TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. in III. točki izreka tako, da se I. točka izreka sedaj glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.530,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2020 dalje do plačila.“

- v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

II. Pritožnici nosita vsaka sama svoje pritožbene stroške.

Podlago za plačevanje akontacij vodnega povračila predstavlja Uredba o vodnih povračilih (14. člen), kot to navaja pritožnica. Vendar pa akontativni način plačevanja vodnega povračila za posamezno koledarsko leto velja le do izdaje odmerne odločbe. Z izdajo odmerne odločbe se zavezančeva obveznost konkretizira. Od tedaj dalje predstavlja pravno podlago za plačilo vodnega povračila navedena odločba.

Ker so od prejema odločb Upravnega sodišča do izdaje novih odmernih odločb pretekla kar tri leta, se pritožnica na določbo tretjega odstavka 14. člena Uredbe o vodnih povračilih ne more sklicevati, saj o njeni poštenosti v smislu 193. člena OZ od prejema odločb Upravnega sodišča dalje ni mogoče govoriti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Uredba o vodnih povračilih v četrtem odstavku 14. člena določa, da mora zavezanec za nepravočasno plačano vodno povračilo plačati zakonite zamudne obresti, ne določa pa, da bi država morala zavezancu plačati kakršnekoli obresti od preveč odmerjenih in plačanih vodnih povračil. Navedenega ne določa niti ZV-1. Zato so primerna pravna podlaga za plačilo obresti od preveč plačanega vodnega povračila določbe OZ o neupravičeni pridobitvi.