kot prejeli), vendar sam po sebi ne pomeni pravnega sklepa o insolventnosti, ker je treba upoštevati tudi dinamiko zapadlosti obveznosti, strategijo financiranja in potencialne lastne vire (White, Sondhi & Fried, 2003);
• agresivno priznavanje prihodkov ali manipulacije z oslabitvami lahko kažejo na instrumentalizacijo računovodskih pravil za prikaz lažne finančne slike; takšni primeri zahtevajo forenzično presojo in dodatne dokaze (Healy & Wahlen, 1999; Mayr, 2019).

V kontekstu ocene izgubljenega dobička je sodna praksa (Slovenija) do konca marca 2024 začela razvijati standardizirane kriterije strokovne presoje, ki temeljijo na sodnih odločitvah in strokovnih delih, kot je nedavna monografija Izgubljeni dobiček (Mayr, 2024). Ta monografija združuje metodološko utemeljene pristope – od normalizacije izidov, identifikacije variabilnih in fiksnih stroškov do diskontiranja prihodnjih izgub – kar omogoča dokazno sledljivo kvantifikacijo škode, ki presega zgolj računovodsko interpretacijo prihodkov in odhodkov. Pri tem sta kritični vprašanji prag dokazovanja in vzročna povezanost. Niso dovolj le finančni kazalci oz. kazalniki (npr. EBIT, EBITDA, ROE), temveč je treba vzpostaviti tudi jasno povezavo med prizadetim ekonomskim rezultatom in pravnim standardom, ki ga zahtevajo zakoni in sodna praksa. Računovodstvo zato ni absolutno merilo, temveč del širše dokazne strategije.

Računovodski izkazi so za odvetnike ključna informacijska baza, vendar morajo biti interpretirani skozi prizmo ekonomske realnosti, računovodskih politik in pravnih standardov. Brez takšne metodološke triangulacije obstaja tveganje, da številke dobijo lažno spoznavno vrednost, kar lahko privede do zavajajočih pravnih sklepov, zmanjšane dokazne moči in slabše procesne strategije. Zato sta znanje o računovodskih pravilih in veščina finančnega sklepanja nujni pogoj za uporabo računovodskih izkazov kot verodostojnega dokaznega orodja.

Branje bilanc za odvetnike ni nadomestilo za izvedenstvo, je pa nujno orodje za zgodnjo procesno diagnostiko: (1) oceno tveganja izterljivosti, (2) izbiro dokazov, (3) razumno pogajalsko pozicijo in (4) nadzor nad strokovnimi poročili.

Pristop, ki združuje računovodsko razumevanje postavk ter njihovo ekonomsko in pravno vsebino, zmanjšuje napake pri sklepanju ter povečuje kakovost odvetniškega dela. Pomembna so znanja s področja računovodske analize, forenzičnega preiskovanja in prakse uveljavljanja odškodnin z jasno orientacijo na dokazljivost.

Uporabljene kratice

1. Računovodski standardi in organizacije

• MSRP (Mednarodni standardi računovodskega poročanja). Slovenski prevod za IFRS. Gre za enotna pravila za pripravo računovodskih izkazov, ki zagotavljajo primerljivost podjetij na mednarodni ravni.
• IASB (International Accounting Standards Board). Neodvisno telo s sedežem v Londonu, ki pripravlja in izdaja mednarodne računovodske standarde (IFRS).
• IFRS (International Financial Reporting Standards). Angleška kratica za MSRP. Večina borznih podjetij v EU mora svoje izkaze pripravljati po teh standardih.
• SRS (Slovenski računovodski standardi). Nacionalna pravila, ki jih izdaja Slovenski inštitut za revizijo. Obvezna so za večino slovenskih podjetij (razen za tista, ki uporabljajo MSRP).

2. Kazalniki uspešnosti in denarni tokovi

• EBITDA – Earnings Before Interest, Taxes, Depreciation, and Amortization. Dobiček pred obrestmi, davki in amortizacijo. Kazalnik »surove« operativne moči podjetja.
• EBIT – Earnings Before Interest and Taxes. Dobiček pred obrestmi in davki (poslovni izid iz poslovanja).
• EBT – Earnings Before Taxes. Dobiček pred obdavčitvijo.
• E – Earnings. Čisti dobiček (tisti, ki ostane lastnikom po plačilu vseh stroškov in davkov).
• FCF (Free Cash Flow). Prosti denarni tok. Denar, ki podjetju ostane po plačilu vseh stroškov in investicij. To je denar, ki se lahko dejansko izplača lastnikom ali porabi za vračilo dolgov.
• CFO (Cash Flow from Operations). Denarni tok iz poslovanja. Pove nam, koliko gotovine je podjetje dejansko ustvarilo s svojo osnovno dejavnostjo.
• CAPEX (Capital Expenditures). Investicijski odhodki. Denar, ki ga podjetje porabi za nakup ali nadgradnjo osnovnih sredstev (stroji, nepremičnine, oprema).
• ROA (Return on Assets). Donosnost sredstev (včasih tudi donosnost aktive). Gre za enega ključnih finančnih kazalnikov, ki pove, kako učinkovito podjetje uporablja svoje premoženje (stroje, nepremičnine, zaloge, denar) za ustvarjanje dobička.
• ROE (Return on Equity). Donosnost kapitala. Pove nam, koliko dobička podjetje ustvari na vsak evro lastniškega kapitala. Ključen podatek za delničarje.

Literatura in viri

Alexander, D., Britton, A., in Jorissen, A.: International financial reporting and analysis (7th ed.). Cengage Learning, 2020.

Altman, E. I.: Financial ratios, discriminant analysis and the prediction of corporate bankruptcy. Journal of Finance, 23(4), 1968, str. 589–609, https://doi.org/10.1111/j.1540-6261.1968.tb00843.x.

Bergant, Ž., Borak, N., in Mayr, B.: Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja (računovodska analiza). Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo, 2012.

Damodaran, A.: Valuation approaches and metrics: A survey of the theory and evidence. Foundations and Trends in Finance, 1(8), 2006, str. 693–784.

European Parliament and Council. (2013). Directive 2013/34/EU on the annual financial statements, consolidated financial statements and related reports.

Healy, P. M., & Wahlen, J. M.: A review of the earnings management literature. Accounting Horizons, 13(4), 1999, str. 365–383.

IASB. (2018). Conceptual framework for financial reporting. IFRS Foundation.

Mayr, B.: Računovodske informacije. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo, 2000.

Mayr, B.: Forenzične preiskave v računovodstvu in financah in insolventni postopki. Poslovodno računovodstvo, 6(1), 2013, str. 50–61.

Mayr, B.: Škoda v pravu in ekonomiji s poudarkom na škodi iz naslova izgubljenega dobička. Poslovodno računovodstvo, 9(1), 2016, str. 23–48.

Mayr, B.: Osnove računovodskih izkazov za pravnike. Pravnik: Revija za pravno teorijo in prakso, 74(5/6), 2019, str. 397–398 in 411–412.

Mayr, B.: Tradicionalna računovodska analiza kot pripomoček odkrivanja goljufivega poročanja. V Bergant, Ž. (ur.), Zbornik referatov: 4. konferenca o analizi poslovanja (str. 62–73). Ljubljana 2019, Inštitut za poslovodno računovodstvo; Visoka šola za računovodstvo in finance.

Mayr, B.: Kreditna sposobnost kot sestavina financiranja poslovanja. Poslovodno računovodstvo, 15(1), 2022, str. 4–21.

Mayr, B.: Preiskovanje računovodskih poročil: Osnove načrtovanja poslovanja za oblikovanje poslovnih odločitev (študijsko gradivo). Ljubljana 2023, Visoka šola za računovodstvo in finance.

Mayr, B.: Izgubljeni dobiček (znanstvena monografija). Ljubljana 2024, Visoka šola za računovodstvo in finance.

Mayr, B.: Izzivi pri ocenjevanju izgubljenega dobička. Odvetnik, št. 4 (117) – jesen 2014, str. 12–18.

Penman, S. H.: Financial statement analysis and security valuation (5th ed.). New York 2013, McGraw‑Hill Education.

Slovenski inštitut za revizijo. (2016). Slovenski računovodski standardi (SRS 2016). Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

White, G. I., Sondhi, A. C., & Fried, D.: The analysis and use of financial statements (3rd ed.). Wiley. 2003.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ur. l. RS, št. 176/21 – UPB in nasl.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Ur. l. RS, št. 65/09 – UPB in nasl.

Opombe:

^* Članek je doc. dr. Branko Mayr pripravil za Odvetniško šolo 2026, ki je 27. in 28. marca 2026 potekala v Portorožu.

¹ Pod robustnim poslovnim modelom pojmujem sposobnost podjetja, da dolgoročno stabilno ustvarja novo vrednost tudi ob neugodnih pogojih, kot so krize, spremembe zakonodaje, padec povpraševanja, tehnološke motnje ali rast stroškov.

² Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

³ Izogibni stroški (avoidable costs) so stroški, ki so tesno povezani z učinki, ki jih zaradi škodnega ravnanja podjetje ni uresničilo. Po vsebini se pogosto prekrivajo z variabilnimi stroški, vendar to ni pravilo. V stroki izgubljenega dobička poudarjamo, da ne gre za sinonima.