TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretja alineja drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci (Uradni list RS, št. 10/17, 31/18 in 172/21) ni v neskladju z Ustavo.

Pravica do storitev osebne asistence je po svoji vsebini način uresničevanja posebnega ustavnopravnega varstva invalidov iz prvega odstavka 52. člena Ustave. Zakonodajalec je s sprejetjem te ureditve sledil ustavnemu pooblastilu, da invalidom (zaradi njihove telesne ali duševne prizadetosti) zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebno pravico do storitev osebne asistence. Namen teh storitev je, da se invalidom omogoči neodvisno in aktivno življenje. Za pravico do dolgotrajne oskrbe je bistvena dolgotrajna odvisnost od pomoči drugega kot socialni primer in zagotovitev te pomoči v okviru sistema socialne varnosti. To je drugače od tega, kar zagotavlja pravica do osebne asistence, ki spodbuja zaposlovanje invalidov ter jim omogoča aktivnost in neodvisnost. Pravic iz obeh sistemov zato med seboj ni mogoče primerjati. Pravici se v bistvenem razlikujeta tudi z ustavnopravnega vidika. Osebe, ki so starejše od 65 let in niso že pred to starostjo uveljavljale pravice do osebne asistence oziroma bile vključene v navedene programe osebne asistence, pravice do osebne asistence na novo ne morejo pridobiti. Te osebe so z izpodbijano ureditvijo manj ugodno obravnavane v primerjavi z osebami, ki so mlajše od 65 let. Z ureditvijo pravice do osebne asistence ni izključena možnost, da oseba pridobi to pravico zgolj za vključevanje v okolje oziroma za pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je vključena, torej za storitve spremstva pri vključevanju v športne, rekreacijsko športne in kulturne dejavnosti ter pri ohranjevanju zdravja. V tem pogledu se starejši od 65 let v bistvenem ne razlikujejo od mlajših od 65 let. Dejanski položaji, ki se v tem smislu primerjajo, so v bistvenem enaki, zato navedeno razlikovanje temelji na osebni okoliščini. Izpostavljeni cilj izpodbijane ureditve je zagotoviti storitve osebne asistence invalidom v delovno aktivni dobi. Tem invalidom je osebna asistenca v prvi vrsti namenjena in jo nujno potrebujejo za enakovredno udeležbo v družbenem življenju. Brez osebne asistence invalidi v aktivnem življenjskem obdobju nimajo enakih možnosti pridobivanja zaposlitve. S tem je zakonodajalec sledil namenu, zaradi katerega je ustavno varstvo invalidov ustavnopravno zagotovljeno. Ker razpoložljiva sredstva ne zadoščajo za pokrivanje vseh obstoječih socialnovarstvenih pravic, je cilj, da se storitve osebne asistence zagotovijo vsaj invalidom v delovno aktivni dobi, ustavno dopusten. Starostna omejitev pridobitve pravice do osebne asistence onemogoča vključitev starejših upravičencev in tako preprečuje bistveno povečanje finančnih in kadrovskih potreb za izvajanje pravice do osebne asistence. Posledično ohranja razpoložljiva sredstva za delovno aktivne invalide oziroma za spodbujanje njihove zaposlitve. Starostna omejitev je zato primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja. Zakonodajalec je dolžan zagotavljati stabilnost in predvidljivost socialnih sistemov. Nenadzorovana širitev kroga upravičencev lahko povzroči resno tveganje prekomerne obremenitve sistema osebne asistence. Velikost starejše populacije in demografski trendi ob neuvedbi starostne omejitve povečujejo tveganje, da sistem postane stroškovno težko vzdržen in kadrovsko preobremenjen. To lahko povzroči slabšo dejansko dostopnost storitev tudi za delovno aktivne invalide. V takšnih okoliščinah lahko zakonodajalec v okviru svojega polja proste presoje razumno oceni, da je določitev starostne meje nujen instrument za obvladovanje navedenega tveganja in za ohranitev funkcionalnosti sistema osebne asistence kot javne storitve, ki mora ostati učinkovito dostopna. Osebe z oviranostmi po 65. letu starosti, ki niso (več) delovno aktivne, so upravičene do številnih drugih pravic iz sistema invalidskega in socialnega varstva, ki so potrebnemu obsegu pomoči v tem starostnem obdobju bolj prilagojene v primerjavi s pravico do storitev osebne asistence. Brez izpodbijane starostne omejitve bi bila zaradi kontinuiranega pomanjkanja delavcev in številnosti starejše populacije dejansko zmanjšana možnost pridobitve pravice do osebne asistence vsem osebam z oviranostmi ne glede na starost. Z zmanjšanjem dejanskih možnosti pridobitve pravice do osebne asistence se invalidom v aktivnem življenjskem obdobju posledično zmanjša tudi možnost pridobitve pravic, ki so vezane na obstoj določene delovne oziroma zavarovalne dobe. Možnost aktivnega prispevanja družbi pomembno vpliva tudi na njihovo osebno dostojanstvo. Teža posledic izpodbijane starostne omejitve je zaradi izjem od starostne omejitve, ki jih predvideva že ureditev osebne asistence, pa tudi zaradi možnosti uporabe drugih socialnih pravic v starosti manjša od koristi, ki zaradi te omejitve nastajajo.