Odločba o oceni ustavnosti zakona o centralnem registru prebivalstva

2649. Odločba o oceni ustavnosti zakona o centralnem registru prebivalstva

Ustavno sodišče je v postopku, začetem na pobudo dr. Janeza Peklenika iz Ljubljane, na seji dne 23. maja 2002

Zakon o centralnem registru prebivalstva (Uradni list RS, št. 1/99) ni v neskladju z ustavo.

Pobudnik, ki svoj pravni interes utemeljuje z dejstvom, da izpodbijani zakon ureja tudi vprašanja zbiranja in uvrščanja v registru in dostopnosti podatkov o njem kot državljanu, predlaga razveljavitev zakona o centralnem registru prebivalstva (v nadaljevanju: ZCRP) v celoti, ker je vanj neizločljivo vgrajen pravni institut enotne matične številke občana (EMŠO), ki ga zakon uvaja in ureja tako, da se na EMŠO navezuje vrsta osebnih podatkov, to pa da nasprotuje človekovi pravici do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen ustave) in pravici do varstva osebnih podatkov (38. člen ustave).

Ko utemeljuje svoj predlog, pobudnik ugotavlja, da morajo na podlagi tega in drugih zakonov za posamezna področja uporabljati EMŠO upravljalci mnogih zbirk podatkov, ki skupaj zajemajo vsa pomembna področja človekovega življenja. Še poleg zakonsko ukazanih primerov pa da zahtevajo od državljana EMŠO neupravičeno npr. tudi banke pri izdajanju kreditnih kartic in drugi. Ker pa je centralni register prebivalstva v sestavu Ministrstva za notranje zadeve, minister tega resorja pa praviloma pripada določeni politični opciji ter je pripadnik ene od vladajočih strank, v sestavu istega ministrstva pa je tudi policija, ocenjuje pobudnik, da je nevarnost zlorabe podatkov, povezanih z EMŠO, za boj zoper posameznika kot političnega nasprotnika prevelika, še posebej v državi s tako malo demokratične tradicije, kakršna je Slovenija. Drugi argument za razveljavitev ZCRP vidi pobudnik v nevarnosti vdora v Centralni register prebivalstva (v nadaljevanju: CRP), ta nevarnost da z razvojem računalniških mrež, npr. interneta, objektivno narašča. EMŠO olajšuje nepooblaščenim, ki bi vdrli v CRP, pridobiti popolno podobo o državljanu z vsemi obveznimi pa še drugimi podatki o njem, ugotavlja pobudnik, ki tako stanje imenuje orwellovski sistem nadzora. Ne glede na določbe zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZVOP) je po njegovem nemogoče vzpostaviti trajen sistem varovanja, če so vsi podatki dosegljivi preko povezovalne številke EMŠO. Prav povezovalna vloga in sposobnost EMŠO je torej tisto, kar po pobudnikovem prepričanju ogroža zasebnost in osebnostne pravice državljana.

Pobudnik sam vidi po predlagani razveljavitvi ZCRP pravo zakonodajno pot tako, da se registrska usmeritev (na kateri izpodbijani zakon temelji in jo ureja) sicer obdrži, z njo tudi EMŠO, vendar se njegova uporaba omeji na nekaj skrbno izbranih področij, ki omogočajo kvaliteten pregled in analize nad gibanjem prebivalstva, vse druge datoteke naj vodijo organi, odgovorni za stanje na določenih področjih delovanja; za primer navaja davčno službo, ki že sedaj ne uporablja EMŠO, temveč le davčno številko. Ministrstvo za notranje zadeve po mnenju pobudnika za opravljanje svojih nalog ne potrebuje vseh podatkov, zbranih v CRP in povezanih z EMŠO.

V teku pripravljalnega postopka, odgovarjajoč na navedbe nasprotnega udeleženca in vlade, pobudnik med drugim še zapiše, da velike države, kot so ZDA, Velika Britanija in Nemčija, sicer poznajo osebne številke državljanov, a ne v funkciji povezovalne identifikacijske številke, kakor je to pri EMŠO, in da so Švedska in druge države, po katerih je sistem CRP prevzet, "resnično demokratične države, kjer se zakon zavestno in s prepričanjem tudi spoštuje in izvaja", obseg zbirk podatkov pa da je pri njih tako omejen, da ne omogoča zlorabe. Trdi, da "tako popolnega mehanizma za nadzor državljanov s povezovalno številko EMŠO nima nobena demokratična država". Nazadnje opozori še na odpore pri uvajanju enotnega zdravstvenega identifikatorja v ZDA poleg enotne številke socialnega varstva, ki je doslej v tej državi edini deloma opravljal vlogo osnovne identifikacijske številke (Delo, 23. 6. 1998).

Državni zbor odgovarja, da je CRP za delovanje in organiziranost javnega sektorja nepogrešljiv in bistveno prispeva k racionalnemu in hitrejšemu delovanju na mnogih področjih dela državne uprave, koristi pa neposredno tudi prebivalcem, saj omogoča hitrejše uveljavljanje njihovih pravic. EMŠO pa da je po eni strani kot identifikacijska številka posameznika za registrsko organiziranost javnega sektorja nujno potrebna, po drugi pa kot eden od osebnih podatkov hkrati z drugimi varovana z varovalnim sistemom, ki ga določa ZCRP. Opozarja na vlogo EMŠO kot sredstva za varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic osebe, ki zmanjšuje število nehotenih napak in preprečuje hotene napake ter omogoča ažurnost podatkov v zbirkah. Pobudnikove trditve o dostopu policije do osebnih podatkov v CRP pa zavrača, saj je upravljalec CRP Urad za upravne in notranje zadeve v okviru Ministrstva za notranje zadeve in ima Policija do podatkov v njem dostop le toliko in tako, kot to določa zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 – v nadaljevanju: ZPol).