TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi, in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se določeni kazni zvišata, in sicer za dejanje pod točko 1. izreka sodbe na 8 (osem) mesecev zapora, za dejanje pod točko 2. izreka sodbe pa na 2 (dva) meseca zapora in se obdolžencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

9 (devet) mesecev zapora.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.