TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku I. točke izreka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 25.159,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2002 dalje do plačila, v drugem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojene, pred drugim sodnikom.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu prvega odstavka I. točke izreka, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pravna teorija zavzema stališče, da je prevara kvalificirana oblika zmote (in da je torej zmota nujen pogoj, da do prevare sploh lahko pride), da pa zaradi nepoštenega ravnanja ene od pogodbenih strank v primeru prevare ni potrebno, da je zmota bistvena, niti da je opravičljiva. Ti predpostavki sta določeni kot dodatni predpostavki izpodbojnosti pogodbe, sklenjene v zmoti, zaradi uravnoteženega upoštevanja interesov strank, ki sta v takšnih primerih obe pošteni.

Zaključki sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem so strožji. Skrbnost, potrebna pri prevari, ni enaka skrbnosti, ki ji mora stranka zadostiti v primeru sklicevanja na bistveno zmoto. Smiselna uporaba drugega odstavka 46. člena OZ tako v primeru prevare ni mogoča.