TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I/I in I/II spremeni tako, da se glasi:

• "I. Ugotovi se, da sta nični kreditna pogodba št. 12-X z dne 30. 6. 2008 in notarski zapis opr. št. SV 574/08 z dne 30. 6. 2008, ki vsebuje kreditno pogodbo št. 12-Y in sporazum po 142. členu SPZ.

  II. Ugotovi se, da sta nični kreditna pogodba št. 12-Y z dne 30. 6. 2008 in notarski zapis opr. št. SV 575/08 z dne 30. 6. 2008, ki vsebuje kreditno pogodbo št. 12-Y in sporazum po 142. členu SPZ."

Neutemeljene so navedbe toženke, da Direktiva ni uporabljiva oziroma ni neposredno uporabljiva, saj zaključki o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo neposredno na Direktivi, temveč na Zakonu o varstvu potrošnikov in Obligacijskem zakoniku.

Pritožbeno sodišče tudi ne deli materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje, da bi tožnica kot razumna oseba morala biti zmožna presoditi, da sprememba lahko vpliva tudi na bistven porast anuitete, saj je bila seznanjena in poučena glede tečajnih razlik in sprememb, kar izhaja iz njene izpovedbe, da od sklenitve Kreditne pogodbe najprej dnevno spremlja gibanje tečaja, ker jo te stvari zanimajo. Sodišče prve stopnje s tem ni ugotovilo nobenih posebnih dejanskih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je bila tožnica pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF v vsakem primeru, za vsako ceno, ne glede na kakršnokoli vsebino informacij in opozorila toženke. Glede na ugotovljeno pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost se toženka kot profesionalna organizacija ne more razbremeniti v razmerju do tožnice kot potrošnika. Zato pritožbeno sodišče sledi njenemu zatrjevanju, da spornih kreditnih obveznosti ne bi prevzela, če bi se zavedala dejanskega obsega tveganja.