Odločba U-I-479/22, U-I-228/23

2026-01-2004

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, in v postopku za preizkus pobude dr. Petra Gregorčiča, Ljubljana, Andreja Graha Whatmougha, Tržič, dr. Barbare Besednjak Valič, Italijanska republika, mag. Uroša Urbanije, Brezovica, in javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, na seji 2. julija 2026

odločilo:

1.

Točka a) pete alineje tretjega odstavka 18. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 9/14, 163/22 in 112/25) se razveljavi.

2.

Četrti odstavek 6. člena, 9., 16., 17., 17.a in 17.b člen, prvi in drugi odstavek, prva do četrta alineja ter točki b) in c) pete alineje in šesta alineja tretjega odstavka ter četrti in peti odstavek 18. člena, 19., 20., 21., 21.a, 21.b, 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28. in 29. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 9/14, 163/22 in 112/25) ter 3., 10. in 17. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 163/22) niso v neskladju z Ustavo.

3.

Členi 22, 23, 24, 25, 26 in 27 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 163/22) niso v neskladju z Ustavo.

4.

Postopek za preizkus pobude javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 6. člena, 9., 16., 17., 17.a, 17.b, 18., 19., 20., 21., 21.a, 21.b, 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28. in 29. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05, 9/14, 163/22 in 112/25) ter 3., 10., 17., 22., 23., 24., 25., 26. in 27. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 163/22) se ustavi.

OBRAZLOŽITEV

A.

Navedbe pobudnikov

1.

Pobudniki (nekdanji generalni direktor javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV Slovenija),¹ nekdanji direktor televizije,² nekdanji predsednik Programskega sveta,³ nekdanja namestnica predsednika Nadzornega sveta⁴ in RTV Slovenija⁵) so 28. 12. 2022 vložili pobudo, s katero izpodbijajo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 163/22 – v nadaljevanju ZRTVS-1B), ki spreminja ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija. Zatrjujejo, da je bil ZRTVS-1B sprejet z očitno in flagrantno zlorabo nujnega zakonodajnega postopka in zato v nasprotju z 89. členom Ustave, pa tudi v nasprotju z načelom demokratičnosti iz 1. člena Ustave in načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Prav tako naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za ustavno dopustno skrajšanje vakacijskega roka, zaradi česar naj bi bil ZRTVS-1B sprejet in uveljavljen tudi v nasprotju s 154. členom Ustave.

2.

Pobudniki navajajo, da sta 22. in 27. člen ZRTVS-1B, ki neposredno z uveljavitvijo ex lege uvajata tako prenehanje mandatov članov Programskega in Nadzornega sveta ter vseh nanju vezanih odborov kakor tudi mandatov (in delovnega razmerja) generalnega direktorja ter direktorjev radia in televizije brez ugotavljanja pogojev, ki so za to sicer predpisani, protiustavno posegla v pravico prvih dveh pobudnikov iz tretjega odstavka 49. člena Ustave in pravico drugih dveh pobudnikov iz 44. člena Ustave. Pri utemeljevanju se sklicujejo na razloge iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123), št. U-I-158/94 z dne 9. 3. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95, in OdlUS IV, 20) in št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/23, in OdlUS XX, 10), 41. točka obrazložitve, sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Evropska komisija proti Madžarski, C-288/12, z dne 8. 4. 2014 in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) z zadevah Baka proti Madžarski z dne 23. 6. 2016, Grzeda proti Poljski z dne 15. 3. 2022 in Oleksandr Volkov proti Ukrajini z dne 9. 1. 2013. V zvezi s temi očitki opozarjajo tudi na odločitev Ustavnega sodišča Republike Poljske. Po mnenju pobudnikov so si vse navedene zadeve podobne, ker vse obravnavajo ex lege prekinitev mandatov oseb, od katerih individualne avtonomnosti, samostojnosti in neodvisnosti so odvisne avtonomnost, samostojnost in neodvisnost institucije, v kateri te osebe delujejo.

3.

Člena 22 in 27 ZRTVS-1B naj bi protiustavno posegla v pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave in prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) prvega in drugega pobudnika. Pobudniki navajajo, da do predčasne prekinitve njunega mandata ni prišlo na podlagi odločitve pristojnega organa po veljavni zakonodaji, zoper katero je izrecno zagotovljeno sodno varstvo, temveč na podlagi ZRTVS-1B, ki zaradi ex lege razrešitve pobudnikov izključuje vsakršno sodno varstvo v primeru predčasnega prenehanja mandata na podlagi zakona samega. Pri tem se sklicujejo na sodbi ESČP v zadevah Baka proti Madžarski in Grzeda proti Poljski.

4.

S predčasnim protiustavnim prenehanjem mandata ex lege, ki je imelo pri prvih dveh pobudnikih za posledico prenehanje delovnega razmerja, naj bi bilo protipravno poseženo tudi v njuno materialno blagostanje, ki ga v okviru pravice do varovanja zasebnega življenja varuje 8. člen EKČP. Na enako protiustaven način pa naj bi bili v razmerju do vseh prvih štirih pobudnikov nemudoma pretrgani tudi vsi medosebni profesionalni in poslovni odnosi, ki so jih pobudniki razvijali in gojili znotraj RTV Slovenija. Z njihovo hkratno javno sindikalno in politično demonizacijo naj bi bil močno okrnjen tudi njihov osebni ugled, kar naj bi bilo, kot to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Oleksandr Volkov proti Ukrajini (165.–167. točka obrazložitve), vse varovano s pravico iz 8. člena EKČP, v katero naj bi bilo zato prav tako očitno protipravno poseženo.

5.

Izpodbijane določbe ZRTVS-1B naj bi prav tako kršile načela pravne države iz 2. člena Ustave, zlasti načelo pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo ter načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Pobudniki zatrjujejo, da gre pri prvih štirih pobudnikih za najgloblji možen poseg v načelo zaupanja v pravo, ker je bil ZRTVS-1B sprejet z zlorabo nujnega postopka in neupoštevanjem splošnega vakacijskega roka ter je s svojo uveljavitvijo ex lege takoj prekinil mandate navedenih pobudnikov tri leta pred njihovim rednim iztekom. S tem naj bi radikalno posegel v legitimno pravno pričakovanje pobudnikov, da bodo svoje mandate (v primeru prvega in drugega pobudnika tudi delovno razmerje) ob predpostavki zakonitega delovanja lahko opravljali do njihovega rednega izteka, razen če bi na zakonsko skladen način ob zagotovljenem sodnem varstvu bili izpolnjeni pogoji za njihovo predčasno razrešitev. Pobudniki navajajo, da zakonodajalec za poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave v zvezi z uveljavljanimi pravicami pobudnikov (iz 23. in 39. člena, tretjega odstavka 49. člena in 44. člena Ustave) v zakonodajnem gradivu ni navedel nikakršnih razlogov, temveč je zgolj tavtološko povzel besedilo člena. Tudi če bi Ustavno sodišče kot razlog za poseg v to načelo upoštevalo splošni cilj zakona, po mnenju pobudnikov ZRTVS-1B ne prestane testa sorazmernosti. Razlog, da lahko prihaja do oviranja izvajanja ustavno zagotovljene svobode izražanja, naj ne bi mogel upravičiti intenzivnosti zakonske spremembe, saj naj bi bil zgolj hipotetičen. Pobudniki poudarjajo, da zakonodajalec v zakonodajnem gradivu na nobenem mestu ni dokazal, da bi predhodna politična oblast zakrivila kakršen koli pravno potrjen nedopustni poseg v svobodo izražanja (tiska in drugih oblik javnega obveščanja, kamor spada tudi RTV Slovenija), ki bi na nezakonit način vplival na programsko, organizacijsko in finančno samostojnost javnih medijev. Sicer zakonita sprememba članov Programskega in Nadzornega sveta po izteku štiriletne mandatne dobe prejšnjim članom naj bi naletela na res ostro nasprotovanje in stavke novinarskih sindikatov, ki pa, kot naj bi izhajalo iz izjav vodilnih predstavnikov novinarskih sindikatov in predstavnikov Vlade (ministrice za kulturo, predsednika in podpredsednice Vlade), naj ne bi opozarjali na nezakonitosti pri imenovanju, ker naj teh ne bi bilo, temveč naj bi bila ta nasprotovanja in stavke posledica očitnega političnega nestrinjanja z novo sestavo organov vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija. Instrumentalizacija takih izjav in protestov v obliki ZRTVS-1B, ki naj bi ex lege prekinjala mandate nezaželenih oseb, čeprav so bile zakonito izvoljene v mandate organov upravljanja in nadzora, naj bi pomenila tudi kršitev načela spoštovanja človekovega dostojanstva iz 1. člena Ustave, ki mora biti kot najvišja etična vrednota merilo za omejitev delovanja državne oblasti. Pobudniki zatrjujejo, da je resnični in edini cilj ZRTVS-1B zamenjava vodstva ter članov organov upravljanja in nadzora RTV Slovenija, ker jim Vlada in predstavniki novinarskih sindikatov politično nasprotujejo ter jih želijo zamenjati z drugimi, sebi politično naklonjenimi kadri, kar pa očitno ni ustavno dopusten cilj, s katerim bi lahko upravičili sprejetje ZRTVS-1B in vse pravne posledice, ki jih prinaša.

6.

Tudi če je cilj zakonodajalca res zagotovitev popolne institucionalne in programske avtonomije RTV Slovenija oziroma novinarske avtonomije in uredniške neodvisnosti, po mnenju pobudnikov ZRTVS-1B vseeno ne more prestati testa sorazmernosti, saj izbrana sredstva niso niti primerna, kaj šele nujna za doseg izbranega cilja. ZRTVS-1B naj bi v nasprotju z načelom demokratičnosti iz 1. člena Ustave Državnemu zboru kot ustavni instituciji z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti odvzel pristojnost za imenovanje članov Sveta RTV Slovenija (v nadaljevanju Svet) ter jo prenesel na interesne skupine in sui generis institucije, kot sta Informacijski pooblaščenec in Varuh človekovih pravic. Namesto demokratičnega modela imenovanja članov Sveta, ki (kot naj bi izhajalo iz zakonodajnega gradiva) naj bi prevladoval v večini evropskih držav, naj bi izpodbijani zakon uvajal korporativistični model upravljanja. Poleg tega naj zakonodajalec ne bi utemeljil, zakaj so bile izbrane določene interesne skupine, ki imajo pristojnost imenovanja članov Sveta, zaradi česar naj bi bila celotna ureditev novega Sveta z vidika njegovega imenovanja, posledično pa tudi delovanja, protiustavna, saj naj bi kršila načelo enakopravnosti iz 14. člena Ustave. Ker tak protiustavno oblikovan Svet imenuje tako Finančni odbor kakor tudi upravo, ki nato imenuje direktorje in vodje enot RTV Slovenija, naj bi bilo posledično protiustavno urejeno oblikovanje tudi vseh teh drugih organov, zaradi česar bi bilo treba ZRTVS-1B razveljaviti v celoti. Določitev Informacijskega pooblaščenca in Varuha človekovih pravic kot upravičencev za imenovanje članov Sveta naj bi bila v neskladju z načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ker sta politična organa (imenuje ju Državni zbor) in ker naj ne bi bila oblastna organa, ki bi lahko ustvarjala nove nosilce oblastnih upravičenj. Še bolj ustavno sporna naj bi bila pristojnost imenovanja Sveta za trajnostni razvoj in varstvo okolja, ki je posvetovalno telo Vlade in katerega člane imenuje vsakokratna Vlada, zaradi česar naj bi bilo jasno, da ne more prispevati k depolitizaciji RTV Slovenija. Pobudniki navajajo tudi, da ZRTVS-1B ni temeljno uredil postopkov imenovanja posameznega člana Sveta, zato je v neskladju z načelom določnosti pravnih norm in načelom enakopravnega obravnavanja kandidatov v teh postopkih z vidika načela pravne varnosti iz 2. in 14. člena Ustave. Ker naj bi ZRTVS-1B kot upravičence za imenovanje članov novega Sveta izbral korporativistične organizacije, ki naj po ustavnopravni naravi z vidika načela delitve oblasti ne bi imele nikakršnih pristojnosti imenovanja in naj bi bile same prav tako politično imenovane (bodisi s strani Državnega zbora ali celo Vlade), naj tudi ne bi pomenil primernega sredstva za dosego izbranega cilja depolitizacije RTV Slovenija. Pobudniki glede na navedeno navajajo, da so izbrana sredstva v nasprotju z načelom enakopravnosti iz 14. člena Ustave, z načelom demokratičnosti iz 1. člena Ustave in načelom delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave ter da dejansko, le da na prikrit način, omogočajo politizacijo RTV Slovenija skozi zadnja vrata prek izbranih "naših" korporativističnih skupin.

7.

V neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti pravnih norm iz 2. člena Ustave naj bi bil 6. člen ZRTVS-1B, ki kot izključitveni razlog za imenovanje v Svet navaja tudi različne oblike sodelovanja posameznika pri "konkurenčnem mediju", ki naj bi bil pravno povsem nedoločen pojem in kot tak pomeni neposreden poseg v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave za vse tiste, ki bi bili na podlagi take nedoločne zakonske dikcije izločeni iz možnosti kandidiranja za člane Sveta. V istem kontekstu naj bi bilo tudi povsem pravno nelogično ter zato nevzdržno in protiustavno, da za člane Sveta ne smejo biti imenovani kandidati, ki so bili v obdobju zadnjih pet let pred svojim imenovanjem ustavni sodniki.

8.

Novi upravljavski model naj bi bil še posebej protiustaven, ker naj bi zaradi 7. člena ZRTVS-1B, po katerem je članu Sveta, čigar predčasna razrešitev je predlagana, do sprejetja odločitve o njegovi razrešitvi odvzeta glasovalna pravica, dejansko ukinjal stabilnost funkcije članov Sveta in s tem njihovo samostojnost, neodvisnost in avtonomnost, brez katere pa tudi ni neodvisnosti RTV Slovenija, ki jo zahteva svoboda izražanja iz 39. člena Ustave. Člen 7 ZRTVS-1B, ki ureja razloge za predčasno prekinitev mandata članov Sveta, naj bi bil tudi tako pomensko odprt in raztegljiv, da naj bi očitno kršil tako načelo določnosti kaznovalnih pravnih norm iz 2. člena Ustave kakor tudi domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pobudniki kot nedoločno izpostavljajo šesto alinejo tretjega odstavka 18. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS št. 96/05, 9/14, 163/22 in 112/25 – v nadaljevanju ZRTVS-1), po kateri je lahko član Sveta predčasno razrešen, če zanemarja svoje delo oziroma ga opravlja nevestno ali če opravlja svoje delo v nasprotju s tem zakonom, splošnimi akti RTV Slovenija in v nasprotju z interesi RTV Slovenija kot javne radiotelevizije. Pobudniki menijo, da je ta določba kljub svoji kaznovalni naravi tako nedoločna, da omogoča zlorabo oziroma diskrecijsko napolnjevanje s strani svetnikov, v rokah katerih je usoda manjšine svetnikov. Točka a) pete alineje tretjega odstavka 18. člena ZRTVS-1 naj bi bila v neskladju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave zato, ker kot razlog za predčasno prekinitev mandata svetnika zadošča že vložitev kazenske ovadbe.

9.

Ker ZRTVS-1B varuje mandat odgovornih urednikov programov in predstojnikov drugih notranjih organizacijskih enot, ki so vodstveni delavci, do izteka mandata, ne pa tudi mandatov direktorja radia in televizije, naj bi bil tudi v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker naj bi bilo ex lege prenehanje mandata dosedanjih članov vodstvene, upravne in nadzorne strukture RTV Slovenija protiustavno, naj bi preprečitev te protiustavnosti nujno zahtevala tudi ugotovitev protiustavnosti nove vodstvene, upravne in nadzorne strukture RTV Slovenija, kar naj bi pomenilo, da je treba ZRTVS-1B razveljaviti v celoti.

10.

Dne 6. 12. 2023 je zahtevo z vsebinsko enakimi očitki vložil Državni svet (v nadaljevanju predlagatelj).

Odgovor Državnega zbora

11.

Ustavno sodišče je pobudo in zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da prvi štirje pobudniki pravnega interesa v zvezi z določbami ZRTVS-1B, ki urejajo organizacijsko strukturo, naloge in način imenovana organov RTV Slovenija, ne izkazujejo, saj ta ureditev ne posega v njihove pravice, pravni položaj in interese. Navaja tudi, da peti pobudnik (RTV Slovenija) zgolj s splošno navedbo, da naj bi izpodbijana zakonska ureditev po formalni in vsebinski plati protiustavno spreminjala dosedanji način ureditve organov vodenja, upravljanja in nadzora ter s tem ogrožala institucionalno in programsko avtonomijo RTV Slovenija, obstoja pravnega interesa ni izkazal, poleg tega pa prav izpodbijana ureditev zagotavlja svobodo izražanja in pravico do javnega obveščanja in do obveščenosti, torej uresničevanje ustavnih pravic iz 39. člena Ustave.

12.

V zvezi z očitkoma o formalni protiustavnosti postopka sprejemanja ZRTVS-1B in kršitvah 89. in 154. člena Ustave Državni zbor navaja, da Ustava pravil o tem, kdaj lahko Državni zbor zakon sprejme po rednem in kdaj po nujnem postopku, ne vsebuje, zato Ustavno sodišče ni pristojno za presojo domnevnih kršitev zakonodajnega postopka zaradi neizpolnjevanja pogojev za obravnavo ZRTVS-1B po nujnem postopku iz prvega odstavka 143. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 111/21, 58/23 in 35/24 – v nadaljevanju PoDZ-1). Tudi sicer pa naj bi šlo v primeru presoje izpolnjenosti okoliščin za sprejetje zakona po nujnem postopku za dejansko vprašanje, ki je skladno z določbami PoDZ-1 v izključni pristojnosti Državnega zbora. Državni zbor pojasnjuje, da PoDZ-1 tudi v primeru izvedbe skrajšanega oziroma nujnega postopka predvideva vsebinsko izvedbo vseh treh faz (rednega) zakonodajnega postopka, ki se sicer lahko časovno združijo, zato sta tudi skrajšani in nujni postopek po svoji naravi večfazna zakonodajna postopka. Državni zbor še navaja, da iz istega razloga v postopku sprejemanja ZRTVS-1B niso bila kršena tudi načela demokratičnosti iz 1. člena in pravne države iz 2. člena Ustave, kršitev katerih pobudniki niti ne utemeljijo. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 154. člena Ustave Državni zbor poudarja, da navedena ustavna določba izrecno predvideva možnost določitve krajšega oziroma daljšega roka od 15 dni za uveljavitev zakona, če Državni zbor oceni, da je takšen rok za uveljavitev zakona iz določenih razlogov primernejši. Presoja (primernosti) razlogov za določitev krajšega oziroma daljšega roka v konkretnem primeru pa naj bi bila prepuščena Državnemu zboru.

13.

V zvezi s kršitvijo načel pravne države iz 2. člena Ustave Državni zbor navaja, da so posegi v obstoječe pravne položaje in pravne koristi z vidika načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave dopustni le, če zanje obstajajo v javnem interesu izkazani prevladujoči razlogi, pomembnejši od teže posega v položaj prizadetih. Državni zbor meni, da je bilo v postopku obravnave Predloga ZRTVS-1B ugotovljeno in izkazano, da so takšni razlogi za poseg v mandate članov organov in vodstva RTV Slovenija podani. Po mnenju Državnega zbora je zagotovitev pogojev popolne institucionalne in programske avtonomije RTV Slovenija ter novinarske in uredniške neodvisnosti nedvomno razlog, ki je nujen in v javnem interesu, hkrati pa tudi prevlada nad težo posega v položaje posameznikov, katerih mandati so z uveljavitvijo ZRTVS-1B prenehali na podlagi zakona. Državni zbor dodaja, da je ZRTVS-1B zaradi kontinuitete delovanja RTV Slovenija pobudnikom omogočil, da svoje delo nadaljujejo do konstituiranja novih organov, hkrati pa jim ne preprečuje, da ne bi pri delu teh organov, če bi bili vanje imenovani, sodelovali tudi v prihodnje. Državni zbor ob tem poudarja, da je prenehanje mandatov, ne le pobudnikov, temveč vseh članov organov RTV Slovenija, logična in s spremembami ureditve njenega vodenja, upravljanja in nadzora, nalog organov in imenovanja njihovih članov neločljivo povezana rešitev. Ohranitev obstoječe strukture organov vodenja, nadzora in upravljanja RTV Slovenija naj bi bila, upoštevaje razloge za spremembo dotedanje zakonske ureditve in njeno nujnost, s tem ciljem povsem nezdružljiva.

14.

Glede kršitve svobode izražanja Državni zbor navaja, da sicer obsežnim, vendar posplošenim in mestoma celo neobrazloženim trditvam pobudnikov glede kršitev 39. člena Ustave ni mogoče slediti. Sklicujoč se na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 181) in št. U-l- 172/94, poudarja, da svobodo izražanja iz 39. člena Ustave zagotavlja prav ureditev v ZRTVS-1B, ki omejuje možnosti vplivanja politike in drugih družbenih skupin na pomembne odločitve znotraj RTV Slovenija in njene programske vsebine, ter na ta način omogoča, da lahko RTV Slovenija kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, uresničuje svojo temeljno funkcijo – zagotavlja uresničevanje ustavne pravice (državljanov) do javnega obveščanja in obveščenosti.

15.

Državni zbor kot neutemeljen zavrača tudi očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, ker, kot izhaja iz ustavnosodne presoje (odločbi Ustavnega sodišča št. U-l-172/94 in št. U-l-158/94) imenovanja za poslovodsko ali vodilno funkcijo z določitvijo mandata in z zakonsko predvideno možnostjo predčasne razrešitve ni mogoče šteti za pridobljeno pravico, ki bi bila varovana pred posegi zakonodajalca. Takšen poseg v trajanje mandata naj bi pomenil t. i. nepravo retroaktivnost, ki naj ne bi bila prepovedana, razen če se v posameznikov pravni položaj posega arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Po mnenju Državnega zbora so v obravnavani zadevi za poseg podani utemeljeni razlogi. Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča (sklep št. I Up 247/2017 z dne 13. 11. 2017) naj bi izhajalo, da zaradi neimenovanja na takšen položaj ali izgube takšnega položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, pri čemer se ta poseg odraža zlasti v materialnih posledicah, ki posamezniku ob izgubi takega položaja nastanejo (plača itd.).

16.

V zvezi z očitkoma o kršitvi načela demokratičnosti in načela delitve oblasti zaradi načina oblikovanja, sestave in delovanja Sveta, ki jemlje pristojnost Državnemu zboru kot ustavni instituciji z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti ter jo prenaša na interesne skupine in državne institucije, kot so Informacijski pooblaščenec, Varuh človekovih pravic in Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja, ki so tudi sami politično imenovani organi, Državni zbor navaja, da demokratična legitimnost državne oblasti kot temeljni element načela demokratičnosti zahteva, da morajo biti pristojnosti in naloge oblastnih organov legitimirane tako, da izvirajo iz ljudstva in da so na opredeljiv način izraz ljudske volje. Po mnenju Državnega zbora ta zahteva s sprejetjem rešitve, ki v imenovanje članov Sveta vključuje druge državne organe in civilno družbo, ne more biti kršena. Državni zbor dodatno pojasnjuje, da pristojnosti imenovanja članov Sveta tudi ni mogoče enačiti z nalogami oblastne narave. Ob tem posebej opozarja na Priporočilo Sveta Evrope št. R (96) 10 Odbora ministrov državam članicam o zagotavljanju neodvisnosti javne radiotelevizije (v nadaljevanju Priporočilo št. R (96) 10). Državni zbor navaja, da obstajata dva temeljna modela za določitev sestave in načina imenovanja članov, ki lahko izpolnjujeta navedene zahteve. Po prvem naj bi to pristojnost imele institucije in organizacije civilne družbe, po drugem pa, upoštevaje zahtevo, da člani niso zastopniki političnih interesov, parlament oziroma poleg njega tudi drugi državni organi (sodba ESČP v zadevi Manole in drugi proti Moldaviji z dne 17. 9. 2009, 64. točka obrazložitve). Po mnenju Državnega zbora je prav tako neutemeljen očitek, da je bilo v nasprotju z načelom demokratičnosti pobudnikom v zakonodajnem postopku onemogočeno, da bi se seznanili z vsebino in obrazložitvami predlaganih zakonskih rešitev ter se o njih izrekli.

17.

Glede očitka o kršitvi načela enakosti v zvezi z določitvijo upravičencev za imenovanje članov Sveta Državni zbor meni, da je ta očitek povsem pavšalen in neobrazložen; iz navedb pobude ni razvidno, na kakšen način naj bi bilo to načelo kršeno. V zvezi z rešitvijo iz 22. člena ZRTVS-1B, ki se nanaša tudi na direktorja televizije in radia, čeprav se njuni funkciji ohranjata, pa Državni zbor pojasnjuje, da je temeljni cilj ZRTVS-1B (preprečitev vpliva politike na delovanje RTV Slovenija) mogoče zagotoviti le z novo vzpostavitvijo celotne vodstvene strukture, s čimer se upravi omogoči, da uresničuje svojo vizijo dela in razvoja RTV Slovenija in zanjo tudi odgovarja.

18.

V zvezi z navedbo o pomensko odprtem 7. členu ZRTVS-1B, ki določa razloge za predčasno prekinitev mandata članov Sveta in naj bi kršil domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ker kot razlog za predčasno prekinitev mandata svetnika zadošča že vložitev kazenske ovadbe, Državni zbor pojasnjuje, da je v zakonodajnem postopku Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora izrazila pomislek o skladnosti ter rešitve z ustavnim načelom domneve nedolžnosti (27. člen Ustave), katerega bistvo je v tem, da neka oseba pred pravnomočnostjo sodbe ne more biti obravnavana kot storilec kaznivega dejanja. Ob sprejemanju ZRTVS-1B naj bi prevladalo stališče, da je ta rešitev ustrezna, sicer pa naj bi bila ta zakonska določba sestavni del rešitev, s katerimi se dopolnjuje dotlej pomanjkljiva ureditev razrešitvenih razlogov v 18. členu ZRTVS-1, na katere so upravičenci za imenovanje vezani tudi ob imenovanju novih članov Sveta.

19.

Državni zbor zavrača tudi očitke pobudnikov o neskladju prvega odstavka 22. člena ZRTVS-1B s tretjim odstavkom 49. člena in 44. členom Ustave ter 8. členom EKČP. Navaja, da ti očitki niso podrobneje obrazloženi in izkazani. Kolikor naj bi bili povezani z materialnim položajem pobudnikov, naj bi šlo za posledico, ki naj v smislu presoje ustavnosti izpodbijanega zakona ne bi bila upoštevna, nanjo pa naj bi bila sicer vezana tudi pravica do odmene (odpravnine). Na podlagi golega sklicevanja na svobodo dela in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev naj prav tako ne bi bilo mogoče ugotoviti, da bi bila zaradi prenehanja mandata na podlagi 22. člena ZRTVS-1B izpodbijana zakonska ureditev protiustavna.

20.

Državni zbor na zahtevo predlagatelja ni odgovoril.

Mnenje Vlade

21.

Vlada v mnenju o pobudi navaja, da peti pobudnik (javni zavod RTV Slovenija), ki izpodbija ZRTVS-1B v celoti, nima neposrednega pravnega interesa za vložitev pobude o oceni ustavnosti zakona, ker se pravni položaj RTV Slovenija s sprejetjem zakona izboljšuje in usklajuje z Ustavo, se depolitizira ter krepi njegov samostojnejši položaj na način, ki pripada javni RTV Slovenija.

22.

Glede očitane formalne protiustavnosti ZRTVS-1B Vlada navaja, da lahko Državni zbor na podlagi 89. člena Ustave s poslovnikom določi tudi primere, ko se zakoni sprejemajo po enofaznem postopku, in opozarja na stališča Ustavnega sodišča glede obsega presoje postopka sprejemanja zakona (sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-409/98 z dne 30. 11. 2000 (OdlUS IX, 282) in št. U-I-319/11 z dne 24. 5. 2012). Vlada meni, da pobudniki v pobudi ne konkretizirajo, katere ustavne norme naj bi bile v postopku sprejemanja ZRTVS-1B kršene, temveč zatrjujejo zgolj kršitve PoDZ-1 in iz tega naredijo pavšalni zaključek, da je bil ZRTVS-1B sprejet v nasprotju z 89. ter 1. in 2. členom Ustave. Vlada poudarja, da je bil nujni postopek sprejetja ZRTVS-1B izveden v razmerah, ki so nastale zaradi zlorabe procesnih pravic, ki izhajajo iz Ustave in PoDZ-1, s strani nove opozicije, ki je z vlaganjem več kot 30 zakonov takoj po volitvah, v času, ko je še obstajala prejšnja vlada s pooblastili urejati tekoče posle (kar je takratna vlada zelo široko razlagala), in zahtev za razpis referenduma poskušala in uspela čim bolj odložiti depolitizacijo RTV Slovenija oziroma ponovno vzpostavitev RTV Slovenija kot javne institucije, ki si je politične stranke ne smejo podrejati. Zato po mnenju Vlade ne more biti nobenega dvoma, da bi odlaganje sprejetja ZRTVS-1B imelo hude in težko popravljive posledice za delovanje države, ki je v 1. členu Ustave opredeljena kot demokratična republika. V zvezi s kršitvijo 154. člena Ustave Vlada navaja, da Ustava dopušča tudi vacatio legis, ki je krajši od 15 dni, in da je presoja razlogov za takšno skrajšanje vakacijskega roka prepuščena zakonodajalcu, kar naj bi izhajalo tudi iz stališč Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-89/94 z dne 6. 10. 1994, OdlUS III, 105, in odločba št. U-I-22/98 z dne 22. 1. 1998, Uradni list RS, št. 7/98, in OdlUS VII, 13). Vlada pojasnjuje, da je iz zakonodajnega gradiva ZRTVS-1B razvidno, da je zakonodajalec določil krajši rok uveljavitve ZRTVS-1B od običajnega zato, da se čim prej dosežejo predlagane spremembe, ki so nujne za zagotovitev institucionalne, organizacijske in programske avtonomije RTV Slovenija.

23.

Vlada navaja, da pobuda temelji zgolj na sklicevanju na domnevne kršitve pravic vodilnih funkcionarjev RTV Slovenija, v zvezi s čimer je Ustavno sodišče že večkrat (npr. odločbi št. U-I-158/94 in št. U-I-172/94) presodilo, da imenovanja na poslovodsko ali vodilno funkcijo z določitvijo mandata in z zakonsko predvideno možnostjo predčasne razrešitve ni mogoče šteti za pridobljeno pravico, ki jo Ustava varuje tudi pred posegi zakonodajalca. Tudi po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 247/2017 in sodba št. I Up 456/2013 z dne 5. 3. 2014) naj bi bilo imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju, ki je povezano z varstvom javnega interesa in izvajanjem javnih nalog (tudi na položaj direktorja javnega zavoda), privilegij in ne pravica posameznika. Zato po mnenju Vlade samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali izgube tega položaja ne more priti do protiustavnega posega v pravno varovani položaj posameznika (zasedati tako vodstveno mesto do konca mandatne dobe). Ker naj se torej z novo ureditvijo v ZRTVS-1B ne bi posegalo v pridobljene pravice pobudnikov kot dosedanjih funkcionarjev oziroma vodilnih in vodstvenih delavcev RTV Slovenija, naj posledično tudi ne bi moglo priti do protipravnega posega v druge ustavne pravice pobudnikov, ki jih ti navajajo v svoji pobudi (pravica do sodnega varstva, pravica do zasebnega življenja, pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pravica do svobode dela, pravica do domneve nedolžnosti itd.).

24.

Vlada navaja tudi, da pobudniki pri sklicevanju na domnevne kršitve svojih ustavnih pravic povsem spregledajo, da je prenehanje mandatov članov Programskega in Nadzornega sveta, generalnega direktorja ter direktorjev radia in televizije nujna in nehotena posledica nove, drugačne ureditve, s katero se določajo novi organi vodenja, upravljanja in nadzora (in s tem dosedanje funkcije ukinjajo), za katere so določeni drugačna sestava (npr. število članov Sveta in Uprave), postopek kandidiranja in imenovanja oziroma izvolitve ter tudi drugačni pogoji in zahteve za zasedbo teh funkcij. Vlada opisuje novo ureditev in poudarja, da sta temeljna cilja nove ureditve depolitizacija RTV Slovenija in ustreznejša ureditev soodločanja delavcev. Vlada priznava, da sistemske spremembe sicer res prizadenejo pričakovanja in privilegije dosedanjih funkcionarjev RTV Slovenija, vendar ob tem zagotavlja, da bo imenovanje novih funkcionarjev krepilo samostojnost in neodvisnost javne RTV Slovenija in ju ne bo ogrožalo. Morebitna ohranitev mandatov vodilnih funkcionarjev oziroma vodstvenih delavcev – katerih funkcij in položajev nova ureditev ne pozna več – ne bi bila mogoča in bi bila v nasprotju s samo intenco oziroma cilji nove ureditve. Z morebitno ohranitvijo trajanja obstoječih mandatov, ki jih je potrdila strankarska politika, naj bi se de facto ohranilo obstoječe globoko neustavno stanje, saj bi se nadaljevalo politično obvladovanje organov upravljanja, vodenja in nadzora ter nadaljevale kršitve veljavnih predpisov in druge nepravilnosti, s tem pa bi bilo ogroženo delovanje RTV Slovenija v skladu z 39. členom Ustave in z njenim javnim značajem.

25.

Vlada pojasnjuje, da upravičenja dosedanjih funkcionarjev RTV Slovenija niso nepomembna in da so njihova pričakovanja o dokončanju mandatnega obdobja legitimna, vendar pa je treba to vprašanje nujno obravnavati skupaj z vprašanjem, katere koristi prinaša nova ureditev za ustavni položaj RTV Slovenija in s tem tudi za demokratično delovanje družbe. Pri presoji ustavnosti ZRTVS-1B je treba zato po mnenju Vlade tehtati med – na eni strani – interesi nosilcev funkcij v RTV Slovenija, ki so pričakovali, da bodo funkcije opravljali do konca mandatne dobe, ter – na drugi strani – pravico do obveščenosti in svobodo izražanja poslušalcev in gledalcev javne RTV Slovenija. Vlada meni, da koristi, ki jih prinaša nova ureditev za javni interes, pravico do obveščenosti in svobodo izražanja, prevladajo nad škodljivimi posledicami te ureditve za pričakovanja in privilegije funkcionarjev RTV Slovenija. Kar zadeva položaj, pričakovanja in privilegije funkcionarjev, po mnenju Vlade ZRTVS-1B posega vanje na način, ki ni prekomeren, med drugim tudi zato, ker je zakon uredil delovanje funkcionarjev v času vzpostavljanja nove strukture organov upravljanja in ne omejuje kandidiranja dosedanjih funkcionarjev za nove funkcije v RTV Slovenija. Vlada kot neprepričljivo označuje trditev pobudnikov, da je predčasno dokončanje mandatne dobe posledica odločitve, da naj eno politično opcijo pri obvladovanju RTV Slovenija nadomesti druga. ZRTVS-1B naj bi namreč preprečeval takšno možnost na način, da preprečuje sleherno politično delegiranje članov v organe RTV Slovenija. Vlada še navaja, da je že v zakonodajnem gradivu k predlogu ZRTVS-1B podrobno utemeljila nujnost in primernost predlaganih rešitev, ki so potrebne za dosegov zastavljenih ciljev, sklicujoč se pri tem na številne odločitve Ustavnega sodišča, iz katerih izhaja zavzemanje za RTV Slovenija kot javno in neodvisno institucijo, za razliko od dosedanje pravne ureditve, po kateri je RTV Slovenija obravnavana kot »državna«, saj omogoča neposreden vpliv strankarske politike na sestavo organov upravljanja in nadzora, ki je zlasti v zadnjih letih prerasel v protiustavno politično obvladovanje javne RTV Slovenija.

26.

Sklicujoč se na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 73/98, in OdlUS VII, 163) in št. U-I-106/01 z dne 5. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04, in OdlUS XIII, 7), Vlada poudarja, da ima zakonodajalec ne le pravico, temveč tudi odgovornost, da zagotovi in zaščiti ustavni položaj in javni značaj RTV Slovenija. Po mnenju Vlade sta dosedanja zakonska ureditev iz leta 2005 (Zakon o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list RS, št. 96/05 – v nadaljevanju ZRTVS/05) in stanje v RTV Slovenija, ki ga je ta ureditev povzročila, v očitnem in globokem neskladju z Ustavo oziroma načeli, ki jih v zvezi z ustavnim položajem javne RTV Slovenija razvilo Ustavno sodišče. ZRTVS/05 naj bi spremenil predhodno (z ustavnega vidika primernejšo) ureditev iz leta 1994, po kateri je Državni zbor od 25 imenoval pet članov, civilna družba 17 in zaposleni tri člane. Vlada navaja, da je sestava obeh organov upravljanja in nadzora po ZRTVS/05 štela skupaj 40 članov, od tega sta Državni zbor in Vlada imenovala 30 članov, kar naj bi jasno kazalo na protiustaven državni status javne radiotelevizije. Ta naj bi bil v praksi zlorabljen za to, da naj bi celotno upravljanje RTV Slovenija obvladovala posamezna politična stranka, kar naj bi bilo med drugim v nasprotju s splošnim ustavnim načelom sorazmernosti, kot je določeno v Ustavi na mestu, ki govori o volilnem sistemu za Državni zbor (peti odstavek 80. člena Ustave), ter ureditvijo v PoDZ-1, ko gre za imenovanje članov in funkcionarjev Državnega zbora in njegovih delovnih teles ob upoštevanju načela sorazmernosti. Šlo naj bi za skrajno politizacijo RTV Slovenija in neenako obravnavo poslancev in poslanskih skupin pri imenovanju članov organov upravljanja in nadzora RTV Slovenija. Omenjena zloraba pa naj ne bi imela negativnih posledic samo ali predvsem za nosilce upravljavskih funkcij v RTV Slovenija, temveč naj bi globoko posegala v človekove svoboščine in pravice vseh prebivalcev, ki kot poslušalci in gledalci programov RTV Slovenija financirajo njeno delovanje, pa tudi novinarjev in drugih zaposlenih v RTV Slovenija. Šlo naj bi za poseg v človekovo dostojanstvo, ki se po mnenju Ustavnega sodišča, podanem v odločbi št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), konkretizira prek določb, ki zagotavljajo posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine; te so namenjene prav varstvu različnih vidikov človekovega dostojanstva. Posledica popolne politične podreditve javne RTV Slovenija s strani ene politične stranke naj bi bil resno ogrožen javni interes. Vloga, poslanstvo in dolžnosti javne RTV Slovenija naj se ne bi uresničevali, nasprotno, njena vloga in pomen naj bi slabila, zato naj bi bil njen obstoj vse bolj ogrožen. Pri tem naj bi nedvomno nosili odgovornost tudi politično imenovani člani Nadzornega in Programskega sveta, katerih ravnanja naj bi kazala na nevestno opravljanje nalog in podrejanje političnim interesom pretekle vladne koalicije. Vlada v nadaljevanju navaja konkretne eksemplarične primere (ne)delovanja vodstva RTV Slovenija in članov Programskega sveta, ki naj ne bi bilo usmerjeno v dobro delovanje in krepitev ugleda javne RTV Slovenija. Zaradi navedenega neustavnega stanja naj bi RTV Slovenija izkazovala vedno manjše zaupanje javnosti v njeno kredibilnost in verodostojnost ter medijsko relevantnost, zaradi česar naj bi utrpela tudi veliko poslovno škodo.

27.

Vlada opozarja, da sta obstoj vplivov politike in drugih nedopustnih pritiskov na delovanje RTV Slovenija potrdili tudi neodvisni poročili mednarodnih organizacij s področja medijev. Iz podatkov Reporters Without Borders za leto 2022 naj bi izhajalo, da Republika Slovenija po indeksu medijske svobode zaseda najnižje mesto v zgodovini tega indeksa, in sicer 54. med 180 analiziranimi državami, kar naj bi pomenilo znaten padec glede na prejšnja leta, ko je zasedala 36. mesto (2022), 32. mesto (2021), in še posebej glede na leto 2005, ko je zasedala visoko, 9. mesto. V obrazložitvi ocene naj bi bilo navedeno, da je pravni okvir, ki ščiti svobodo tiska, še vedno močan, vendar so mediji podvrženi političnemu pritisku in strateškim tožbam proti sodelovanju javnosti. Poročilo naj bi tudi ugotavljalo, da je Vlada v vodstvo RTV Slovenija in Nadzorni svet imenovala politične zaveznike. Tudi poročilo The Media Pluralism Monitor, Monitoring Media Pluralism in The Digital Era iz julija 2021 za Republiko Slovenijo naj bi ugotovilo, da je veljavni ZRTVS-1 dopuščal možnosti vpliva politike, saj večino članov Programskega sveta oziroma Nadzornega sveta imenujejo Državni zbor, politične stranke in Vlada. Poročilo naj bi kot primer takega ravnanja navajalo, da je Vlada spomladi 2020 razrešila tri nadzornike in imenovala nove, novembra pa poskušala razrešiti tudi generalnega direktorja. Posledično naj bi bil v poročilu za Republiko Slovenijo za leto 2021 kazalnik neodvisnosti upravljanja in financiranja javnega medijskega servisa znižan s srednjega tveganja v poročilu za leto 2020 na najvišje tveganje na tem področju z 92 odstotki. V zaključku naj bi poročilo navajalo, da se slovenski medijski ekosistem po finančno, politično in nasploh izčrpavajočem letu 2020 bori na različne načine in da so potrebni specifični ukrepi za pomoč medijskemu sektorju, vendar na nediskriminatoren način, ki temelji na politično neodvisnem izboru in odločanju. Poročilo naj bi prav tako tudi pozivalo, da je treba preprečiti vladne vdore v številne specifične medije, med njimi tudi v RTV Slovenija.

28.

Vlada navaja tudi, da se pobudniki neutemeljeno sklicujejo na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-158/94 in št. U-I-172/94, saj poudarjajo zgolj tiste utemeljitve, ki so jim v prid, ne upoštevajo pa ustaljene presoje o RTV Slovenija kot javni ustanovi. Po mnenju Vlade načela, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. U-I-158/94, v primeru zakonske ureditve v ZRTVS-1B niso bila kršena, saj pri spremembi organizacijske strukture RTV Slovenija – za razliko od ureditve spremembe pravnega položaja Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju Agencija) – ne gre za to, da bi bila ta sama po sebi podlaga za prenehanje mandatov poslovodnim in vodilnim delavcem RTV Slovenija, temveč je prenehanje mandatov zgolj nujna, neizogibna in kolateralna posledica nove ureditve, ki teh funkcij oziroma dosedanje organizacijske strukture ne določa več. Neutemeljeno naj bi bilo tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-172/94. Ustavno sodišče naj bi v navedeni zadevi res zaščitilo mandat generalnega direktorja RTV Slovenija, vendar zato, ker je zakonodajalec uvedel pravno nedoločen pojem potrditve mandata, katere presoja je bila prepuščena popolni arbitrarnosti takratnega Sveta, saj pogoji za presojo in postopek niso bili določeni v zakonu. Tako je odločilo ob sklicevanju na pomen tega mandata za avtonomijo javne RTV Slovenija, ne pa zato, ker bi trdilo, da je predčasno prenehanje mandata poseg v pravice generalnega direktorja. Ustavno sodišče naj bi namreč glede tega jasno navedlo, da izpodbijana določba "ne posega v pridobljene pravice posameznika" in da "imenovanja na poslovodno funkcijo z določitvijo mandata in zakonsko predvideno možnostjo predčasne razrešitve ni mogoče šteti za pridobljeno pravico, ki jo Ustava v drugem odstavku 155. člena varuje pred posegi zakonodajalca". Po mnenju Vlade ureditev v ZRTVS-1B zato popolnoma sledi načelom, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. U-I-172/94, saj je prenehanje mandata vodilnim funkcionarjem RTV Slovenija – kot nujnim in neizogibnim ukrepom za dosega želenega cilja popolne depolitizacije RTV Slovenija – utemeljeno ravno s sklicevanjem na zaščito avtonomije RTV Slovenija oziroma njenega ustavnega položaja po 39. členu Ustave.

29.

Vlada kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da ZRTVS-1B ni dovolj določno uredil postopkov imenovanja članov Sveta. Vlada pojasnjuje, da bi podrobno urejanje načina imenovanja članov s strani civilnodružbenih organizacij lahko vodilo do neupravičenega poseganja v njihovo avtonomijo in neodvisnost, s čimer pa bi se izničil temeljni namen zakonske ureditve, ki je v popolni depolitizaciji RTV Slovenija ter zagotovitvi njene organizacijske in programske avtonomije in neodvisnosti.

30.

Vlada na koncu poudarja, da je ZRTVS-1B dobil prepričljivo večinsko podporo na vseljudskem referendumu zato, ker vzpostavlja javno RTV Slovenija ter vsebuje omejitve in jamstva, s katerimi želi doseči, da nobena politična oblast ne bi ponovno monopolno obvladovala RTV Slovenija. Meni, da pri obravnavi pomena RTV Slovenija kot javne ustanove stopajo s sprejetjem ZRTVS-1B v ospredje vprašanja uresničevanja svobode izražanja ter pravice in svoboščine iz 39. člena Ustave in 10. člena EKČP, vključno s človekovim dostojanstvom tistih, ki financirajo delovanje RTV Slovenija, pa v sestavi njenih organov niso zastopani, v ozadje pa položaj, pričakovanja in privilegiji funkcionarjev RTV Slovenija, še zlasti tistih, ki ustavne zamisli RTV Slovenija, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča, niso spoštovali ter so jo vsakodnevno kršili in jo še kršijo. Po mnenju Vlade ni nobene možnosti, da bi monopol ene politične opcije zamenjal monopol druge, saj se Vlada odločno zavzema za popolno depolitizacijo RTV Slovenija.

31.

Glede na vse navedeno Vlada predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZRTVS-1B zavrne.

32.

Vlada je poslala mnenje tudi glede zahteve, ki je po vsebini enako kot mnenje o pobudi. Ponovno predlaga, naj Ustavno sodišče odloči, da 1. do 25. in 27. člen ZRTVS-1B niso v neskladju z Ustavo.

Odgovor pobudnikov

33.

Pobudniki glede odgovora Državnega zbora in mnenja Vlade uvodoma navajajo, da dopisu, s katerim naj bi jim Ustavno sodišče vročalo odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade, ni bilo priloženo mnenje Vlade, temveč le odgovor Državnega zbora ter predlog Vlade za razpis javne obravnave in za zaslišanje prič in izvedenca, ki mu je bilo priloženo pismo Sveta delavcev z dne 14. 2. 2023. Zato naj bi se opredelili do mnenja Vlade, kot je bilo predloženo na sklicu 15. nujne seje Odbora za kulturo, ki je potekala 14. februarja 2023 (objavljeno na spletni strani Državnega zbora), poleg tega tudi do odgovora Državnega zbora ter predloga Vlade za razpis javne obravnave in za zaslišanje prič in izvedenca.

34.

Pobudniki v zvezi z odgovorom Državnega zbora v celoti vztrajajo pri svojih navedbah v pobudi tako glede protiustavnosti v postopku sprejemanja ZRTVS-1B kot glede vsebinske protiustavnosti ZRTVS-1B. Navajajo, da so navedbe v odgovoru Državnega zbora pavšalne, da ne zanikajo navedb pobudnikov oziroma jim celo pritrjujejo. Ponovno poudarjajo, da je predhodna politična oblast na podlagi takrat veljavne zakonodaje, tako kot vse druge pred njo, imenovala člane Programskega in Nadzornega sveta, ki so brez dvoma izpolnjevali vse zakonske pogoje za svoje imenovanje. Če jih ne bi, pa bi se lahko sprožili ustrezni postopki za njihovo razrešitev, ki so po takrat veljavni zakonodaji nedvomno obstajali. Pobudniki navajajo, da ne gre za nikakršno varovanje privilegijev ali pridobljenih pravic funkcionarjev, kot se neresnično navaja v javnosti in kot napačno predpostavljata tako Državni zbor kot Vlada, temveč gre za varovanje institucionalne neodvisnosti javne radiotelevizije kot predpostavke pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave), v funkciji katere so mandati upravljanja, vodenja in nadzora v RTV Slovenija. Bistvo pobude naj ne bi bilo materialno odškodovanje posameznikov, temveč objektivno zavarovanje zlasti pravice iz 39. člena Ustave v zvezi z vsemi kavtelami pravne države. Pobudniki zatrjujejo, da bi zakonodajalec lahko prehodne določbe ob spremembah obstoječe strukture vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija uredil tudi drugače, in sicer v skladu z varovanjem institucionalnih položajev, ki jih varujeta Ustava in evropski ustavnopravni red.⁶ Pobudniki ponovno opozarjajo na netransparenten način imenovanja članov Sveta, ko so bila z objavo sklepov v Uradnem listu Republike Slovenije sporočena zgolj imena izbranih članov novega Sveta, prikrito pa je ostalo, kdo so bili drugi kandidati, kakšne so njihove reference in tudi po katerih merilih so korporativistične organizacije izbrale nove člane Sveta. Menijo, da je predhodna zakonska ureditev zagotavljala javno in pluralno imenovanje v skladu z načelom demokratičnosti, saj je večina imenovanj članov Programskega sveta (21 od 28) potekala v Državnem zboru, ki ima po Ustavi edini pooblastilo odločati v imenu vsega ljudstva ter je posledično ustavna institucija z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti, njegovo delovanje pa je zato izpostavljeno javnosti in preglednosti.

35.

Tudi glede navedb v mnenju Vlade pobudniki vztrajajo pri svojih navedbah v pobudi in menijo, da so navedbe Vlade (podobno kot navedbe Državnega zbora) ali pavšalne ali pa ne zanikajo oziroma ne ovržejo navedb pobudnikov. Navajajo, da Vlada na več mestih prizna, da je glavni namen ZRTVS-1B kadrovska politična čistka. Tudi Vlada naj bi izhajala iz napačne predpostavke, da pobuda temelji zgolj na sklicevanju na domnevne kršitve pravic vodilnih funkcionarjev RTV Slovenija, saj je bistvo pobude varovanje institucionalne neodvisnosti javne radiotelevizije kot predpostavke pravice do svobode izražanja. Prav tako naj bi bila napačna predpostavka Vlade, da je Državni zbor, ki je sicer institucija z največjo stopnjo demokratične legitimnosti, vir politizacije, saj bi to pomenilo, da so politizirana tudi vsa sodišča, vključno z Ustavnim sodiščem, ker (ustavne) sodnike izvoli Državni zbor in bi jih zato bilo ob morebitni menjavi načina imenovanja, ob potrditvi predpostavke Vlade, upravičeno zamenjati. Pobudniki menijo, da izvor politizacije ni Državni zbor kot ustavna institucija z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti sam po sebi, temveč zloraba njegovih pooblastil, ki se na koncu odrazijo v formalnih in vsebinskih protiustavnostih pravnih aktov, ki jih ta institucija sprejema. Izpodbijani ZRTVS-1B naj bi bil eklatanten, nazoren in eksemplaričen primer take kompleksne zlorabe močne oblastne pozicije, ki vodi v politizacijo pomembnih družbenih podsistemov, v tem konkretnem primeru javne radiotelevizije. V zvezi z navedbo Vlade, da RTV Slovenija monopolno obvladuje posamezna politična opcija, pobudniki ponovno poudarjajo, da nihče od podpisanih pobudnikov ni član nobene politične stranke, zato tudi predstavljanje trenutnih organov upravljanja, vodenja in nadzora RTV Slovenija kot podrejenih eni politični opciji ni in ne more biti resnično. Glede navedb Vlade v zvezi z očitanimi ravnanji članov organov RTV Slovenija pobudniki navajajo, da Ustavno sodišče ni pristojno za presojanje takih očitkov konkretnim posameznikom. Zatrjujejo, da jih je treba dokazati pred sodišči, ki so za to pristojna, in sicer z zagotavljanjem vseh pravnih in procesnih jamstev, ki jih tako Ustava (22. in 23. člen) kot tudi EKČP (6. člen) zagotavljata posameznikom v takih primerih. V nadaljevanju na te očitke odgovarjajo oziroma jih zavračajo kot očitno neutemeljene.

36.

Pobudniki navajajo tudi, da so že sami v pobudi predlagali izvedbo javne obravnave, zato se strinjajo s predlogom Vlade za razpis javne obravnave, ki ga je ta sicer podala v vlogi v zvezi s predlogom za začasno zadržanje izvrševanje ZRTVS-1B. Glede prič in izvedenca, ki jih je predlagala Vlada, menijo, da iz vladnemu predlogu za javno obravnavo priloženega pisma Sveta delavcev RTV Slovenija jasno sledi, da s strani Vlade predlagane priče ne bodo znale v ničemer osvetliti pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki jih ta zadeva odpira. Pobudniki predlagajo, naj Ustavno sodišče na javno obravnavo povabi prof. dr. Mateja Avblja, ki je profesor za evropsko pravo in tudi avtor obravnavane pobude, Draga Zadergala, ki je v. d. strokovnega direktorja za področje prava v RTV Slovenija in zato pozna razmere znotraj javnega zavoda ter tudi vse notranje pravne akte in pravno podlago ključnih odločitev vodstva, ter predstavnike vseh treh reprezentativnih sindikatov, ki delujejo znotraj RTV Slovenija, ker lahko kot reprezentativni predstavniki zaposlenih podajo najboljšo oceno o dogajanju in razmerah v tem javnem zavodu.

Odgovor predlagatelja

37.

Predlagatelj v odgovoru na mnenje Vlade vztraja pri svojih navedbah v zahtevi. Poudarja, da je nujno jasno razmejiti sistemska oziroma institucionalna vprašanja in objektivno preverljiva dejstva ter subjektivna hotenja in interesne spore, pogojene s človeškim faktorjem. Meni, da je treba trditve o konkretnih nedopustnih ravnanjih, ki jih Vlada primeroma navaja v svojem mnenju, ločiti od odločanja o ustavnosti ZRTVS-1B in jih, kolikor gre za dejstva, ki ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča, izločiti iz obravnave v tem postopku. Glede zakonodajnega postopka predlagatelj navaja, da ustavnopravna teorija skrajšani in nujni zakonodajni postopek šteje za enofazna. Meni, da je bila z zlorabo PoDZ-1, ki je v nasprotju tudi s tretjim odstavkom 153. člena Ustave (ta od državnih organov in nosilcev javnih pooblastil zahteva, da njihova dejanja temeljijo na zakonitem predpisu), v nasprotju z načelom demokratičnosti (1. člen Ustave) preprečena oziroma omejena javna razprava ter posledično onemogočen tudi javni nadzor nad zakonodajno vejo oblasti, ki je eden izmed pogojev za učinkovitost demokratičnega procesa. Tudi skrajšanje vakacijskega roka naj bi bilo arbitrarno brez utemeljenega razloga in zato nezdružljivo z načeli demokratičnosti (1. člen Ustave), pravne države (2. člen Ustave) in delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave). Po mnenju predlagatelja določitev krajšega roka zato, da se, kot navaja Vlada, "čimprej dosežejo predlagane spremembe", ni in ne more biti zadosten ali upravičen razlog niti za uporabo nujnega postopka niti za skrajšanje roka za uveljavitev zakona.

38.

Po mnenju predlagatelja je nova upravljavska struktura, ki jo določa ZRTVS-1B, protiustavna sama po sebi, ne glede na to, kdo je v subjektivnem smislu aktualni član Programskega sveta. ZRTVS-1B naj bi izhajal iz povsem napačne predpostavke, da je Državni zbor, ki je sicer institucija z največjo stopnjo demokratične legitimnosti, vir politizacije. Pripoznanje pravne legitimnosti takim predpostavkam ne ogroža zgolj institucionalne neodvisnosti javne radiotelevizije, temveč tudi institucionalno neodvisnost vseh tistih od države neodvisnih organov, ki so jamstvo demokracije (1. člen Ustave) in pravne države (2. člen Ustave). Po mnenju predlagatelja izvor politizacije ni Državni zbor kot ustavna institucija z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti sam po sebi, temveč kvečjemu zloraba njegovih pooblastil, ki se na koncu odrazijo v formalnih in vsebinskih protiustavnostih pravnih aktov, ki jih ta institucija sprejema. Izpodbijani ZRTVS-1B naj bi bil eklatanten, nazoren in eksemplaričen primer take kompleksne zlorabe močne oblastne pozicije, ki vodi v politizacijo pomembnih družbenih podsistemov, v tem konkretnem primeru javne radiotelevizije.

39.

ZRTVS-1B naj bi bil protiustaven tudi zato, ker določa ex lege prenehanje mandatov prejšnji upravljavski strukturi, ne da bi bile zagotovljene potrebne kavtele in zagotovljeno primerno prehodno obdobje. Predlagatelj poudarja, da obdobja 60 dni po uveljavitvi zakona, v katerem naj bi se oblikoval nov Svet, ni mogoče šteti za primerno prehodno obdobje. Trditev, da je prenehanje mandatov "nujna, neizogibna in kolateralna posledica nove ureditve, ki teh funkcij oziroma dosedanje organizacijske strukture ne določa več", ali da je prenehanje mandatov "nujna in nehotena posledica nove, drugačne ureditve, s katero se določajo novi organi vodenja, upravljanja in nadzora", po mnenju predlagatelja ne pomeni upoštevnega razloga, na podlagi katerega bi se lahko presojala skladnost ZRTVS-1B z Ustavo. Četudi bi prenehanje mandatov nastopilo kot posledica spremenjene ureditve, je za implementacijo nove ureditve treba uporabiti rešitve, ki so skladne z Ustavo.

40.

Predlagatelj poudarja, da iz mnenja Vlade na več mestih izhaja, da je bil glavni namen ZRTVS-1B politična kadrovska čistka, zato je očitno, da je bil namen sprejetja ZRTVS-1B obvod z EKČP, Ustavo in zakonom predpisanih postopkov za razrešitev posameznih članov upravljanja, vodenja in nadzora RTV Slovenija. Meni, da nova ureditev ne more biti ustavno skladna, če zasleduje nedopusten cilj.

41.

V zvezi s trditvijo Vlade, da bodo rešitve ZRTVS-1B zagotovile, da se strankarska politika popolnoma umakne iz upravljanja in vodenja RTV Slovenija, predlagatelj opozarja, da jo Vlada utemeljuje v lastni oceni, da si "civilnodružbene organizacije, ki bodo samostojno imenovale svoje člane v organe RTV Slovenija, ne bodo pustile odvzeti oziroma omejiti svoje avtonomije pri imenovanju in delovanju teh članov v organih RTV Slovenija". Poudarja, da Vlada ni predložila nobenih argumentov, ki bi lahko bili podlaga za takšno oceno. Meni, da nobeden od subjektov, ki so navedeni v tretjem odstavku 17. člena ZRTVS-1, ni imun za vplive politike, četudi njihova primarna aktivnost ni udejstvovanje kot politična stranka. Predlagatelj zatrjuje, da ZRTVS-1B dejansko omogoča večinskim interesnim skupinam v Svetu, da obvladujejo RTV Slovenija v skladu s svojimi povsem parcialnimi interesi. To pa naj bi vodilo v onemogočanje uresničevanja ciljev in načel, ki jih določajo 1., 4. in 5. člen ZRTVS-1, ter posledično v krnitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave za vse državljanke in državljane.

42.

Predlagatelj navaja, da je predhodna zakonska ureditev, ki jo je ZRTVS-1B spremenil, zagotavljala javno in pluralno imenovanje članov Programskega sveta. Večina imenovanj je potekala v Državnem zboru, ki ima po slovenski Ustavi edini pooblastilo odločati v imenu vsega ljudstva in je posledično ustavna institucija z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti, njegovo delovanje pa je zato izpostavljeno javnosti in preglednosti. Nasprotno pa naj bi praksa ob imenovanju članov novega Sveta pokazala, da so imenovanja po novi ureditvi potekala na povsem netransparenten način in daleč od oči javnosti. Z objavo sklepov v Uradnem listu Republike Slovenije naj bi bila namreč javnosti predočena zgolj imena izbranih članov, prikrito pa naj bi ostalo vse ostalo, od tega, kdo so bili ostali kandidati, do tega, kakšne so reference izbranih kandidatov ter po kakšnem kriteriju in postopku so bili izbrani.

43.

Predlagatelj navaja tudi, da je ZRTVS-1B v nasprotju s 5. členom Uredbe (EU) 2024/1083 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o vzpostavitvi skupnega okvira za medijske storitve na notranjem trgu in spremembi Direktive 2010/13/EU (Evropski akt o svobodi medijev) (UL L, 2024/1083, 17. 4. 2024 – v nadaljevanju EMFA). Po mnenju predlagatelja naj bi bilo očitno, da je izpodbijana zakonska ureditev, ki pooblastilo za imenovanje članov Sveta arbitrarno podeljuje izbranim civilnodružbenim skupinam, v nasprotju z zahtevo po imenovanju na podlagi preglednih, odprtih, učinkovitih in nediskriminatornih postopkov ter preglednih, objektivnih, nediskriminatornih in sorazmernih meril, ki so vnaprej določena na nacionalni ravni. V nasprotju s 5. členom EMFA naj bi bila tudi razrešitev članov organov vodenja, upravljanja in nadzora pred iztekom njihovega mandata.

44.

Predlagatelj predlaga, naj Ustavno sodišče obravnavo zahteve združi z obravnavo zadeve št. U-I-479/22, katere predmet odločanja je prav tako ustavnost 1. do 25. in 27. člena ZRTVS-1B.

Drugo

45.

Predlagatelj je v odgovoru na mnenje Vlade zahtevo dopolnil z novim očitkom, da je ZRTVS-1B tudi v nasprotju s 5. členom EMFA. Glede na to, da je EMFA začel veljati šele 7. 5. 2024, uporablja pa se od 8. 8. 2025 dalje, predlagatelj navedenega očitka v zahtevi z dne 6. 12. 2023 ni mogel uveljavljati. Zato je Ustavno sodišče Državnemu zboru poslalo odgovor predlagatelja, da se lahko izreče o novem očitku.

46.

Državni zbor na očitke o neskladju izpodbijanih določb ZRTVS-1B z EMFA ni odgovoril.

47.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023 (Uradni list RS, št. 22/23) na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter 24. in 25. člena ZRTVS-1B.

48.

S sklepom št. U-I-479/22 z dne 26. 5. 2023 (Uradni list RS, št. 59/23) je Ustavno sodišče odločilo, da sklep Ustavnega sodišča št. U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, s katerim je Ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvrševanje prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter 24. in 25. člena ZRTVS-1B, preneha veljati (1. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je določilo način izvršitve svojega sklepa, in sicer, da se Svet konstituira najpozneje v sedmih dneh po objavi tega sklepa v Uradnem listu Republike Slovenije. V tem roku vršilec dolžnosti generalnega direktorja oziroma oseba, ki ga nadomešča, skliče prvo sejo Sveta. Če seje ne skliče vršilec dolžnosti generalnega direktorja ali oseba, ki ga nadomešča, lahko prvo sejo skliče vsaj ena tretjina članov Sveta. Glede drugih vprašanj začasnega vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija do imenovanja vseh novih organov se smiselno uporabljajo drugi, tretji in četrti odstavek 22. člena ter 23., 24., 25. in 26. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (2. točka sklepa).

49.

Dne 14. 11. 2025 je pobudnica RTV Slovenija v zadevi št. U-I-479/22 poslala dopis, da umika pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZRTVS-1B.

B. – I.

Izpodbijane določbe

50.

ZRTVS-1B v 1. do 21. členu določa novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija. Gre za spremembe četrtega odstavka 6. člena ter 9. in 16. do 29. člena (osnovnega besedila) ZRTVS-1. Vsebinsko spremembo pomenijo 1., 4., 5., 6., 7., 11., 12., 18. in 19. člen ZRTVS-1B, ki spreminjajo četrti odstavek 6. člena, 16., 17., 18., 21., 26. in 27. člen ZRTVS-1 ter dodajajo nove 17.a, 17.b, 21.a in 21.b člen ZRTVS-1. Gre za določbe, ki prenašajo pristojnost za sprejetje tarife za posredovanje arhivskih posnetkov z Nadzornega sveta na Svet (četrti odstavek 6. člena ZRTVS-1), urejajo pristojnosti, sestavo, imenovanje in razrešitev članov Sveta (16., 17., 17.a, 17.b in 18. člen ZRTVS-1), položaj Uprave (21. člen ZRTVS-1), položaj direktorjev in imenovanje vodij enot, pomočnikov predsednika Uprave in vodstvenih delavcev, ki jih določa statut (21.a člen ZRTVS-1), položaj odgovornih urednikov programov (21.b člen ZRTVS-1) ter sestavo, imenovanje in razrešitev članov ter pristojnosti Finančnega odbora (26. in 27. člen ZRTVS-1). Členi 1, 2, 3, 8, 9, 10, 13, 14, 15, 16, 17, 20 in 21 ZRTVS-1B zgolj terminološko usklajujejo določbe 9., 19., 20., 22., 23., 24., 25., 28. in 29. člena ZRTVS-1 ter naslove poglavij (3., 10. in 17. člen ZRTVS-1B) s poimenovanji novih organov RTV Slovenija.

51.

Kadar pobudnik oziroma predlagatelj izpodbija novelo zakona, Ustavno sodišče šteje, da so izpodbijane določbe osnovnega zakona, ki jih novela spreminja. Glede na navedeno je Ustavno sodišče štelo, da pobudniki in predlagatelj izpodbijajo v prejšnji točki obrazložitve te odločbe navedene določbe ZRTVS-1.

52.

Poleg tega pobudniki in predlagatelj izpodbijajo tudi določbe ZRTVS-1B, v katerih je določena prehodna ureditev vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija (22. do 25. člen ZRTVS-1B). V prvem odstavku 22. člena ZRTVS-1B je določeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B preneha mandat članov Programskega sveta in članov Nadzornega sveta, mandat nanju vezanih odborov ter mandat generalnega direktorja, direktorja radia in direktorja televizije. V drugem, tretjem in četrtem odstavku 22. člena ZRTVS-1B je določeno, da do konstituiranja Sveta nadaljujejo delo Programski in Nadzorni svet ter nanju vezani odbori v sestavi in s pristojnostmi, ki jih imajo do uveljavitve tega zakona, generalni direktor, direktor radia in direktor televizije pa opravljajo svoje naloge kot vršilci dolžnosti s pristojnostmi, ki so jih imeli do uveljavitve ZRTVS-1B, pri čemer znotraj pristojnosti iz 22. člena ZRTVS-1 opravljajo le tekoče posle, ki omogočajo nemoteno delovanje RTV Slovenija in zagotavljajo izpolnjevanje profesionalnih standardov na področju izvajanja radijske in televizijske dejavnosti. Člen 23 ZRTVS-1B določa način konstituiranja prve sestave Sveta, 24. člen ZRTVS-1B rok, v katerem mora Svet sprejeti statut in nove programske standarde za programe RTV Slovenija in njihove programske zasnove, in 25. člen ZRTVS-1B način oblikovanja prve Uprave. Prav tako je izpodbijana končna določba, ki določa, da ZRTVS-1B začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (27. člen ZRTVS-1B).

53.

Pobudniki in predlagatelj po vsebini ne izpodbijajo 26. člena ZRTVS-1B, ki ureja mandat odgovornih urednikov programov in predstojnikov drugih notranjih organizacijskih enot. Ker med drugim zatrjujejo tudi protiustavnost postopka sprejemanja celotnega ZRTVS-1B in na več mestih v pobudi oziroma zahtevi navajajo, da bi bilo treba razveljaviti ZRTVS-1B v celoti, je Ustavno sodišče štelo, da je z vidika postopka sprejemanja izpodbijan tudi 26. člen ZRTVS-1B. Iz istega razloga je Ustavno sodišče kot izpodbijane štelo tudi določbe ZRTVS-1, za katere sicer pobudniki in predlagatelj navajajo, da jih izpodbijajo, vendar zanje ne navajajo vsebinskih razlogov protiustavnosti.

54.

Predlagatelj izpodbija iste določbe ZRTVS-1 oziroma ZRTVS-1B kot pobudniki. Zato je Ustavno sodišče pobudo in zahtevo obravnavalo hkrati (skupaj). Glede na to, da je Državni svet predlagatelj, ki ima splošno pooblastilo za izpodbijanje predpisov, se Ustavno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa pobudnikov. Ustavno sodišče je pobudo prvega, drugega, tretjega in četrtega pobudnika sprejelo in nadaljevalo z odločanjem o stvari sami, ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS.

55.

V zvezi z navedbo pobudnikov, da dopisu, s katerim naj bi jim Ustavno sodišče vročalo odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade, ni bilo priloženo mnenje Vlade, temveč le odgovor Državnega zbora ter predlog Vlade za razpis javne obravnave in za zaslišanje prič in izvedenca, ki mu je bilo priloženo pismo Sveta delavcev z dne 14. 2. 2023, Ustavno sodišče ugotavlja, da je iz pomožne knjige vpogledov v spis, ki jo vodi glavna pisarna, razvidno, da je pobudnik dr. Peter Gregorčič 6. 2. 2023 vpogledal v spis in zahteval kopijo mnenja Vlade (in prošnje Državnega zbora za podaljšanje roka za odgovor na pobudo). Glede na navedeno so pobudniki nedvomno razpolagali z istim mnenjem, kot ga je v obravnavani zadevi poslala Vlada, in so se lahko do navedb v mnenju izjavili.

B. – II.

Presoja očitkov o postopkovnih nepravilnostih sprejemanja ZRTVS-1B

56.

Pobudniki in predlagatelj zatrjujejo, da je bil ZRTVS-1B sprejet z očitno in flagrantno zlorabo nujnega zakonodajnega postopka in zato v nasprotju z 89. členom Ustave, pa tudi v nasprotju z načeli demokratičnosti iz 1. člena Ustave in pravne države iz 2. člena Ustave. Prav tako naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za ustavno dopustno skrajšanje vakacijskega roka, zaradi česar naj bi bil ZRTVS-1B (oziroma 27. člen ZRTVS-1B) sprejet in uveljavljen v nasprotju s 154. členom Ustave.

57.

Pri presoji postopka, po katerem je bil zakon sprejet, je treba upoštevati tista pravila, ki so predpisana z Ustavo.⁷ Ustava ne vsebuje pravil o tem, kdaj se zakon sprejme po rednem postopku in kdaj po nujnem. V 89. členu določa le, da Državni zbor sprejema zakone v večfaznem postopku, če ni s poslovnikom določeno drugače. To, ali so bile v konkretnem primeru podane okoliščine za sprejetje zakona po nujnem postopku, po ustavnosodni presoji ni vprašanje, ki bi ga v skladu s svojimi pristojnostmi lahko presojalo Ustavno sodišče.⁸ Ustavno sodišče dodaja, da sicer ne izključuje, da bi zlasti ob izkazanih hujših nepravilnostih v zvezi z uporabo nujnega ali skrajšanega zakonodajnega postopka presojalo, ali je bilo poseženo v sam ustavnopravni okvir zakonodajnega postopka.⁹ Vendar obravnavani primer ni takšen.

58.

ZRTVS-1B je bil sprejet 14. 7. 2022. Po vetu Državnega sveta je Državni zbor ZRTVS-1B ponovno sprejel 21. 7. 2022, nato pa je bil zakon potrjen na naknadnem zakonodajnem referendumu 27. 11. 2022. ZRTVS-1B je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen 27. 12. 2022, veljati pa je začel naslednji dan po objavi. V dopisu z dne 1. 7. 2022 (EVA: 2022-3340-0039), s katerim je Vlada Državnemu zboru poslala v obravnavo predlog zakona, so bili navedeni razlogi za sprejetje zakona po nujnem postopku, ti pa ne kažejo na zlorabo nujnega zakonodajnega postopka.¹⁰ Glede na navedeno Ustavno sodišče v trditvah pobudnikov in predlagatelja ni našlo opore za očitke, da bi bil postopek sprejemanja izpodbijanega zakona v neskladju z zatrjevanimi določbami Ustave. Zato ZRTVS-1B ni v neskladju s 1., 2. in 89. členom Ustave.

59.

Pobudniki in predlagatelj izpodbijajo tudi 27. člen ZRTVS-1B, ki določa, da ZRTVS-1B začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Zatrjujejo njegovo neskladje s prvim odstavkom 154. člena Ustave. ZRTVS-1B je bil v Uradnem listu RS, št. 163/12, objavljen 27. 12. 2022. Na podlagi 27. člena ZRTVS-1B je začel veljati naslednji dan po objavi, torej 28. 12. 2022. Prvi odstavek 154. člena Ustave določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, in da predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem določeno drugače. Ali bo zakonodajalec možnost drugačnega vakacijskega roka izkoristil, je prepuščeno njegovi presoji, ali so v posameznem primeru podani razlogi (npr. vsebina, narava predpisa) za to.¹¹

60.

Glede na navedeno 27. člen ZRTVS-1B ni v neskladju s prvim odstavkom 154. člena Ustave, posledično pa tudi ne z načeli demokratičnosti (1. člen Ustave), pravne države (2. člen Ustave) in delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) (3. točka izreka).

B. – III.

Presoja 17. člena ZRTVS-1

61.

Člen 17 ZRTVS-1 določa sestavo in način imenovanja članov Sveta. Glavni očitek pobudnikov in predlagatelja izpodbijani ureditvi je, da je v neskladju s svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. V zvezi z novo ureditvijo sestave Sveta in načinom imenovanja njegovih članov navajajo tudi, da v nasprotju z načelom demokratičnosti iz 1. člena Ustave Državnemu zboru kot ustavni instituciji z najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti odvzema pristojnost za imenovanje članov Sveta ter jo prenaša na interesne skupine in institucije sui generis, kot sta Informacijski pooblaščenec in Varuh človekovih pravic. Namesto demokratičnega modela imenovanja članov Sveta naj bi uvajala korporativistični model upravljanja. Določitev Informacijskega pooblaščenca, Varuha človekovih pravic in Sveta za trajnostni razvoj in varstvo okolja kot upravičencev za imenovanje članov Sveta naj ne bi prispevala k depolitizaciji, saj naj bi bili tudi navedeni organi politično imenovani. Nova ureditev naj bi dejansko, le da na prikrit način, omogočala politizacijo RTV Slovenija skozi zadnja vrata prek izbranih "naših" korporativističnih skupin.

62.

V prvem odstavku 39. člena Ustave je zagotovljena pravica do svobode izražanja. Ta zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, v tem okviru pa posebej varuje svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja oziroma izražanja. Vključuje pravico do sprejemanja in pravico do sporočanja (širjenja) vesti in mnenj.¹² Pravico do svobode izražanja določata tudi 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela 10. decembra 1948 z Resolucijo št. 217 A (III); Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 – v nadaljevanju Splošna deklaracija OZN) in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/91, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Pakt), ki v drugem odstavku 19. člena tako kot Splošna deklaracija OZN določa, da pravica do svobode izražanja vključuje pravico do iskanja, sprejemanja in širjenja informacij. Tudi EKČP v 10. členu ureja pravico do svobode izražanja; izražanje v skladu z EKČP obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej.

63.

Temeljni pogoj za uresničevanje pravice do svobode izražanja je obveščenost posameznikov o informacijah z vseh področij družbe, na podlagi katerih lahko svobodno oblikujejo in širijo vesti ter svoja mnenja, ideje in misli, oziroma njihova seznanjenost z njimi. Pomembno vlogo pri seznanjanju imajo mediji (javni in zasebni),¹³ ki z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja razširjajo najrazličnejše informacije. Za zagotavljanje verodostojnih, nepristranskih in celovitih informacij tako o dogajanju doma kot o pomembnih svetovnih temah pa je še posebnega pomena javna radiotelevizija (RTV Slovenija), ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti.¹⁴ Temeljna naloga javne RTV Slovenija je posredovanje pluralnih družbenih in političnih vsebin na način, da je omogočena (zagotovljena) objektivna, verodostojna in celovita javna obveščenost posameznikov.¹⁵ Na ta način RTV Slovenija zagotavlja posameznikom uresničevanje njihove človekove pravice iz 39. člena Ustave.¹⁶

64.

Da RTV Slovenija lahko opravlja svojo dejavnost, kot jo opredeljuje 3. člen ZRTVS-1 (javna služba na področju radijske in televizijske dejavnosti), in na ta način zagotavlja posameznikom uresničevanje pravice iz 39. člena Ustave, mora biti tudi njej zagotovljena svoboda izražanja. Brez svobode izražanja posameznikov ne morejo obstajati svobodni mediji, brez svobode medijev pa ni zagotovljena svoboda izražanja. Svoboda izražanja za javno radiotelevizijo pomeni, da svobodno zbira, sprejema in širi informacije, misli, ideje in mnenja, da je neodvisna od vsakršnega državnega ali drugega nadzora in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj.¹⁷ To najprej zahteva, da se nedopustnih posegov vanjo (neposrednih ali posrednih vplivov na programske vsebine) vzdrži država. Vendar ni samo država tista, ki lahko ogroža svobodo izražanja, nanjo lahko prav tako pomembno ali celo še v večji meri vplivajo posamezne družbene skupine. Zato ni dovolj, če pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave razumemo le kot negativno pravico, ki državo zgolj omejuje pri njenem delovanju. Svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zahteva od države sprejetje ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da lahko javna radiotelevizija samostojno izvršuje svoje dejavnosti. Zato mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo zagotoviti pogoje za delo javne RTV Slovenija, pri tem pa tudi njeno programsko, organizacijsko in finančno samostojnost.¹⁸ Ustrezna ureditev položaja javne radiotelevizije obsega več vidikov njenega delovanja. Pri tem je posebej pomembno, da zakonodajalec po eni strani opredeli in zagotovi njeno neodvisnost oziroma samostojnost, po drugi strani pa uredi tudi mehanizme in merila za ugotavljanje odgovornosti zavoda oziroma nosilcev funkcij upravljanja, vodenja in nadzora javne radiotelevizije.¹⁹

65.

Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da odločitev zakonodajalca o ustanovitvi javne (neprofitne) radiotelevizije temelji na preudarkih, ki jim ni mogoče odreči ustavne dopustnosti in zaradi katerih je ta odločitev ne le legitimna, temveč tudi potrebna. Majhnost slovenskega prostora nalaga državi odgovornost za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete. Zaradi širokega vpliva, aktualnosti in sugestivne moči radia in televizije je utemeljeno zaupanje te naloge javni ustanovi. Poleg tega je RTV Slovenija z raznovrstnostjo in kakovostjo programov, ki pokrivajo interese in zanimanja čim več družbenih skupin, dolžna zagotoviti temelj za svobodno oblikovanje mnenj, izobraževati in zabavati. Od celovitosti, nepristranskosti in resničnosti informacij, k čemur je zavezana RTV Slovenija, je v veliki meri odvisna tudi svobodnost posameznikove presoje in s tem njegova sposobnost za nadzor nad delovanjem oblasti.²⁰

66.

V skladu s prvim odstavkom 39. člena Ustave mora zato institucionalna ureditev javne radiotelevizije slediti cilju zagotavljanja raznolikosti (pluralnosti), objektivnosti, verodostojnosti in celovitosti vsebin, ki jih javna radiotelevizija posreduje javnosti. Za doseganje tega cilja je treba v sestavo organov vključiti osebe s čim bolj različnimi pogledi in izkušnjami z vseh področij skupnosti, ki pokrivajo interese in zanimanja čim več družbenih skupin in niso vezani na navodila. Zakonodajalec mora poskrbeti, da ne bodo zastopani zgolj uradna večinska stališča in interesi v državi in politiki, temveč tudi določena (pomembna) stališča in interesi manjših združenj, ki sama po sebi niti nimajo dostopa do medijev.²¹

67.

Hkrati mora institucionalna ureditev javne radiotelevizije upoštevati zahtevo po prepovedi državnih posegov v delovanje javne radiotelevizije oziroma v njeno institucionalno in posledično programsko avtonomijo. V skladu s to zahtevo mora zakonodajalec poskrbeti, da izvajanje javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti ne postane del splošnega izvajanja funkcij države. Organi javnih radiotelevizijskih družb morajo biti zato oblikovani tako, da učinkovito preprečujejo, da bi na delovanje (poročanje) javne radiotelevizije vplivali akterji iz politične sfere ali kateri koli drugi akterji, z namenom uveljavljanja lastnih interesov ali posebnih, zlasti strankarsko-političnih programov.²² Že sestava organov mora učinkovito preprečevati možnost takšne instrumentalizacije. Zato člani organov javne radiotelevizije ne smejo biti politični funkcionarji, vključno s člani organov političnih strank. Eden od načinov zmanjševanja posegov v neodvisnost javne radiotelevizije je tudi omejevanje števila članov organov javne radiotelevizije, ki jih predlagata parlament ali vlada, na način, da je onemogočeno, da bi glasovi teh članov lahko prevladali pri sprejemanju odločitev.²³ Poleg tega mora zakonodajalec glede na krovni cilj zagotavljanja raznolikosti tudi pri članih, ki jih imenuje politika, poskrbeti, da bodo zastopali čim bolj raznolika stališča in interese, torej stališča in interese tako koalicije kot opozicije.

68.

Vendar, kot že rečeno, ni samo država tista, ki lahko ogroža svobodo izražanja. Nanjo lahko prav tako pomembno ali celo še v večji meri vplivajo posamezne interesne družbene skupine.²⁴ Zato mora zakonodajalec pri urejanju organizacije RTV Slovenija preprečiti tudi morebitne neustrezne oziroma prekomerne vplive drugih vplivnih interesnih družbenih skupin, kot so kapitalski, gospodarski, verski itd.²⁵ Poleg tega mora zakonodajalec pri sestavi organov javne radiotelevizije upoštevati tudi načelo uravnotežene zastopanosti spolov.²⁶

69.

Zahteva po pluralni sestavi organov upravljanja in nadzora javne radiotelevizije ter prepoved njihovega političnega obvladovanja izhajata tudi iz mednarodnopravnih instrumentov na področju svobode izražanja in delovanja javnih medijev.²⁷ Odbor ministrov Sveta Evrope je v Priporočilu št. R (96) 10 določil, da bi morali biti člani nadzornih organov imenovani na odprt in pluralen način ("appointed in an open and pluralistic manner ") ter da morajo kot celota predstavljati interese družbe na splošno ("represent collectively the interests of society in general").²⁸ Hkrati bi morala biti pravila o njihovem položaju oblikovana tako, da te organe varujejo pred političnim ali drugim nedopustnim vplivom. Podobno Priporočilo CM/Rec(2012)1 zahteva, da sistemi upravljanja javnih medijev zagotavljajo njihovo uredniško in operativno neodvisnost, preprečujejo politično, gospodarsko ali drugo neupravičeno vplivanje ter spodbujajo pluralizem in raznolikost. Tudi Priporočilo 1641 (2004) o javni radioteleviziji, ki ga je sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, poudarja, da morajo organi javne radiotelevizije odražati pluralistični značaj družbe.²⁹ Enaka izhodišča izhajajo iz dokumentov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (v nadaljevanju OVSE) za svobodo medijev.³⁰ Tudi Beneška komisija je v več mnenjih poudarila, da morajo biti upravljavske strukture javnih medijev oblikovane tako, da zagotavljajo pluralnost in preprečujejo koncentracijo vpliva politike. Tako je v Mnenju CDL-AD(2005)017, sprejetem na 63. plenarnem zasedanju v Benetkah 10. in 11. junija 2005, glede RAI in italijanske medijske zakonodaje poudarila, da javna radiotelevizija ne sme biti organizirana in vodena tako, da bi bila podvržena bodisi politični oblasti bodisi zgolj tržni logiki, saj je njena temeljna naloga zagotavljanje medijskega pluralizma v demokratični družbi.³¹ V Mnenju CDL-AD(2015)015, sprejetem na 103. plenarnem zasedanju v Benetkah 19. in 20. junija 2015, o madžarski medijski zakonodaji je opozorila na potrebo po institucionalnih varovalkah zoper politično prevlado pri upravljanju medijev.³² V Mnenju CDL-AD(2026)001, sprejetem na 146. plenarnem zasedanju 6. in 7. marca 2026, o osnutku in že sprejetih spremembah zakona o litovski nacionalni radioteleviziji (LRT) pa je poudarila, da morajo biti organi upravljanja javnega medija zasnovani tako, da so zagotovljene njihova neodvisnost, pluralnost in odpornost proti vplivu politike.³³

70.

Na pomen pluralizma in neodvisnosti javnih medijev v okviru 10. člena EKČP opozarja tudi sodna praksa ESČP. Sodišče je večkrat poudarilo, da ima država pozitivno obveznost zagotavljati medijski pluralizem kot enega od temeljnih pogojev demokratične družbe. V sodbi v zadevi Informationsverein Lentia in drugi proti Avstriji z dne 24. 11. 1993 (38.–39. točka obrazložitve) je poudarilo, da je ohranjanje pluralizma v medijskem prostoru eden izmed osrednjih ciljev varstva svobode izražanja. V sodbi v zadevi Manole in drugi proti Moldaviji (95.–102. točka obrazložitve) je ugotovilo, da mora država zagotoviti takšno institucionalno ureditev javne radiotelevizije, ki jo varuje pred političnim nadzorom in ji omogoča opravljanje naloge nepristranskega in pluralnega obveščanja javnosti. V sodbi v zadevi Centro Europa 7, S. r. l.. in Di Stefano proti Italiji z dne 7. 6. 2012 (134. točka obrazložitve) je ponovno poudarilo, da demokratična družba ne temelji zgolj na formalnem obstoju medijev, temveč na dejanskem zagotavljanju pluralizma informacij in mnenj.

71.

Iz zahteve po neodvisnosti javnega medija izhaja tudi zahteva po stabilnosti mandatov članov njegovih organov upravljanja, vodenja oziroma nadzora. Stabilnost mandata je namreč eno od ključnih institucionalnih jamstev, ki javnemu mediju omogočajo neodvisno opravljanje njegovega poslanstva ter ga varujejo pred političnimi vplivi. Člen 5 EMFA določa, da morajo postopki imenovanja in razrešitve članov vodstva oziroma članov upravnega odbora javnih medijev zagotavljati neodvisnost javnega medija, trajanje njihovega mandata pa zadostuje za dejansko neodvisnost javnega medija. Ista določba nadalje določa, da se lahko odločitev o razrešitvi pred iztekom mandata sprejme le izjemoma, kadar oseba ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje svojih nalog po merilih, ki so vnaprej določena v nacionalnem pravu, zoper takšno odločitev pa mora biti zagotovljeno sodno varstvo. Zahtevo po stabilnosti mandatov članov organov upravljanja in vodenja javne radiotelevizije vsebuje tudi Priporočilo št. R (96) 10, ki v 2. točki III. poglavja določa, da člani organov javne radiodifuzije med trajanjem mandata ne smejo biti razrešeni, suspendirani ali zamenjani, razen v posebej določenih primerih njihove nezmožnosti opravljanja funkcije. Navedena določba predčasno prenehanje mandata dopušča le v izjemnih primerih, povezanih s konkretnim članom organa in njegovo sposobnostjo opravljanja funkcije. Tudi Beneška komisija je v Mnenju CDL-AD(2026)001 o spremembah zakona o litovski nacionalni radioteleviziji (66.–69. in 74.–76. točka) poudarila, da morajo biti razlogi za predčasno razrešitev vodstvenih organov natančno določeni in omejeni ter da zakonodajnih sprememb ni dopustno uporabljati za predčasno zamenjavo obstoječega vodstva javnega medija.

72.

Iz navedenih mednarodnopravnih instrumentov in sodne prakse ESČP torej izhaja zahteva, da morajo biti organi javne radiotelevizije oblikovani pluralno in na način, ki preprečuje odločilen oziroma prevladujoč vpliv politike na njihovo imenovanje oziroma delovanje.³⁴ Ker je stabilnost mandatov članov organa upravljanja eden od ključnih mehanizmov za zagotavljanje neodvisnosti javnega medija, je predčasna razrešitev članov organa upravljanja dopustna le izjemoma, iz vnaprej določenih, objektivnih in posebej utemeljenih razlogov, ki se nanašajo na posameznega člana in njegovo sposobnost opravljanja funkcije.

73.

Zakonodajalec ima pri urejanju organov vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija široko polje proste presoje. Lahko izbere model, po katerem imajo pristojnost imenovanja članov institucije in organizacije civilne družbe, ali pa, upoštevaje zahtevo, da svetniki niso zastopniki političnih interesov, model, po katerem člane voli parlament oziroma poleg njega tudi drugi državni organi, ali kombinacijo navedenih modelov.³⁵ Ustavno sodišče z vidika prvega odstavka 39. člena Ustave presoja (preverja) zgolj, ali ureditev zagotavlja cilj zastopanosti različnih družbenih interesov in ali onemogoča posege politike in vplivnih interesnih družbenih skupin v neodvisnost delovanja RTV Slovenija oziroma zagotavlja njeno institucionalno ter s tem programsko avtonomijo. V obravnavani zadevi se tako zastavlja vprašanje, ali je zakonodajalec z določbami o sestavi Sveta (17. člen ZRTVS-1) posegel v ustavno zagotovljeno institucionalno avtonomijo RTV Slovenija in s tem kršil prvi odstavek 39. člena Ustave.

74.

V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZRTVS-1 so v Svet imenovane osebe, ki lahko s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem, znanstvenem ali drugem področju družbenega življenja pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije tako v Republiki Sloveniji kot v tujini. Člani Sveta svoje delo opravljajo neodvisno in nepristransko ter uresničujejo izključno interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije. Pri opravljanju svoje funkcije so dolžni upoštevati Ustavo, zakon in statut (drugi odstavek 18. člena ZRTVS-1). Za razliko od prejšnje ureditve je zakonodajalec z ZRTVS-1B uredil tudi mehanizme in merila za ugotavljanje odgovornosti članov Sveta.³⁶ Določil je razloge za predčasno razrešitev in postopek razrešitve.³⁷

75.

V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZRTVS-1 Svet sestavlja 17 članov, od katerih:

1) je šest članov predstavnikov zaposlenih, ki jih zaposleni RTV Slovenija izberejo izmed sebe, in sicer jih pet izvolijo na neposrednih volitvah, od tega enega za področje informativne dejavnosti, enega za kulturno-umetniške dejavnosti, enega za razvedrilno-športne dejavnosti, enega za tehniko, kamor sodijo tudi oddajniki in zveze, ter enega za digitalni razvoj; enega pa imenuje Svet delavcev javnega zavoda RTV Slovenija;

2) se 11 predstavnikov javnosti imenuje tako, da:

a)

enega člana imenuje italijanska narodna skupnost na podlagi javnega poziva;

b)

enega člana imenuje madžarska narodna skupnost na podlagi javnega poziva;

c)

enega člana imenuje predsednik Republike Slovenije na podlagi javnega poziva registriranim verskim skupnostim;

č)

enega člana imenuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti na podlagi javnega poziva univerzam in raziskovalnim inštitutom;

d)

dva člana imenuje Nacionalni svet za kulturo, in sicer enega na podlagi javnega poziva kulturnim in umetniškim organizacijam, enega člana pa imenuje na podlagi javnega poziva organizacijam s področja avdiovizualnega sektorja;

e)

enega člana imenuje Olimpijski komite Slovenije na podlagi javnega poziva nacionalnim in občinskim športnim zvezam ter drugim športnim organizacijam;

f)

enega člana imenuje Informacijski pooblaščenec na podlagi javnega poziva organizacijam, ki so dejavne na področju medijev, razvoja informacijske družbe in zagotavljanja transparentnosti;

g)

enega člana imenuje Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja na podlagi javnega poziva organizacijam, ki so dejavne na področju varstva okolja, narave in podnebja;

h)

enega člana imenuje krovna organizacija invalidskih organizacij po zakonu, ki ureja invalidske organizacije, Nacionalni svet invalidskih organizacij;

i)

enega člana imenuje Varuh človekovih pravic Republike Slovenije na podlagi javnega poziva nevladnim organizacijam s področja varstva človekovih pravic in svoboščin.

O predpisu

Citati

Odločba U-I-479/22, U-I-228/23