TFL Vsebine / TFLGlasnik

Uporaba slovenskega jezika v sodni praksi Avstro-Ogrske

Slovenščina je bila v sodstvu slovenskega dela zgodovinske dežele Štajerske priznana kot procesni jezik, vendar je bila njena raba zagotovljena na podlagi avstrijskih pravnih predpisov. Uporabljala se je v postopkih prve stopnje in pri neposredni komunikaciji s slovenskimi strankami. Nemščina pa je prevladovala v interni administraciji in na višjih instancah, kar je vplivalo na oblikovanje sloga in terminologije kasnejšega slovenskega pravnega jezika.

Odvetnik ni bil zgolj formalni zastopnik stranke, temveč tudi posrednik med pravnim redom in posameznikom, ki išče zaščito svojih pravic. Vloga odvetnika kot varuha temeljnih pravic posameznika se v zgodovinskem okviru Avstro-Ogrske jasno odraža v delovanju slovenskih odvetnikov, ki so v večjezičnem pravnem okolju omogočali dejanski dostop do pravnega varstva slovensko govorečemu prebivalstvu. Seznam aktivnih odvetnikov in prosilcev za zagovorništvo za okoliš Višjega deželnega sodišča v Gradcu za leto 1917² potrjuje, da je bila slovenska odvetniška skupnost številčno pomembna, saj je obsegala skoraj tretjino vseh odvetnikov na relevantnem seznamu. Kot prepoznane značilno slovenske priimke bi lahko izpostavili na primer priimke Orožen, Pintar, Poznik, Pučko, Pušnik, Rabitsch, Strelec, Tavzes, Zevrenik, Župančič in Žirovnik. Značilne lokacije njihovega delovanja pa so obsegale slovenska mesta, kot so Ljubljana, Kranj, Novo mesto, Ptuj, Celje, Maribor, Slovenska Bistrica in Ljutomer. Pogosta so tudi mešana imena, zlasti kombinacije nemških osebnih imen in slovenskih priimkov (na primer Franz Ogrizek, Alois Kukovec). Tudi krajevne navedbe so v uradnih zapisih največkrat poimenovane v nemškem jeziku, na primer Laibach (Ljubljana), Krainburg (Kranj), Gottschee (Kočevje), Indolfewert (Idrija), Pettau (Ptuj), Radolfswert (Radovljica) in Mahrenberg (Radlje ob Dravi).

Iz arhiva Odvetniške zbornice Slovenije so razvidne številne jezikovne pritožbe, ki jih je Kranjska odvetniška zbornica zaradi neuporabe slovenskega jezika na avstrijskih sodiščih pošiljala na Dunaj, in tudi protesti zaradi grobega ravnanja avstrijske policije zoper Slovence, ki so zaradi nemških napisov demonstrirali v Ljubljani.³ Prav tako je imela Štajerska odvetniška zbornica, za potrebe slovensko govorečega prebivalstva, poseben oddelek za potrebe slovenskega prebivalstva.

Prva uradna seja Odvetniške zbornice za Štajersko je potekala 3. novembra 1850 na pobudo odvetnika iz Gradca, dr. Antona Murmayerja, ki jo je sklical na podlagi začasnega odvetniškega reda z dne 16. avgusta 1849. Po poročilu časnika Grazer Zeitung (5. november 1850) se je seja začela z branjem ministrskega odloka, s katerim je ministrstvo za pravosodje februarja istega leta potrdilo začasno ustanovitev zbornice. Uradno ustanovitev je dotlej onemogočalo dejstvo, da Štajerska ni imela apelacijskega sodišča, ki je bilo po 1. členu začasnega odvetniškega reda pristojno za podajanje mnenj ministru o imenovanju odvetnikov. Ta pogoj je bil izpolnjen šele 22. aprila 1850, ko je bilo v Gradcu ustanovljeno višje deželno sodišče. Ustanovna seja je potekala v znamenju zadovoljstva, saj je minister dokončno potrdil vse odvetnike v njihovem poklicu.⁴

Temeljno pravno izhodišče za rabo slovenskega jezika je predstavljal Odlok cesarsko-kraljevega ministrstva za pravosodje z dne 18. aprila 1882 (št. 20513).⁵ V njem je bilo določeno, da se zapisniki v kazenskih zadevah vodijo v jeziku zaslišane osebe, sodbe morajo biti sestavljene v jeziku obtoženca, vabila in odločbe se morajo vročati v jeziku naslovnika in vloge strank je treba obravnavati v jeziku, v katerem so bile vložene.

»Kot mi je gospod Mravleg, član mariborskega izvršilnega odbora, sporočil, ima sedanja vlada v nastajanju južnoslovanske države namen, da do dokončne razjasnitve in ureditve razmer ne bo prišlo do sprememb ne v organizaciji ne v osebni zasedbi spodnještajerskih okrajnih sodišč, ki ležijo na njenem ozemlju. Poseben poudarek pa je dan temu, da se ne daje povoda za upravičene jezikovne pritožbe.

Sodstvo naj zato v vseh vejah nemoteno in urejeno nadaljuje svoje delo ter neodvisno od političnih in drugih dnevnih pretresov ohranja častni ščit popolne objektivnosti, kakor doslej.

Kar zadeva uporabo jezika v stiku s strankami, se čutim dolžnega opozoriti na okrožnico c. kr. Ministrstva za pravosodje z dne 18. aprila 1882, št. 20513 – natisnjeno v § 8 kazenskega postopka (Manzova izdaja) in v zbirki norm, ki jo je izdalo c. kr. predsedstvo višjega deželnega sodišča leta 1887, str. 82 in naslednje – in naložiti najstrožje spoštovanje njenim določbam ter za to odgovornost naložiti gospodom predsednikom sodišč.

Zlasti v kazenskih zadevah vseh vrst je treba zapisnik voditi v tistem jeziku, ki ga uporablja zaslišani. Pri tem, ob upoštevanju sedanjih razmer, ne sme biti predmet presoje, ali zaslišani obvlada tudi drugi deželni jezik.

V jeziku obtoženca mora biti nato tudi sodba sestavljena. Vabila in odločbe naj bodo izdane v jeziku, za katerega je verjetno ali sodišču znano, da ga naslovnik uporablja. Vloge strank je treba reševati v jeziku, v katerem so bile vložene, razen če stranke ne dosežejo drugačnega dogovora. V civilnem postopku se je že oblikovala trdna praksa, ki jo je treba še naprej ohranjati.

Splošno pravilo je, da si morajo sodišča vedno prizadevati za popolno enakopravnost obeh deželnih jezikov, zavedajoč se, da morajo biti sodne odločbe strankam razumljive. V dvomljivih primerih je treba izbrati tisti jezik, ki najbolj ustreza praktičnim potrebam in daje najmanj povoda, da bi se stranka čutila prikrajšano.

O tem, kako bo treba ravnati, če bo nova vlada zahtevala izvrševanje svojih odredb, višjih navodil še ni bilo. Predvideva se, da bo takšna zahteva najprej naslovljena na predsedstvo. Če bi bila neposredno poslana okrajnim sodiščem, je o tem treba poročati.

Razpravlja se tudi vprašanje, v čigavem imenu bo sodna oblast v prihodnje opravljala svojo funkcijo. Menim, da bodo na podlagi najvišjega manifesta obstoječe ureditve in zakoni ostali v veljavi in da je, dokler preoblikovanje Avstrije ne bo ustavno zaključeno ali dokler ne bodo izdana nasprotna višja navodila, v sodnih odločbah v interesu kontinuitete treba še naprej ohranjati dosedanjo obliko.«

C. kr. predsedstvo okrožnega sodišča Maribor,
5. novembra 1918.

Iz dopisa Okrožnega sodišča v Mariboru iz leta 1918 je razvidno, da se je v civilnih postopkih ohranjala »ustaljena praksa«. Iz tega je mogoče razbrati, da so sodišča že imela utečene metode dela z dvojezično dokumentacijo. V kazenskih zadevah pa je bil poudarek na tem, da mora sodna komunikacija z obtožencem potekati v jeziku, ki ga razume.⁶ Poudariti je treba, da se v tem obdobju ni preverjalo, ali zaslišani zna tudi drugi deželni jezik.⁷

Taka ureditev je slovenščini priznala status sodnega jezika v primerih, kadar je to narekovala narodnost stranke. Tako je bila omogočena enakopravna uporaba slovenščine ob nemščini v postopkih, ki so tekli pred prvostopenjskimi sodišči. Vendar pa je bila uradna enakopravnost slovenščine pogosto omejena zaradi kadrovskih razmer. Veliko sodnikov in uradnikov je bilo nemško govorečih, slovenski jezik so uporabljali zgolj v formalno potrebnem obsegu. Na podeželju in v manjših mestih, z večinsko slovenskim prebivalstvom, je bila raba slovenščine v postopkih pogostejša, medtem ko so v mestih, kot sta Maribor in Celje, prevladovali nemški obrazci in dopisovanje.

Nemščina je ostajala jezik višjih instanc, kar je pomenilo, da so morali sodni akti v slovenščini pogosto dobiti nemški prevod, preden so bili posredovani na Deželno sodišče v Gradcu ali drugim avstrijskim organom. To je slovenščino vseskozi postavljalo v podrejen položaj in vzdrževalo administrativno odvisnost od nemškega pravnega jezika.

Znano ime tistega časa je bil nedvomno dr. Anton Brumen, ki se je v narodnostno napetem okolju Ptuja uveljavil kot razgledan in narodno zaveden intelektualec. Brumen se ni ustrašil konfrontacije z oblastmi in nemškemu tisku naklonjenimi sodišči. O njegovem življenju in delu je že razširjeno pisala dr. Janja Hojnik.⁸

Poseben pomen v prizadevanjih za uveljavitev slovenskega jezika je imela tudi ustanovitev Zveze slovenskih odvetnikov leta 1904, ki si je kot osrednjo nalogo zadala varstvo jezikovne enakopravnosti. V njenem odboru je bil kot poročevalec za slovenski del Štajerske dr. Juro Hrašovec, eden najvidnejših odvetnikov in politikov tega časa. K sodelovanju je povabil tudi dr. Antona Korošca, mariborska odvetnika dr. Rosina in dr. Pivko ter ptujskega odvetnika dr. Jurtela, sicer pa je Hrašovec vzpostavil mrežo zaupnikov po celotni Spodnji Štajerski. Iz ohranjenih fasciklov Narodnega sveta je razvidno, da se je Hrašovec s svojo pisarno sistematično posvečal vprašanjem javnih službenih mest, naseljevanju slovenskih obrtnikov in trgovcev ter spremljanju vseh večjih zemljiških in posestnih transakcij, ki so lahko imele tudi narodnostne posledice. Po letu 1918, ob razpadu monarhije in oblikovanju nove državne ureditve, je bilo tovrstno delovanje formalno nepotrebno.⁹

Jeseni 1918 je razpad Avstro-Ogrske ustvaril pogoje za radikalno spremembo jezikovne politike. V Ljubljani je bila 29. oktobra 1918 razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je kmalu vzpostavila lastno upravo in pravosodje. Poverjeništvo za pravosodje Narodne vlade SHS je 31. oktobra 1918 izdalo odredbo, da je slovenščina uradni jezik v vseh sodnih postopkih na območju slovenskega dela nove države. Kljub temu so posamezne sodne ustanove (zlasti v mestih z močno nemško upravo in kadrovsko strukturo) sprva sprejemale prehodne ukrepe, ki so ohranjali dvojezičnost. Tako je predsedstvo mariborskega okrožnega sodišča 5. novembra 1918 izdalo navodilo o rabi slovenščine, ki pa je bilo le delno skladno z odredbo iz Ljubljane in je ohranjalo določeno rabo nemščine (glej citat zgoraj).

Nato je 2. decembra 1918 predsedstvo mariborskega okrožnega sodišča razveljavilo lastno prehodno navodilo iz novembra in odredilo, da bo od 3. decembra 1918 uradovanje potekalo izključno v slovenskem jeziku. Nemške tiskovine so se smele uporabljati le, dokler ne bodo na voljo ustrezne slovenske, vendar je bila vsebina dokumentov od tega dne naprej v celoti slovenska. Sodniki in pisarniški uradniki, ki se predpisom ne bi prilagodili, so bili dolžni poročati o morebitnih odstopih, kar kaže na strogo namero izvrševanja nove ureditve.

»Predsedstvo tega okrožnega sodišča je dne 5. 11. 1918 izdalo navodilo glede rabe slovenskega jezika na sodiščih. To sedaj razveljavljam, ker je v popolnem nasprotju z odredbo poverjeništva za pravosodje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 31. 10. 1918 (Uradni list), ki določa, da je uradni jezik slovenski.

Opozarjam sodnike na to odredbo in pričakujem od vodstev sodišč, da bodo pazila na dosledno izpolnjevanje teh določb. Tiskovine v nemščini naj se uporabljajo le, dokler ne pridejo slovenske, vendar morajo biti vsa uradovanja izključno v slovenskem jeziku. Od jutra 3. decembra 1918 je uradovanje izključno slovensko. Če bi se posamezni sodniki ali pisarniški uradniki temu izogibali, naj se o tem poroča.«¹⁰

Gornji dopis pomeni dokončen prelom jezikovne prevlade nemščine v severovzhodnem delu slovenskega prostora, kjer je ta stoletja veljala za jezik državne oblasti in sodstva. Prepričanje, da je tudi slovenski jezik sposoben dati za vsak pravni pojem domač izraz, je bilo prodorno in je odgovarjalo stvarni istinitosti. Hvala za to gre predvsem slovenskim pravnikom, ki so bogatili naš pravniški jezik, ne da bi delali pri tem njegovi lepoti in priznani prožnosti najmanjšo silo. Iskali so pravih izrazov pri viru, pri narodu samem, ki se je od nekdaj znal zastavljati za pravo in pravico in katerega vsakdanje življenjske prilike so bile bogate na dejstvih, pojavih in primerih, ki so segali v najrazličnejše pravne panoge.¹¹

Sklep

Ob prebiranju arhivskih virov in njihovi primerjavi s sodobno ureditvijo se zdi, da se je pravni prostor na Slovenskem razvijal v nenehnem razmerju med formalno enakopravnostjo in dejanskimi možnostmi dostopa do pravice. Dejstvo, da je bil slovenski jezik priznan kot procesni jezik, še ne pomeni, da je imel enako veljavo kot nemščina. Šele odvetniki so s svojim delom to načelno določbo uspeli preoblikovati v praktično uporabno pravico. V tem je njihova zgodovinska posebnost: niso se borili samo za stranko v posameznem postopku, temveč tudi za obstoj slovenskega pravnega izraza in posledično za sam obstoj naroda v pravnem življenju.

Ob tem se poraja vprašanje, ali se danes odvetniki še vedno zavedajo svoje širše družbene vloge. Čeprav je pravna država formalno uveljavljena, številne ovire (ekonomske, kulturne, procesne) še vedno otežujejo dejanski dostop do pravice. Tako kot nekoč je tudi danes odvetnik tisti, ki lahko preseže golo črko zakona in poskrbi, da se pravo ne uresničuje le v teoriji, temveč tudi v praksi. To pa pomeni, da odvetništvo ostaja ne le pravniški poklic, ampak tudi poklic s posebnim etičnim poslanstvom. Odvetniki zagotavljajo, da temeljne pravice niso le deklaracija, temveč živa vrednota v življenju posameznika.

Če so nekoč odvetniki varovali pravice z jezikom in besedo, se je njihova vloga pozneje utrdila tudi v pravici do zaupnosti, ki predstavlja jedro odvetniške poklicne avtonomije. V tem kontekstu je primer Štajerske odvetniške zbornice pomemben za razumevanje zgodovinskega razvoja slovenskega pravnega prostora, saj njeno delovanje priča o prizadevanjih za profesionalizacijo odvetništva, zaščito pravic strank in postopno uveljavljanje slovenskega jezika v pravnih postopkih. Zgodovinska analiza kaže, da je poklicna zaupnost znana že tako rekoč od pamtiveka. Hipokratova prisega ima vire v stari Grčiji. Toda pri odvetnikih stvar ni tako preprosta. Še rimsko pravo v času rimskega imperija ni poznalo obveznosti poklicne zaupnosti odvetnikov. Ko univerzitetni študij učenega rimskega prava še ni bil bistveno pomemben za pravnike, so odvetniško vlogo opravljali duhovniki oziroma kleriki (kakor se še vedno vidi v uporabi angleškega pojma clerk za sodne uradnike). Zato danes tudi v slovenskem pravu velja pravica zdravnika, odvetnika kot pooblaščenca in spovednika, da zavrnejo pričanje o tem, kar jim je stranka zaupala. Odvetniški poklic je bìl še dolg boj za varovanje zaupnosti v razmerju do državne oblasti.¹²

Vloga odvetnika kot varuha temeljnih pravic posameznika se iz zgodovinskega okvirja Avstro-Ogrske preliva v sodobno doktrino dostopa do pravnega varstva. Tudi današnji odvetniki ostajajo ključni posredniki med pravnim redom in posameznikom. Ustava RS v 22., 23. in 25. členu zagotavlja enako varstvo pravic, pravico do sodnega varstva ter pravico do pravnega sredstva, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic pa v 6. členu uveljavlja pravico do poštenega sojenja.

Vendar pa sodobna teorija prava opozarja, da obstaja razkorak med law in books in law in action – med formalnim obstojem pravice in njeno dejansko uresničitvijo. Prav odvetnik je tisti, ki s svojim strokovnim delom, procesnimi odločitvami in etično odgovornostjo omogoča prehod iz prve v drugo. Čeprav danes jezikovne ovire niso več tako izrazite kot v času Avstro-Ogrske, ostajajo druge – socialno-ekonomske, kulturne in procesne – ki lahko onemogočijo učinkovito uveljavljanje pravic. V tem smislu se zgodovinska vloga slovenskih odvetnikov kot zagovornikov dostopa do pravnega varstva neposredno povezuje s sodobnim pojmovanjem odvetništva kot varuha temeljnih pravic, ki ne obstajajo zgolj kot deklarativna načela, temveč kot praktično uresničljive in za posameznika dosegljive vrednote.

¹ Remic, M.: Odvetnik v interesu izpolnjevanja temeljne pravice osebe, ki išče pravico (1.), Odvetnik, 1–2(124–125) – pomlad 2026, str. 60.

² SI_PAM/0645/004/01295, Spis Pras 11/4/17 – Seznam aktivnih odvetnikov in prosilcev za zagovorništvo za okoliš Višjega deželnega sodišča v Gradcu.

³ Čeferin, P.: 2023 je leto dr. Ivana Tavčarja, Odvetnik, št. 1–2 (109–110) – pomlad 2023, str. 113.

⁴ Krones, F.: Von Geschichte der Karl-Franzens-Universität, Gradec, 1896, str. 585.

⁵ »Kar zadeva uporabo jezika v stiku s strankami, se čutim dolžnega opozoriti na okrožnico c. kr. Ministrstva za pravosodje z dne 18. aprila 1882, št. 20513 – natisnjeno v § 8 kazenskega postopka (Manzova izdaja) in v zbirki norm, ki jo je izdalo c. kr. predsedstvo višjega deželnega sodišča leta 1887, str. 82 in naslednje – in naložiti najstrožje spoštovanje njenim določbam ter za to odgovornost naložiti gospodom predsednikom sodišč.«

⁶ V nasprotnem primeru bi bila pod vprašajem poštenost postopka.

⁷ SI_PAM/0645/004/01696, Spis Preds 1/18 – Slovenske in nemške okrožnice Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega deželnega sodišča v Gradcu, naslovljene na okrajna sodišča.

⁸ Več o tem Hojnik, J.: Odvetnik dr. Anton Brumen (1857–1930) – štajerski borec za slovenski narod, Odvetnik, št. 3 (116) –poletje 2024, str. 75–82.

⁹ Orožen, J.: Odvetništvo v Celju, v Pravnik, št. 9–10/1968 (Ob stoletnici Odvetniške zbornice v Ljubljani), str. 499–501.

¹⁰ SI_PAM/0645/004/01696, Spis Preds 1/18 – Slovenske in nemške okrožnice Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega deželnega sodišča v Gradcu, naslovljene na okrajna sodišča.

¹¹ Kušej, R:, Pravniku ob petdesetletnici, Pol stoletja društva »Pravnik«: spominska knjiga, Društvo Pravnik, Ljubljana 1939, str. 15.

¹² Sladič, J.: Zgodovinski vir advokatske zaupnosti: od davnine do marčevske revolucije leta 1848, v tem: P. Viktor Papež OFM: Pravo je umetnost pravičnega in dobrega, Ljubljana, 2023, str. 122.