TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 67/02, 115/06, 110/07, 106/10, 63/13, 17/14, 24/15, 77/16 in 85/25) in Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo (Uradni list RS, št. 91/10, 200/20 in 1209/26), kolikor urejata gozdnogospodarsko načrtovanje, nista v neskladju z Ustavo. Zakon o gozdovih, kolikor ureja sprejetje Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom (Uradni list RS, št. 88/05, 56/07, 29/09, 91/10, 1/13, 39/15 in 191/20), ni v neskladju z Ustavo. Člen 43 Zakona o gozdovih in prvi odstavek 2. člena Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom sta v neskladju z Ustavo. Druga alineja 5. člena Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom ni v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz 3. točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Gozdnogospodarski načrti so v določenih delih predpis, saj vsebujejo elemente, s katerimi se sooblikuje vsebina lastninske pravice na območju, ki ga urejajo. Nanašajo se na določljiva gozdna zemljišča na območju urejanja posamezne prostorske enote in zanje določajo kategorije oziroma pravno pomembna dejstva, ki v povezavi z drugimi določbami v pravnem redu tvorijo določeno pravno pravilo. Zakon o gozdovih in Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo določata vsebinska merila, ki vplivajo na določitev funkcij gozdov, poudarjene funkcije gozdov in s tem povezano stopnjo intenzivnosti gospodarjenja z gozdovi, ter določata strokovne podlage, ki vplivajo na vsebino gozdnogospodarskih načrtov, zato nista v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Zahteve, ki morajo biti zaradi zagotavljanja učinkovitega uresničevanja pravice do zasebne lastnine izpolnjene v postopku sprejemanja prostorskega izvedbenega akta, s katerim se spremeni namenska raba zemljišča iz zazidljive v nezazidljivo, niso nujno enake zahtevam, ki veljajo za postopek sprejemanja gozdnogospodarskega načrta. Zakonski okviri, ki urejajo gozdnogospodarsko načrtovanje, vplivajo na uresničevanje pravice do zasebne lastnine. Zakonska ureditev, ki ureja postopek priprave in sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov, vzpostavlja postopkovna jamstva, ki omogočajo, da se javni interes in zasebni interes lastnikov usklajujeta v okviru vnaprej določenega postopka. Dokler zakonska ureditev ostaja na ravni postopkovnih pravil in splošnih usmeritev, praviloma ne more pomeniti posega v pravico do zasebne lastnine. O posegu v pravico do zasebne lastnine bi lahko govorili le, če bi zakonodajalec pri urejanju gozdnogospodarskega načrtovanja položaj lastnikov gozda v celoti spregledal. Zakonska in podzakonska ureditev, ki ureja dostop do informacij, povezanih z mejami dopustne rabe gozdnega zemljišča, sega na področje varovanja pravice do zasebne lastnine. Lastnik zemljišča mora imeti že v fazi priprave in sprejemanja gozdnogospodarskega načrta možnost dostopa do upoštevnih informacij, ki vplivajo na njegovo vsebino, vendar ne nujno na ravni konkretnega zemljišča. Zakonska ureditev, po kateri je seznanitev lastnikov gozdov z upoštevnimi informacijami v postopku priprave in sprejemanja gozdnogospodarskega načrta zagotovljena z javno razgrnitvijo in javno obravnavo, je razumna. Z vidika učinkovitega uresničevanja pravice do zasebne lastnine zadostuje, da so strokovne podlage in ugotovitve, na katerih temeljijo določene usmeritve gospodarjenja z gozdom, razvidne na ravni prostorskega območja, ki ga gozdnogospodarski načrt ureja. Zakonska ureditev, ki ureja možnosti sodelovanja lastnikov gozdnih zemljišč pri sprejemanju pravnih aktov, s katerimi se opredeljuje vsebina lastnine pravice, mora upoštevati stopnjo vpliva, ki ga ima posamezna vrsta pravnega akta na oblikovanje vsebine lastniške pravice. Čim bolj intenzivno pravni akt oblikuje vsebino lastninske pravice do posamezne stvari, tem strožje zahteve vežejo zakonodajalca pri urejanju možnosti, da lastnik sodeluje pri določanju te vsebine. Z možnostjo podajanja pobud že v fazi priprave osnutka gozdnogospodarskega načrta, z javno razgrnitvijo in javno obravnavo, z možnostjo ustnih in pisnih pripomb na vsebino osnutka gozdnogospodarskega načrta, z dolžnostjo Zavoda za gozdove, da se opredeli do pripomb in predlogov, je zakonodajalec razumno uredil sodelovanje lastnikov gozdov v postopku priprave in sprejemanja gozdnogospodarskega načrta. Lastnikom gozdov je v upravnem postopku in v upravnem sporu zagotovljena vsebinska presoja strokovnih razlogov, ki utemeljujejo določitev funkcije gozda, poudarjene funkcije gozda in določitev stopnje intenzivnosti gospodarjenja. Presoja ustavnosti in zakonitosti gozdnogospodarskega načrta jim je najprej zagotovljena v upravnem sporu in subsidiarno še v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem. S tem je lastnikom gozdov zagotovljeno učinkovito pravno varstvo pravice do zasebne lastnine. Načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov zahteva, da so merila, na podlagi katerih se lastnini določi poseben status, ki vpliva na zanjo veljavni pravni režim, opredeljena jasno in določno. Merila, s katerimi se določijo pogoji za razglasitev varovalnega gozda, morajo biti jasno ločena od meril za določitev poudarjene ekološke funkcije gozda. Dejstvo, da posamezen strokovni izraz v predpisu ni posebej definiran, še ne pomeni neskladja z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Ker Poslovnik Vlade ureja možnost sodelovanja lastnikov gozdov v postopku sprejemanja Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, njihov položaj ni v celoti spregledan. Zakonska in podzakonska ureditev, ki določata način sodelovanja lastnikov gozdov pri upravljanju z gozdovi, zato pomenita določitev načina uresničevanja pravice do zasebne lastnine. Ker morajo biti bistvene okoliščine, ki so pomembne za razglasitev varovalnega gozda, ugotovljene že v fazi sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov, lastnikom gozdov pa je že v tem postopku zagotovljena možnost učinkovitega sodelovanja pri ugotavljanju in presoji okoliščin, ki so pomembne tudi za razglasitev varovalnih gozdov, ni nujno, da se jim enaka možnost sodelovanja v enakem obsegu ponovno zagotovi tudi v postopku sprejemanja Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom.