TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se zavrneta.

Izpodbijana sodba je glede dopustnosti pravnega prometa s predmetom pogodbe (47. in 52. člen ZOR) pravilno upoštevala določbo 4. člena ZSR, ki je veljal v času sklenitve pogodbe. Določba prvega odstavka navedene zakonske določbe opredeljuje stanovanje kot skupino prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod. Sodna praksa pri opredelitvi, katere stanovanjske prostore je mogoče šteti za samostojno stanovanje, ni bila restriktivna. Dejanske ugotovitve so od primera do primera narekovale ustrezno opredelitev. Na to je napotovala že razlaga citirane zakonske določbe, ki je v svojem drugem odstavku posebej navedla, katerih prostorov ni mogoče šteti za stanovanje. Tudi določba 2. člena veljavnega SZ (velja od 19. 10. 1991 dalje s kasnejšimi spremembami) ne omogoča drugačne razlage. Toženec je sicer enovito meščansko stanovanje preuredil tako, da je iz njega „oddelil“ samostojno stanovanjsko enoto v izmeri 69 m² ter jo od lastnice odkupil. Sodišči druge in prve stopnje sta prav ravnali, ko sta se v tem pogledu naslonili predvsem na mnenje izvedenca gradbene stroke.