TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih delno spremeni tako, da glasi:

„Ugotovi se, da obstoji prednostna terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova plač za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 9.386,88 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznih neto zneskov, izračunanih od:

- bruto zneska 4.693,44 EUR od 29. 9. 2009 dalje do plačila,

- bruto zneska 3.128,96 EUR od 19. 10. 2009 dalje do plačila in

- bruto zneska 1.564,48 EUR od 19. 11. 2009 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (iz naslova zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov plače) se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Na podlagi ugotovitve, da je bila pri toženi stranki utečena praksa, da je direktor periodično dvigoval plače vsem zaposlenim, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za čas, ko ji tožena stranka plače ni izplačala, upravičena do plače v višini, kot jo je pred tem prejemala, in ne le v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi.