TFL Vsebine / TFLGlasnik

Janez Koščak:
Najbolj sem ponosen na to, da sem ohranil svoj obraz, svoj jaz in da se skozi celotno kariero držim nekaterih temeljnih pravil – morale, zakona in poštenosti.

TFL Glasnik:
Poklicno pot ste začeli kot sodnik, danes ste odvetnik. Kaj ste se ob tem prehodu naučili in kako vam sodniške izkušnje pomagajo pri današnjem delu?

Janez Koščak:
Kariero v pravosodju sem začel kot pripravnik na takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani, enoti v Ljubljani. Nato sem bil strokovni sodelavec, pozneje okrajni sodnik na Okrajnem sodišču v Ljubljani in zatem še okrožni sodnik. Vse to mi je omogočilo širši pogled na dogajanje v pravosodju. Kot sodnik sem lahko spoznal, kako sistem deluje, kje so njegove prednosti in kje slabosti. Prehod v odvetništvo je bil po svoje težak, saj sem se moral postaviti v popolnoma drugačno vlogo. Po nekaj letih odvetništva pa sem ugotovil, da je pravzaprav najtežja vloga v pravosodju biti sodnik. Sodnik tehta več resnic, več zgodb in mora v imenu ljudstva sprejeti odločitev, ki ima za posameznika takšne ali drugačne posledice. Odvetniška vloga je v tem pogledu nekoliko lažja, saj zagovarjaš samo eno resnico oziroma eno zgodbo. Seveda pa je tudi odgovornost odvetnika ogromna – v prvi vrsti do stranke kot do države in njenih organov. Toda odločitve, ki jih mora sprejemati sodnik, so po moji oceni težje.

TFL Glasnik:
Pojdiva nekoliko podrobneje h kazenski zakonodaji. Kako ocenjujete slovensko kazensko procesno pravo v primerjavi z evropskimi ureditvami? Kaj je pri nas dobro in kaj pogrešate?

Janez Koščak:
Moja ocena je, da je naše procesno pravo z vidika varstva človekovih pravic popolnoma uporabno. Seveda bi bile mogoče posamezne poenostavitve. Toda glede na to, da sem tako ali drugače v pravosodju že petintrideseto leto, sem prepričan, da se je treba kakršnih koli sprememb na področju kazenskega prava lotevati zelo previdno. Bolje je pet dni premisleka kot en sam dan hitenja. Sam sem v živo doživel reformo pravosodja leta 1995. Takrat sem bil še strokovni sodelavec, leta 1996 pa sem postal sodnik. Ko sem kot okrajni sodnik zaprisegel, me je naslednji dan v pisarni čakalo 894 spisov. To je bilo popolnoma neobvladljivo. Nikoli ne bom pozabil težav, s katerimi sem se kot mlad sodnik srečeval: tehnologija mi je bila neznana, delovni procesi prav tako. Zato sem pri idejah o tem, kaj in kako spreminjati, zelo konservativen. Nobena reforma sama po sebi ne prinese nujno dobrega. Lahko pa povzroči dodatne zastoje, dodatno delo, kadrovske in finančne težave.

TFL Glasnik:
Ob tem se skoraj samo od sebe ponuja vprašanje o tako imenovanem zakonu SKOK, ki je tik pred vrati in bo kljub številnim kritikam stroke verjetno sprejet. Kako gledate nanj?*

Janez Koščak:
Tej ideji sem zelo nenaklonjen. Že način, kako je predlog nastal, je zame popolnoma napačen. Da minister ne odgovori na vprašanje, kdo je sodeloval pri pripravi zakonodaje, se mi zdi nevzdržno. Ko se pogovarjam s kolegi, tožilci, sodniki in odvetniki, ne srečujem naklonjenosti tej ideji. V svojem imenu lahko to vsekakor trdim, upam pa si podobno reči tudi glede strokovne javnosti. Po mojem mnenju gre za veliko napako, ki ne bo povzročila tistega, kar politika verbalno zasleduje, ampak bo prinesla dodatne težave in zaplete. Že pri dodeljevanju spisov se pojavljajo vprašanja. Tu sta izključna pristojnost Višjega sodišča v Mariboru, ki je kadrovsko podhranjeno, in izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani na prvi stopnji. Ne samo da dvomim – prepričan sem, da bi takšna reforma povzročila še poslabšanje stanja. Sprašujem se celo, ali ni morda cilj politike, da se zadeve upočasnijo, namesto da bi se pospešile.

*Op. a.: Intervju je nastal pred sprejetjem zakona.

TFL Glasnik:
Kaj pa možnost, da bi si vsakokratni minister izbiral ljudi, ki bi preganjali določene vrste kriminalitete?

Janez Koščak:
Po mojem mnenju je to poseg v Ustavo. Da bi si minister vsakokratne vlade sam izbiral ljudi, ki bi preganjali to ali ono, skladno z njegovimi usmeritvami, je zame popolnoma nesprejemljivo. Takšen poseg ima lahko zelo dolgoročne in daljnosežne posledice. Vlada, ki tak zakon predlaga, in koalicija, ki tak zakon sprejme, bi se morala zavedati, da nobena oblast ni večna, vsaj v demokraciji ne.

TFL Glasnik:
Če bo zakon sprejet in bo končal pred Ustavnim sodiščem, menite, da lahko pade?

Janez Koščak:
O tem sem prepričan. Tudi prejšnja vlada je s Šutarjevim zakonom gasila politično stisko. Šutarjev zakon je že v ustavni presoji, Ustavno sodišče je izvajanje nekaterih členov že zadržalo, vprašanja se pojavljajo tudi na Vrhovnem sodišču. Mislim, da bo ta vlada ponovila napako prejšnje.

TFL Glasnik:
Ko govoriva o dodeljevanju zadev: velikokrat se v javnosti izpostavlja, da ste odvetnik ljubljanskega župana Zorana Jankovića in da naj bi njegove zadeve dobivala ista sodnica. Na sodiščih sicer obstaja sistem avtomatičnega dodeljevanja spisov. Kako ta sistem dejansko deluje?

Janez Koščak:
Dodeljevanje spisov v zadevah ljubljanskega župana se problematizira že dalj časa. Prav zaradi javno izrečenih kritik oziroma, bolje rečeno, natolcevanj, je Višje sodišče v Ljubljani lani opravilo pregled vseh županovih zadev. Pregled je opravil izkušen in dolgoletni višji sodnik. Ta pregled je pokazal, da so bile prav vse zadeve ljubljanskega župana dodeljene skladno s sodnim redom. Upoštevajo se datum in začetnica priimka sodnika – gre torej za avtomatizem. Tako je bilo v vseh primerih in o tem obstaja tudi dokument, ki to potrjuje.

TFL Glasnik:
Kako gledate na vlogo medijev pri poročanju o kazenskih postopkih, ki še niso pravnomočno končani?

Janez Koščak:
Mediji so žal prevzeli vlogo četrte veje oblasti. In to dobesedno. V skoraj vseh odmevnih primerih se zadnja leta dogaja, da so osumljenci ali osebe v predkazenskem postopku medijsko obsojeni, še preden se postopek sploh začne oziroma še preden je vložena zahteva za preiskavo. To je popolna katastrofa. V medije prihajajo dokumenti iz predkazenskih postopkov, mediji razpolagajo s prisluhi, objavljajo se celo video in zvočni posnetki iz teh postopkov. To pomeni, da mediji prevzemajo vlogo sodišč oziroma so jo v določeni meri že prevzeli.

TFL Glasnik:
Zakaj se to po vašem mnenju dogaja? Kako lahko to sploh rešimo? Gre za povezave, politične interese, financiranje medijev? Kje je odgovornost pristojnih?

Janez Koščak:
Žal te odgovornosti oziroma morale ni več. Popolnoma jasno je, ne glede na to, za katero politično stran gre, da se dokumenti iz predkazenskih postopkov v medije ne plasirajo zaradi interesa poštenega in pravičnega sojenja, ampak zato, da se doseže javna oziroma medijska obsodba posameznika brez sojenja. Da se mu nalepi takšna ali drugačna etiketa. To je izjemno škodljivo za naš pravosodni sistem. Nenazadnje so tudi sodniki, ki sodijo, ljudje. Na njih lahko, hote ali nehote, vpliva nenehno medijsko bombardiranje.

TFL Glasnik:
Toda nekdo je za uhajanje informacij vendarle odgovoren. Od nekod morajo dokumenti priti.

Janez Koščak:
V večini primerov informacije prihajajo bodisi iz policije bodisi iz tožilstva, saj praktično od drugod ne morejo. V interesu osumljenca skoraj nikoli ni, da bi na primer javno objavil odredbo za hišno preiskavo. Sam takšnega primera ne poznam.

TFL Glasnik:
Torej pravite, da dokumenti uhajajo iz policije ali tožilstva?

Janez Koščak:
Da. Dokumenti uhajajo bodisi iz policije bodisi iz tožilstva.

TFL Glasnik:
Slovenske zakonodaje je veliko, je prepletena in včasih nedosledna. Iz vaših odgovorov je mogoče sklepati, da večjim spremembam niste posebej naklonjeni. Pa vendar: katere spremembe bi sami predlagali?

Janez Koščak:
Glede na to, da sem že veteran, vam iskreno povem, da nimam posebne želje, da bi se kar koli spreminjalo. Mogoče je to tudi posledica mojih let, saj se starejši težje navadimo na spremembe. Predvsem pa menim, da je naša zakonodaja povsem ustrezna. Le uporabljati bi jo morali tako, kot je zapisana. Včasih po nepotrebnem iščemo dlako v jajcu. Je pa nekaj, kar me kot nekdanjega sodnika in sedanjega odvetnika zares moti in kar bi res spremenil. Sodeloval sem v več tako imenovanih megaprocesih, v katerih je bilo gradiva za 30.000 in več listovnih številk. Mislim, da je imel najobsežnejši spis celo okoli 55.000 listovnih številk.

Seveda sodnik, ki mora vse to obdelati in nato napisati odločbo, potrebuje čas. Toda po Zakonu o kazenskem postopku imata odvetnik in stranka za pritožbo praviloma 30 dni. V enem mojih zadnjih primerov je sodba sodišča prve stopnje obsegala 801 stran. Sodnica je trinajstkrat prekoračila instrukcijski rok in jo je pisala trinajst mesecev. Moj klient in jaz pa sva imela 30 dni, da sva sodbo, ki je po obsegu že skoraj kot roman Vojna in mir, najprej predihala, ugotovila, kaj v njej je in česa ni, analizirala spis in nato vložila pritožbo. To bi spremenil najmanj tako, da bi imela obtoženec in obramba za vložitev pravnega sredstva toliko časa, kolikor je trajalo pisanje sodbe.

TFL Glasnik:
Tu se ponuja vprašanje umetne inteligence v pravni stroki. Prav pri tako obsežnih spisih, sodbah in pritožbah je lahko zelo uporaben pomočnik. Kako gledate na vstop umetne inteligence v delo odvetnikov, sodnikov in tožilcev?

Janez Koščak:
Tudi sam in drugi odvetniki v naši odvetniški družbi uporabljamo pomoč umetne inteligence, vendar poudarjam: uporabljamo jo kot pomočnika. V praksi sem žal že videl veliko izdelkov, ki so jih kolegi na različnih straneh pravosodja ustvarili z umetno inteligenco, ne da bi nato sploh preverili, kakšen izdelek so dobili. To je popolnoma napačen način uporabe teh orodij. Če umetni inteligenci preprosto zaupaš in njen izdelek uporabiš brez preverjanja, je to zgrešeno in takšno ravnanje najostreje obsojam. Po drugi strani se absolutno strinjam, da so ta orodja izjemno uporabna. Zelo pospešijo iskanje sodne prakse, zelo lahko pospešijo tudi analizo 801 strani dolge sodne odločbe. Toda slepo zaupati rezultatom umetne inteligence je skrajno neprofesionalno. Z neracionalno uporabo oziroma brezmejnim zaupanjem lahko svoj profesionalni ugled uničiš praktično v sekundi. Sam umetno inteligenco uporabljam in delam z njo, vendar vsako stvar petkrat preverim, preden jo uporabim v svojem konkretnem izdelku.

TFL Glasnik:
Torej bo tisti, ki ima več strokovnega znanja in zna umetno inteligenco pravilno uporabljati, z njeno pomočjo lahko še boljši?

Janez Koščak:
S tem se ne bi mogel bolj strinjati.

TFL Glasnik:
Kako pa vidite pravosodje čez deset ali petnajst let?

Janez Koščak:
Najprej vidim veliko potrebo po informatizaciji procesov in čimprejšnji uporabi sodobne tehnologije.

Prejšnji teden sem šel pregledovat dva spisa na dve različni okrožni sodišči v Sloveniji. V 21. stoletju se stranka še vedno usede za mizo in predse dobi 6.000 listin, od katerih je morda 4.500 popolnoma nepotrebnih oziroma za konkretno vprašanje nepomembnih. Kljub temu jih je treba fizično prelistati in vsako pogledati. To ni skladno z današnjim tehnološkim razvojem. Sistem bi bilo nujno treba informatizirati tako, da odvetniku ne bi bilo treba sesti v avto in se na primer peljati iz Grosuplja v Mursko Soboto ter tam porabiti štiri ure samo zato, da se približno prebije skozi listine. Hkrati menim, da bi morali narediti več za to, da bi se v pravosodju zaposloval čim boljši kader. Tu sicer opažam precejšen napredek. Ko spremljam, koliko ljudi se danes prijavlja na prosta sodniška mesta, vidim razliko. Še pred leti se je za kakšno mesto prijavil en sam kandidat, danes se jih za eno mesto prijavi tudi devetnajst. Torej se napredek kaže in to je treba ohraniti. Pomembno je tudi ustrezno nagrajevanje. Ne samo sodnikov – pri sodnikih je bilo na tem področju že precej narejenega, čeprav je še prostor za izboljšave. Predvsem je treba nekaj narediti za sodno osebje. Da so sodni zapisnikarji plačani okoli minimalne plače ali celo pod njo, je nesprejemljivo. Tisti, ki sodelujejo v kazenskih zadevah, sedijo v sodni dvorani tako kot vsi drugi, nato pa morajo zapisnike še prepisovati, in to za minimalno plačo. To je popolnoma zgrešeno. Sodišča imajo zato težave s kadrom in ne razumem, zakaj politika na tem področju ne ukrepa. Poglejte slovenski proračun in koliko sredstev je namenjenih Ministrstvu za pravosodje. Že razmeroma majhna prerazporeditev sredstev, recimo namesto za en tank, bi lahko pomenila veliko.

TFL Glasnik:
Tudi v pogovorih s predsedniki Vrhovnega sodišča pogosto slišimo podobna opozorila glede položaja pravosodja in sredstev, ki so mu namenjena.

Janez Koščak:
Če pogledam povsem načelno – in tega zdaj ne govorim kot odvetnik, ampak kot državljan – se vprašam, ali je res vsaki politiki v interesu, da pravosodje dobro deluje, da je dobro kadrovsko zasedeno in da ima dovolj materialnih sredstev. Vprašanje je seveda retorično.

TFL Glasnik:
Za konec še nekoliko osebnejše vprašanje. Kaj bi danes naredili, če bi bili za en dan ponovno sodnik, vendar z vsemi izkušnjami in znanjem, ki jih imate danes?

Janez Koščak:
Prvo glavno obravnavo sem vodil, ko sem bil star 29 let. Profesor dr. Boštjan M. Zupančič, ki se je takrat ravno vrnil iz tujine in nam je predaval kazensko procesno pravo, je dejal, da imamo pri nas napačen sistem: sodijo nezreli diplomanti z zelo malo pravnih in življenjskih izkušenj. Po njegovem bi moral biti sistem obrnjen – dober odvetnik bi moral pri štiridesetih postati sodnik ali tožilec. Takrat se mi je zdela ta izjava zelo čudna, saj sem imel sam ambicijo čim prej postati kazenski sodnik. Toda leta pozneje sem ugotovil, da moje sojenje pri 29 letih ni bilo enako, kot je bilo deset let pozneje. S časom se ni spreminjal samo moj pogled na pravo oziroma kazensko pravo, ampak tudi moj pogled na življenje.

TFL Glasnik:
In čisto za konec: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Janez Koščak:
Zaupajte sodiščem, ne medijem. Odločitve prepuščajte sodiščem, ne medijem, politiki ali sosedu, ki zlorablja družbena omrežja.