TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagateljica mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 238,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za nezgodo sina in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile, da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov.

V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sliši mnenje otrok, kolikor so ga otroci sposobni izraziti (primerjaj 96. člen ZNP-1). Zakon ne določa starostne meje, kdaj se šteje, da je otrok sposoben izraziti svoje mnenje, starost 15 let pa določa kot mejo, ko ima otrok (če to želi) pravico tudi aktivno sodelovati v postopku (drugi odstavek 45. člena ZNP-1).

Evidentno je, da 15 let star fant, ki lahko uspešno zaključi osmi razred osnovne šole (pa četudi z nekaj učne pomoči in prilagoditve), ni na ravni štiri- do petletnega otroka in je tudi zmožen izraziti svojo voljo in mnenje brez tuje pomoči. Pritožnica z obširnimi navedbami, da naj B. ne bi bil sposoben sam izraziti svoje volje in želja o stikih z očetom, diskriminira in neutemeljeno invalidizira lastnega otroka. Pri tem se pritožnica tudi logično zapleta: tako na primer v pritožbi obširno navaja, da ne CSD ne sodišče naj ne bi bila sposobna opraviti razgovora s tako hudo poškodovano osebo, hkrati pa se sklicuje na to, da je s svojo izjavo sodišču prenesla »pravo voljo« B. (peti odstavek na drugi strani pritožbe); pritožnica ni po izobrazbi ne nevrologinja ne pedopsihiatrinja ne druga medicinska strokovnjakinja, temveč pravnica – enako kot razpravljajoča sodnica. Ni jasno, na čem pritožnica gradi svoje prepričanje, da je ona sposobna ugotoviti in prenesti pravo voljo »tako hudo poškodovane osebe,« hkrati pa to zmožnost odreka tako sodišču kot strokovnjakom centra za socialno delo.