TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 559,98 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Ugovor zastaranja je bil pravilno zavrnjen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zahtevek iz naslova obresti za sporno obdobje, ki gredo tožniku po splošnih pravilih obligacijskega prava, ni zastaral. V obravnavanem primeru bi institut zastaranja omejeval pravico do sodnega varstva tožnika in pravico do zasebne lastnine. Država, ki je tožnika dejansko razlastila, šele po več kot 10 letih pa speljala tudi pravno razlastitev, je brez vsakršnega dvoma ravnala nezakonito. Dejstvo, da je šlo za javno korist, pri tem ne igra nobene vloge. Sodna praksa je glede tega vprašanja enotna. Tožniku ni mogoče očitati, da ni sprožil postopka razlastitve (kateremu bi sledil postopek za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine), saj mu zakon tega ni dopuščal. Lastnik je ostal le na papirju. Država ni trdila (in izkazala), da je ob odvzemu posesti ponudila odškodnino takratnemu lastniku, tožnikovemu pravnemu predniku. Razlastitveni zavezanec ima po stališču vrhovnega sodišča v takih primerih kot je obravnavani, možnost zahtevati zakonske zamudne obresti za čas od odvzema posesti do pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Če bi obveljalo stališče toženke, bi tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaral prej, preden bi ga lahko uveljavljal na sodišču. Zastaranje zanj ni moglo začeti teči prej, preden bi lahko zahteval odškodnino od države. Država pa je bila v zamudi z dnem odvzema posesti, kot je pravilno ugotovljeno v sodbi.