TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrže.

Pritožnik mora dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik terjatev zoper glavnega dolžnika, medtem ko je insolventni dolžnik v tem postopku hipotekarni (realni) dolžnik. Pritožnik je pridobil zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila naknadno prenesena na dolžnika. Dolžnik ni osebni dolžnik pritožnika, saj z njim ni v nobenem obligacijskopravnem razmerju. Pritožnik ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastavne pravice, in sicer do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja. Ker je dolžnik zgolj realni dolžnik, njegova obveznost preneha, četudi kupnina, dosežena pri prodaji nepremičnine zaradi uveljavljanja hipoteke ne zadošča za popolno plačilo zavarovane terjatve zoper glavnega dolžnika. Pritožnik ima terjatev zoper glavnega dolžnika, na nepremičnem premoženju realnega dolžnika pa lahko uveljavlja ločitveno pravico. S tem se pokaže, da pritožnik v predmetnem postopku nima svoje terjatve do dolžnika.

V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZFPPIPP ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo zoper sklep lahko vložijjo samo nekatere stranke. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do insolventnega dolžnika, zato nima procesne legitimacije za pritožbo proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave (3. točka 55. člena ZFPPIPP).