TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pravo se tu naslanja na psihiatrijo, psihologijo, nevrologijo in celo na nevroznanost, a bi zadevo preveč poenostavili, če bi rekli, da se vloga sodišča začne in konča pri postavitvi izvedenca ustrezne stroke oziroma pri sprejemanju zaključkov iz izvedenskega mnenja. Kot bo jasno v nadaljevanju, je vloga izvedenca povsem drugačna od vloge sodišča, njegove ugotovitve ne gredo (in ne bi smele iti) tako daleč, da bi bil izvedenec tisti, ki bi odločal, ali je bila določena oseba (ne)prištevna.

Zaradi podobne narave (ne)prištevnosti v civilnem in kazenskem pravu bodo ugotovitve, ki jih bom predstavil in skušal utemeljiti v članku, veljavne pri oceni kazenske odgovornosti in pri ugotovitvi nepogodbene (deliktne) odgovornosti oziroma pri oceni veljavnosti sklenjenih pravnih poslov.

Naj dodam še nekaj terminoloških pojasnil. V kazenskem pravu se za nesposobnost razumevanja pomena in posledice dejanja uporablja pojem neprištevnosti (29. člen Kazenskega zakonika – KZ-1); v civilnem pa se pretežno uporablja pojem nerazsodnosti (136. člen Obligacijskega zakonika – OZ, 59. člen Zakona o dedovanju –ZD, 262. člen Družinskega zakonika – DZ).

Zaradi poenostavitve bom v nadaljevanju uporabil zgolj besedi prištevnost in neprištevnost, s tem pa bom mislil tudi na razsodnost in nerazsodnost, saj sta pojma vsebinsko enaka. V prispevku z namenom poenostavitve pogosto uporabljam le besedno zvezo duševna motnja, a so pri tem mišljena tudi duševna manjrazvitost, nevrološke bolezni in druga abnormna psihična stanja (hipnoze, intoksikacije ipd.).

Oris pojma neprištevnosti

Pravna doktrina soglasno sprejema in zagovarja naslednje pojmovanje neprištevnosti: oseba je neprištevna, kadar ni mogla razumeti pomena in posledic svojega dejanja (intelektualna sestavina) oziroma ni bila sposobna imeti v oblasti svojega ravnanja (voljna sestavina).¹ Pravni doktrini sledi tudi zakonodaja, ki neprištevnost pojmuje podobno.²

Prikazano pojmovanje neprištevnosti je vsebinsko pravilno, a ga je seveda treba razlagati. Sama po sebi nesposobnost razumevanja pomena in posledic dejanja ali nezmožnost obvladovanja lastnih ravnanj še ne pove, ali in v kolikšni meri je oseba neprištevna. Vzemimo za primer ljubosumnega moža, ki samega sebe ne more obvladati in telesno poškoduje ženo; ali pa si predstavljajmo sadista, ki v primežu orgazmičnega doživetja zaduši svojo partnerico med spolno sadomazohistično igrico. Ali bi lahko rekli, da sta v teh dveh primerih, ko osebi očitno ne obvladujeta sami sebe, ljubosumnež in sadist neprištevna? Enaka vprašanja si lahko postavljamo, če obravnavamo neprištevnost z vidika intelektualne sestavine. Neizobraženi in socialno odmaknjeni osebi, ki z banko sklene pogodbo za naložbo v sklad podjetniških obveznic v evrih, najbrž ni znan pomen tega ravnanja, še manj pa njegove posledice, a samo zaradi tega te osebe ne bi označili za neprištevno in sklenjene pogodbe obravnavali kot neveljavno.

Ravno zato, da bi neprištevnost lahko ločevali od vseh ostalih oblik nesposobnosti razumeti pomen in posledice nekega dejanja, zakon (in pravna doktrina) določa še dodaten pogoj. Ni dovolj, da oseba ne razume pomena in posledic ravnanja ali da sama sebe ne obvladuje, temveč mora biti ta nesposobnost razumevanja in obvladovanja posledica duševne motnje, duševne manjrazvitosti, nevrološkega obolenja ali drugega abnormnega psihičnega stanja.³

Prikazal sem nekaj primerov nesposobnosti obvladovanja samega sebe ter nerazumevanja pomena in posledic ravnanja, ki niso neposredna posledica duševne motnje, v nadaljevanju pa bom prikazal nekaj primerov, ko je nesposobnost razumevanja pomena in posledic ravnanja povezana z duševno motnjo. Če je na primer mož ubil ženo, ker je v primežu paranoidnega psihotičnega doživetja (Capgrasov sindrom) mislil, da je žena nevaren agent tajne službe, se zadeva docela obrne. V tem primeru imamo potencialno situacijo neprištevnosti, saj ravnanje ni posledica moževe ljubosumnosti kot v prvem prikazanem primeru, temveč paranoidnega doživljanja stvarnosti. Enako bi lahko rekli v prikazani situaciji sklepanja pogodbe: če na primer oseba z napredovano Alzheimerjevo demenco sklepa pogodbo za naložbo v sklad podjetniških obveznic v evrih in ne razume pomena tega dejanja, ne moremo zadeve obravnavati enako kot v primeru, ko enako pogodbo sklepa neizobražena oseba. V nazadnje prikazanem primeru lahko opazimo nekaj drugega in nekaj več: kognitivne sposobnosti pogodbenika so zelo zmanjšane zaradi hude degenerativne nevrološke bolezni.

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da neprištevna ni oseba, ki je nesposobna razumevanja pomena in posledic svojega dejanja oziroma je nesposobna imeti v oblasti lastno ravnanje, temveč oseba, pri kateri se ugotovi motnja, ki vpliva na te sposobnosti. Neprištevnost predpostavlja neki naravni (organski) substrat, ki je podlaga za nesposobnost, o kateri je govor. Lahko gre za zmanjšanje kognitivne sposobnosti zaradi manjrazvitosti ali zaradi nevrološke degenerativne bolezni; lahko gre za psihotično doživljanje stvarnosti ali za zmanjšanje stopnje zavesti zaradi zastrupitve. V vsakem od teh primerov gre za neko motnjo v delovanju možganov, ki se odraža v zmanjšanju kognitivnih sposobnosti, v napačnem dojemanju stvarnosti in/ali v nesposobnosti obvladovanja ravnanj in ima različne etiološke podlage (duševne, nevrološke ali strictu sensu organske).

Tu smo prispeli do pomembnega zaključka, ki je bistvenega pomena pri razumevanju naše teme. Neprištevnost se ne enači z duševno motnjo. Duševna motnja je namreč (le) vzrok neprištevnosti, je njena nepogrešljiva naravna predpostavka. Razmerje med duševno motnjo in neprištevnostjo je razmerje med vzrokom in posledico. Na tem mestu se jasno razgrinjata razmerje in vloga izvedenca in sodišča. Izvedenec ugotavlja vzrok (tj. morebiten obstoj duševne motnje), sodišče pa ugotavlja posledico (tj. ali in v kolikšni meri je duševna motnja v konkretnem primeru vplivala na sposobnost razumeti pomen in posledice ravnanja oziroma na sposobnost obvladovati samega sebe).

Prikaz potencialnih vzrokov neprištevnosti

V prejšnjem razdelku je bilo ugotovljeno, da mora biti nesposobnost razumevanja pomena in posledic ravnanja ali obvladovanja samega sebe posledica duševne motnje. Neprištevnost torej predpostavlja neki naravni substrat. Tu je treba le na kratko prikazati in analizirati, katere od najpogostejših duševnih motenj so potencialni vzrok neprištevnosti.⁴ V psihiatrični literaturi in v mednarodnih klasifikacijah duševnih motenj (ICD- 11 in DSM-5) je klasificiranih približno štiristo oblik duševnih motenj; velika večina teh duševnih motenj seveda ne more predstavljati vzroka neprištevnosti. V mislih imam na primer agorafobijo s paničnimi napadi. Gre za hudo obliko anksioznosti s fobičnim izogibanjem določenim situacijam, pri kateri sta dojemanje stvarnosti in stopnja zavesti v celoti ohranjena. Agorafobični bolnik se samo zaradi agorafobije ne bi mogel uspešno sklicevati na svojo duševno motnjo z namenom izogniti se kazenski odgovornosti ali razveljaviti pravni posel. Podobno velja za vse oblike osebnostnih motenj (npr. narcistične in psihopatske osebnosti), kjer je dojemanje stvarnosti v veliki večini primerov bolj ali manj ohranjeno.⁵ Drugače je pri tistih oblikah duševnih motenj, kjer je dojemanje stvarnosti moteno ali kjer je stopnja zavesti zmanjšana.

V praksi najpogostejše duševne motnje, nevrološke bolezni in druga abnormna psihična stanja, ki utegnejo vplivati na kazensko odgovornost ali na veljavnost pravnega posla, so prikazani in na kratko komentirani v nadaljevanju.

1. Shizofrenija: shizofrenija je trdovratna duševna motnja s psihotično simptomatiko in raznoliko konstelacijo simptomov. Sodobna psihiatrična doktrina razlikuje med t. i. pozitivnimi in negativnimi simptomi. Pri pozitivni simptomatiki gre za formalne in vsebinske motnje mišljenja (blodnje) ter z motnjami percepcije (halucinacije); pri negativni pa gre za čustveno otopelost, brezvoljnost (abulija), avtizem. ⁶ Vprašanje (ne)prištevnosti pri tovrstnih bolnikih pride običajno v poštev pri akutnih epizodah, kjer je (bolj) izrazita psihotična simptomatika.
2. Shizoafektivna motnja: gre za duševno motnjo, kjer so prisotni tako klinični znaki shizofrenije kakor tudi klinični znaki motenj razpoloženja (manične in depresivne epizode). Podobno kot pri shizofreniji vprašanje odgovornosti in veljavnosti pravnih poslov pride v poštev v akutnih epizodah s produktivno psihotično simptomatiko. V obdobjih med akutnimi epizodami bolnik nima vsebinskih motenj mišljenja niti motenj percepcije.
3. Blodnjava motnja (paranoja): pri tej motnji bolnik kaže koherentne in sistematizirane blodnje, ni pa mogoče zaznavati kliničnih znakov shizofrenije (npr. halucinacije, formalne motnje mišljenja ipd.). Najpogostejša oblika blodnjave motnje je preganjavica (preganjalni tip), kjer bolnik razvije blodni sistem, da je preganjan, zasledovan, zastrupljan in/ali žrtev zarote.⁷ Zlasti z vidika kazenske odgovornosti utegne biti blodnjava motnja pomembna, ker je pomemben kriminogen faktor (umori, uboji, telesne poškodbe).
4. Prehodne psihotične motnje; organske psihoze: gre za skupino motenj različnih etiologij, za katere je značilna psihotična simptomatika. Najpogostejši vzroki so zastrupitve, zaužitje psihoaktivnih snovi in možganski tumorji.
5. Demence: gre za heterogeno skupino degenerativnih nevroloških obolenj, ki jim je skupen izrazit in progresiven upad kognitivnih sposobnosti. Najpogostejše oblike demence so Alzheimerjeva demenca, vaskularna demenca, frontotemporalna demenca in demenca z Lewijevimi telesci. Demence imajo pomen zlasti na področju sklepanja pravnih poslov (pogodbe in oporoke) in, odvisno od vrste demence ter od njene faze, utegnejo imeti za posledico neveljavnost pravnega posla.

Vse navedene duševne motnje so lahko vzrok neprištevnosti, a – kot bo jasno v nadaljevanju – nujno ne pomenijo, da je bila oseba neprištevna pri sklepanju nekega posla ali pri nekem ravnanju. Duševna motnja je nujen, a nezadosten pogoj za neprištevnost.

Neprištevnost kot etiološka povezava med duševno motnjo in ravnanjem

Če je duševna motnja nujni, a nezadostni pogoj za neprištevnost, se je treba vprašati, kaj je potrebno, da lahko rečemo, da je oseba neprištevna. Najlažje je na to vprašanje odgovoriti z opisom in primerjavo nekaj primerov.

Shizofrenik stori kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije z ravnanjem, ki je natančno opisano v prvem odstavku 229. člena KZ-1 (prvi primer). V blodnjavem prepričanju, da ga sosed namerava zastrupiti, slednjega hudo telesno poškoduje (drugi primer). Najbrž bi v prvem primeru shizofrenika šteli za kazensko odgovornega, v drugem pa ne. Shizofrenija namreč ne zagotavlja nobene kazenske imunitete in še zdaleč ne pomeni, da lahko oseba, ki ji je bila diagnosticirana ta duševna motnja, počne vse, ne da bi zaradi česarkoli kazensko odgovarjala. Če primerjamo primer goljufije na škodo EU in hude telesne poškodbe, takoj opazimo pomembno razliko. Prvo ravnanje (kaznivo dejanje na škodo Evropske unije) ni izid ali posledica shizofrenije. Kot je zapisal J. Zalokar, lahko tudi pri hudo duševno motenih osebah oziroma pri psihotikih »nastanejo reakcije, ki v bistvu niso pogojene s psihozo, ampak izvirajo iz osebnostne karakterne hibe«.⁸ V drugem primeru pa lahko rečemo, da je ravno shizofrenija naravna podlaga takega ravnanja. Bistvo, ki zgolj duševno moteno osebo ločuje od neprištevne osebe, je v tem, da je pri neprištevni osebi ravnanje, ki je predmet ocene sodišča, neposredna posledica duševne motnje, njen naravni in pričakovan izid (etiološka povezava med duševno motnjo in konkretnim ravnanjem).⁹

Do enakih zaključkov lahko pridemo tudi, če ravnanja analiziramo z vidika civilnega prava. Vzemimo za primer osebo z Alzheimerjevo demenco v osrednji fazi, ki naroči nov pralni stroj, ker se ji je njen star pralni stroj pokvaril. Ali bi lahko rekli, da bi bila taka pogodba neveljavna samo zato, ker ima oseba diagnozo Alzheimerjeve demence? Mar ne bi zdravi ljudje brez demence ravnali na popolnoma enak način? Kaj pa če je taista oseba dvakrat naročila pralni stroj, ker je pozabila, da ji je bil nov pralni stroj že dostavljen? Ker je eden od tipičnih kliničnih znakov Alzheimerjeve demence oslabitev in izguba kratkoročnega spomina, bi bilo treba takšen pravni posel obravnavati kot neveljaven. Razlika med prvim in drugim primerom je tudi tu očitna: v prvem primeru je ravnanje racionalno, življenjsko, rekli bi celo nujno; v drugem pa je neposredna posledica in naravni izid opisanega degenerativnega nevrološkega obolenja.

Vrednostna ocena ravnanja – vloga izvedenca in vloga sodišča

Če med duševno motnjo in nekim konkretnim ravnanjem mora obstajati vzročnostna povezava, se je treba na tem mestu vprašati, kako in na podlagi česa lahko sodišče ugotovi obstoj te povezave. Začnimo s primerom. Oseba, ki ji je bila diagnosticirana vaskularna demenca, je s sosedom sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Preživljanec živi sam, ima skromno pokojnino in nima sorodnikov oziroma so le ti čustveno ali prostorsko oddaljeni, zaradi česar bi mu sosed ponudil pomoč in preživljanje (tudi v domu za ostarele, če bi bilo treba), medtem ko se je preživljanec zavezal prepustiti mu celotno svoje premoženje. Po smrti oddaljeni zakoniti dediči izvedo za pogodbo in jo izpodbijajo na sodišču, češ da je bila oseba dementna in ni mogla razumeti pomena in posledice tega dejanja. Izvedenec, ki ga je predlagal tožnik, na podlagi post mortem diagnoze potrdi vaskularno demenco. Tu zdaj pride na vrsto sodišče: ali je za ugotovitev ničnosti takšne pogodbe dovolj, da izvedenec diagnosticira obstoj demence?

Ugotovili smo že, da za ugotovitev neprištevnosti ni dovolj obstoj duševne motnje ali nevrološke degenerativne bolezni, temveč je treba ugotoviti etiološko povezavo med motnjo/boleznijo in konkretnim ravnanjem. Torej bo moralo sodišče ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera, upoštevati nagibe osebe, jih umestiti v dani okvir, oceniti morebitne alternative nekemu ravnanju, predvidevati s hipotetično oceno, kako bi v danih okoliščinah ravnala oseba brez diagnosticirane duševne motnje. Šele ko sodišče oceni in pretehta vse te elemente skupaj, lahko ugotovi obstoj oz. neobstoj vzročnostne povezave. Ocena je zelo kompleksna, vloga sodišča pa ni lahka. Če sodišče po ovrednotenju vseh teh elementov dejanskega stanja meni, da je obstoj konkretnega pravnega posla pogojen z diagnosticiranim obolenjem, lahko osebo ob sklenitvi pogodbe obravnava kot neprištevno; v nasprotnem primeru je oseba prištevna, kljub temu da je imela vaskularno demenco.

Če te ugotovitve uporabimo v prikazanem primeru, bi lahko rekli, da med vaskularno demenco in sklenjeno pogodbo ni nobene etiološke povezave, saj je dejanje v danih okoliščinah popolnoma racionalno, koristno, morda celo nujno potrebno za osebo (preživljanca). Ne smemo namreč pozabiti, da v civilnem (pogodbenem) pravu ugotovitev ničnosti pravnega posla oz. njegovo izpodbijanje zaradi nerazsodnosti predstavlja zaščito osebnih in premoženjskih interesov ravno tiste osebe, ki je sklenila posel v stanju nerazsodnosti. Če bi vsako pogodbo, vsak pravni posel ali vsako drugo izjavo volje morali obravnavati kot neveljavno, bi se varstvo duševno bolne osebe sprevrglo v svojo nasprotje, s katerim bi se omejevali njena osebnost, njene pravice in interesi.¹⁰

Enako logiko ugotavljanja etiološke povezave med neprištevnostjo in dejanjem najdemo tudi v kazenskem pravu. Vzemimo primer matere, ki je rodila otroka. Po nekaj dneh se ji razvije klinično relevantna depresija s produktivno psihotično simptomatiko. V tem stanju spravi novorojenčka v pralni stroj, prižge centrifugo in mu na takšen način vzame življenje. Tu se mi povezava med duševno motnjo in ravnanjem zdi očitna. Že dejstvo, da mati brez razloga spravi svojega novorojenčka v pralni stroj, jasno kaže pogojenost takega ravnanja z duševno motnjo. Način storitve kaznivega dejanja, popolnoma neracionalen, nerazumljiv in patološki motiv, ki najde ustrezno podlago le v simptomatiki storilčeve duševne motnje, usmerja sodišče k zaključku, da obstaja relevantna etiološka povezava med duševno motnjo in ravnanjem, zaradi česar lahko sklepamo, da je bila oseba ob storitvi dejanja neprištevna.

Povsem drugačna pa bi bila naslednja situacija. Storilec je oseba, ki boleha za shizoafektivno motnjo in ima otroka iz prejšnjega zakona. Z namenom preprečitve plačevanja preživnine s fiktivnimi posli odtuji celotno svoje nepremično premoženje v korist fiduciarja, denarna sredstva prenese na transakcijski račun nove partnerice, plačila za delo prejema na roke. Z vsemi temi ravnanji se izogne plačilu preživnine, čeprav bi to zmogel, in stori kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po 194. členu KZ-1. Ali bi lahko rekli, da diagnosticirana duševna motnja tega človeka razbremeni odgovornosti? Če je na primer denarna sredstva ali premoženje prenesel na drugo osebo v času produktivne psihotične simptomatike, ali se lahko sklicuje na to? Odgovor je seveda nikalen. Način storitve kaznivega dejanja, sosledje aktov (poslov), dalj časa trajajoča koherentnost ravnanja, funkcionalna povezanost vseh pravnih poslov in njihova usmerjenost k določenemu cilju jasno kažejo, da se je oseba zavedala pomena in posledic svojega ravnanja, torej ni etiološke povezave med duševno motnjo in ravnanjem. Oseba je glede tega ravnanja prištevna. Čeprav so zavržna, takšna dejanja pogosto vidimo pri osebah, ki jim niso bile diagnosticirane take ali podobne duševne motnje.¹¹

Na tem mestu je treba opozoriti na dejstvo, da se prištevnost oziroma neprištevnost vedno nanašata na neko konkretno dejanje ali ravnanje (tj. dejanje ali ravnanje, ki je predmet ocene sodišča), ne pa na osebo kot takšno. Neprištevnost namreč ni neki status ali položaj osebe, ki se ga ovrednoti na splošno, temveč je (le) sposobnost razumevanja konkretnega dejanja, akta, ravnanja ali pravnega posla. Tako lahko rečemo, da je oseba za določene zadeve lahko prištevna, za druge pa neprištevna.

Na tej točki se razgrinjajo ločnice med vlogo izvedenca in vlogo sodišča, ki pa so sicer že vidne, če upoštevamo, kar je bilo pravkar navedeno. Vloga izvedenca je naravoslovna, njegovo mnenje se začne in konča pri diagnozi duševne motnje, pri opisu njene simptomatike in poteka, pri določitvi in opisu kliničnih znakov, elementov ter okoliščin, ki sodišču utegnejo biti v pomoč pri oceni, ali je bila oseba glede določenega ravnanja (tj. ravnanja, ki je predmet ocene pred sodiščem) neprištevna, in pri orisu potencialnih motivacijskih procesov, ki so lahko bili povod za določeno ravnanje. Neprištevnost je vrednostna ocena sodišča, ki sledi ugotovitvi vzročnostne povezave med duševno motnjo in konkretnim ravnanjem.¹² Če obstaja vzročna zveza, lahko rečemo, da je bila oseba glede konkretnega ravnanja ali dejanja neprištevna. To izključuje njeno kazensko in/ali civilno odgovornost oz. privede do ugotovitve ničnosti oziroma razveljavitve pravnega posla.¹³

Ni izvedenec tisti, ki ugotovi (recte: oceni), ali je bila oseba glede določenega ravnanja (ne)prištevna. To je izključno v domeni in pristojnosti sodišča, ki na podlagi ovrednotenja vseh elementov dejanskega stanja edino lahko ugotovi, ali je obstajala etiološka povezava med duševno motnjo in ravnanjem, ki je predmet postopka. Zaradi navedenega morajo sodišča in (seveda) stranke v postopku paziti, kakšna vprašanja se izvedencu postavljajo. Vprašanja, kot so »ali je bila oseba prištevna«, »v katerem obdobju je bila oseba neprištevna«, »ali je razumela pomen in posledice dejanja« ter podobna, se izvedencu ne bi smela postaviti. Ne gre le za to, da mora odgovore na ta vprašanja podati le sodišče, temveč tudi za to, da bi taka vprašanja de facto pomenila, da bi se izvedenca postavilo v vlogo sodnika in se mu prepustilo končno odločitev o odgovornosti osebe oziroma o veljavnosti pravnega posla.¹⁴ Vesten, pošten in strokoven izvedenec ne bi smel odgovarjati na tovrstna vprašanja.¹⁵

Pri oceni, ali je bila oseba (ne)prištevna, mora sodišče upoštevati, ovrednotiti in pretehtati številna dejstva in okoliščine. Nedvomno so pri tej oceni najpomembnejši elementi motivacijski procesi, ki so osebo usmerjali k določenemu konkretnemu ravnanju¹⁶. Motivacijski procesi so lahko patološko pogojeni, kar lahko privede do neprištevnosti ali do bistveno zmanjšane prištevnosti. Kot je napisal imeniten slovenski psiholog A. Trstenjak, je odločilna sestavina prištevnosti »človekova sposobnost normalne motivacije«.¹⁷

Simptomatični za neprištevnost so (med drugim) tudi neracionalnost ravnanja, impulzivnost, škodljivost za samo osebo (v civilnem oz. pogodbenem pravu), nekoherentnost, neskladnost s prejšnjimi ravnanji ali prepričanji, torej s tistimi, ki jih je imela oseba v času pred pojavom duševne motnje ali v svetlih trenutkih (lucida intervalla). Simptomatični za prištevnost pa so dolgoročna in funkcionalna (ciljna) usmerjenost posameznih ravnanj, ki sestavljajo ravnanje, načrtovanje, koherentnost znotraj nekega širšega načrta, nekompatibilnost ravnanja s tipičnimi znaki diagnosticirane duševne motnje. Tu so opisani le pogosti znaki oziroma težnje, ki kažejo na obstoj ali pomanjkanje etiološke povezave med duševno motnjo in (ne)prištevnostjo, in ti ne izključujejo še drugih znakov ter okoliščin, ki so lahko predmet konkretnega primera in iz katerih je mogoče sklepati o (ne)prištevnosti osebe.¹⁸

Sklep

Iz analize je razvidno, da so razmerja med psihologijo in pravom zapletena, saj se srečujeta dva povsem različna načina razmišljanja in postopanja pri vprašanjih, ki zadevajo človekovo vedênje. Ravno zaradi tega je pomembno, da so vloge, pristojnosti in znanja izvedenca ter sodišča jasno in natančno ločeni. Že dlje časa pa je mogoče opažati težnje sodišč, da izvedencu prepuščajo končno odločitev o (ne)prištevnosti storilca kaznivega dejanja ali o (ne)sposobnosti razsojanja pri sklepanju pravnih poslov.

Kot je bilo pojasnjeno, se neprištevnost ne enači sic et simpliciter z duševno motnjo, četudi gre za hudo in moteno percepcijo stvarnosti. V nasprotnem primeru bi vsakemu duševnemu bolniku priznavali nekakšno sui generis imuniteto pred kazensko odgovornostjo, za kar ni nobene ne medicinske ne pravne podlage. Neprištevnost je namreč nekaj drugega in nekaj več kot sama duševna motnja. Je način, kako posameznik dojema pomen in posledice konkretnega ravnanja; je naravni izid določene duševne motnje ali celo njen najbolj neposreden in očiten znak.

Sodišče se ne sme razbremeniti odgovornosti končnega odločanja in te odgovornosti ne sme prepustiti izvedencu, temveč mora kritično, vsestransko, poglobljeno oceniti in ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera ter na podlagi tega sprejeti odločitev, ali in v kolikšni meri je bila oseba neprištevna v razmerju do ravnanja, dejanja ali pravnega posla, ki je predmet ocene.

---

¹ Prim. Čujovič, M.: Praktični komentar Obligacijskega zakonika (ur. Luigi Varanelli), GV Založba, Ljubljana 2025; komentar k 136. členu, str. 812, točka 2. Pavčnik, M.: Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2020 (leto natisa 2025), str. 98; Plavšak, N., v Plavšak, N., Juhart, M., Vrenčur, R.: Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 531.

² Prim. drugi odstavek 29. člena KZ-1. V resnici je ločevanje intelektualne sestavine od voljne v sodobni psihologiji bolj ali manj pedagoške narave, saj danes kognitivne znanosti poudarjajo enotnost človekovih psihičnih funkcij ter ne ločujejo med intelektualnimi in voljnimi sestavinami.

³ Drugi odstavek 29. člena KZ-1 omenja le duševne motnje in duševne manjrazvitosti, izrecno pa ne omenja nevroloških in nevroloških funkcionalnih motenj, ki se ne enačijo z duševnimi motnjami oziroma so na meji med duševnimi motnjami in drugimi abnormnimi psihičnimi stanji, ki niso nujno posledica patološkega procesa (mislim npr. na hipnozo). Precej širše pa je polje delovanja 136. člena OZ, ki ne omenja le motnje v duševnem razvoju in v duševnem zdravju, temveč tudi nezmožnost razsojanja »zaradi kakšnega drugega vzroka«.

⁴ Za širši prikaz glej Varanelli, L.: Psihologija in pravo, Izbrana poglavja, MLC, Ljubljana 2022, str. 37 in nasl.

⁵ Za obširen in večdimenzionalen prikaz osebnostnih motenj glej Brezovar, S.: Osebnostne motnje v teoriji in praksi, Zakaj nastanejo, kako jih prepoznamo in kako zdravimo, UMco, Ljubljana 2019, str. 27 in nasl.

⁶ Glej Žvan, V.: Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje, v: Psihiatrija (ur. Tomori, M., Ziherl, S.), Litterapicta, Ljubljana 1999, str. 179 in nasl.

⁷ Tako Žvan, V., naved. delo, str. 199.

⁸ Glej Zalokar, J.: Nekaj misli o nerešenih vprašanjih psihiatričnega sodnoizvedenskega dela, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1/1964, str. 39. V tej smeri tudi Trstenjak, A.: Psihološka ocena sodnih dokazov, Pravosodni bilten 5-6/1981, str. 66.

⁹ Tako tudi Dolničar Dežman, N.: Vpliv duševnih motenj na krivdo storilcev kaznivih dejanj, Magistrsko delo, Ljubljana 2025, str. 38 in nasl.; Kratovac, A.: O ustreznosti normiranja biološkega kriterija v biološko psihološki metodi ugotavljanja neprištevnosti, Pravnik 9-10/1028, str. 713. Slednja je napisala, da »[p]sihološki kriterij poveže ugotovitve o obstoju biološkega kriterija [duševne motnje] in storilčevim ravnanjem tako, da zahteva oceno o tem, kako je, če sploh, ugotovljena duševna motnja vplivala na obdolženčevo razumevanje pomena in obvladovanja svojega ravnanja« (Kratovec, A., naved. delo). Slovenko, R.: Causation in Law and Psychiatry v: Causation in Law and Medicine (ur. I. Freckelton, D. Mendelson), Burlington 2002, str. 357. Nekateri testi, ki se jih uporablja v ZDA, so strukturirani tako, da usmerjajo izvedenca pri ugotavljanju elementov etioloških povezav, ki bodo sodišču v pomoč pri končni oceni o (ne)prištevnosti (prim. na primer Mental State at the Time of the Offense Screening Evaluation (MSE), ki so ga izoblikovali Slobogin, Melton in Showalter že v letu 1984). Za sodno prakso prim. sklep VSL VII Kp 53101/2012 z dne 26. 2. 2015; sklep VSL opr. št. VII Kp 41298/2018 z dne 16. 3. 2022 (za detajlen prikaz naše sodne prakse prim. Dolničar Dežman, N., naved. delo, str. 42–57).

¹⁰ Sodobna psihiatrična in psihološka stroka sta pri ugotavljanju sposobnosti sprejeti odločitve opustili diagnostični pristop in sprejeli funkcionalnega. To pomeni, da sposobnost sprejemanja odločitev ne ustreza binarni logiki (biti sposoben/ne biti sposoben), temveč je odvisna od vsake posamezne duševne motnje, od konteksta, v katerem se sprejmejo odločitve, in od narave odločitve. Neka oseba je sposobna razumeti pomen in posledice nekega ravnanja, ne pa kakšnega drugega. O tem prim. Ganzini, L., Vodicer, L., Nelson, W. A. , Fox, E., Derse, A. D.: Ten Myths About Decision-Making Capacity, Journal of the American Directors Association, julij/avgust, 2004, str. 265; Murphy, G. H., Clare, I. C. H.: Adults' Capacity to Make Decisions Affecting the Person: Psychologists' Contribution v: Handbook of Psychology in Legal Contexts (ur.: R. Bull, D. Carson), Chichester 1995, str. 97 in nasl.

¹¹ Tako tudi Fornari, U., ki navaja primera osebe z ljubosumnostno blodnjavo motnjo in osebe, ki boleha za hudo obliko depresije. Če ta dva bolnika nekomu kaj ukradeta, ne gre za neprištevni osebi, temveč le za navadna tatova. V Trattato di psichiatria forense, Torino 2010, str. 141.

¹² O tem prim. sklep VSM opr. št. III Kp 11188/2018 z dne 16. 10. 2019.

¹³ O (spornem) vprašanju usode pravnih poslov, ki jih je oseba sklenila v stanju nerazsodnosti, glej Varanelli, L.: Pogodbeno pravo III, Patologija pogodbe (prvi del), GV Založba, Ljubljana 2017, str. 83.

¹⁴ To stališče je podprto z obsežno literaturo tudi v slovenskem jeziku. Že v letu 1901 je slovenski psihiater Ivan Robida v Slovenskem pravniku opozarjal na različne vloge izvedenca in sodišča pri oceni prištevnosti: »Ta naravoslovni pojem presodnosti prav nič ne soglaša z juridičnim, kakoršnega rabi vsakdanje življenje. Brez prehodov ni nikjer prikazni najti v naravi in klasifikacijo naredili so povsod ljudje. Ni se torej čuditi, če se nam kaže presodnost v naravnoslovnem smislu, da je tako nedoločen, raztezen pojem.« Tako Robida, I.: O presodnosti normalnega človeka, Slovenski pravnik 3/1901, str. 76. Robidi je sledil izvedenec in psihiater Zalokar, ki je napisal, da »[i] zvedenec pomaga sodišču s tem, da poda psihološki oziroma psihopatološki oris storilca, da ugotovi diagnozo (če se jo da) in opiše simptomatiko bolezni […]. Vse drugo je po našem mnenju stvar sodišča.« Tako Zalokar, J.: Nekaj misli o nerešenih vprašanjih psihiatričnega sodnoizvedenskega dela, Revija za kriminalistiko in kriminologijo 1/1964, str. 36. Taka stališča najdemo tudi v pravnih krogih. Bavcon je napisal, da se »pri ugotavljanju prištevnosti srečujeta zdravnik in sodnik. Zdravnikovi kriteriji so naravoslovni, zakaj zdravnik ugotavlja zdravje oziroma bolezen, njeno vrsto in stopnjo. Ti kriteriji so očitno docela drugačni kot sodnikovi kriteriji za vrednostno sodbo o storilcu in za oceno njegove odgovornosti.« Tako Bavcon, L.: Kritičen pogled na neprištevnost v kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, 1970, letnik XXXIV, str. 48. V tej smeri tudi Dežman, Z.: Strokovne in moralno-etične dileme pri delu z izvedencem psihiatrične stroke, Pravosodni bilten 1/1992, str. 45 in nasl. Enako v novejši pravni doktrini. Prim. Kratovac, A., po mnenju katere sta »[p]resoja psihološkega kriterija [vzročna zveza med duševno motnjo in ravnanjem] in sklep o morebitni neprištevnosti v pristojnosti sodišča. Sodbe pač vedno sprejema in razglaša sodišče, in ne zdravnik, izvedenec.« Naved. delo, str. 713.

¹⁵ Enako tudi Zalokar, J.: Nekaj misli, op. cit., str. 40.

¹⁶ Za obširno klinično prakso o motivacijskih procesih pri neprištevnih storilcih kaznivih dejanj glej Goreta, M., Bojić, M.: Psihijatrijska vještačenja. Zbirka ekspertiza. Novi doprinosi, kontroverze, perspektive, Zagreb 2015, zlasti primer št. 5, str. 76–91, primer št. 8, str. 128–145, in primer št. 9, str. 147–161.

¹⁷ Človekova sposobnost normalne motivacije je »zveza med umsko uvidevnostjo in dejanjem ter med motivom in dejanjem ali bolje med voljo in dejanjem na eni strani, na drugi pa med zvezo teh psihičnih motivacijskih procesov z normativnimi predpisi nravno pravnega socialnega reda. Vsa ta razmerja pa slone pri različnih avtorjih na različnih psiholoških konstruktih o motivaciji, a tudi na tradicionalnih pojmovanjih človekove nravne in pravne osebnosti, kjer se v veliki meri še vedno sklicujejo na ‘zdrav človeški razum’.« Tako Trstenjak, A.: Oris sodobne psihologije, 2. knjiga, Obzorja, Maribor 1969, str. 623. V slovenski strokovni literaturi so na pomen motivacijskih procesov pri oceni o neprištevnosti opozorili tudi Dežman, Z.: Strokovne in moralno etične dileme, op. cit., str. 46; Dežman, Z.: Nekaj pogledov na problematiko prištevnosti osebnostno motenih storilcev kaznivih dejanj, v: Medicina in pravo – Izbrana poglavja 1999–2000, Maribor, 2001, str. 107 in nasl.; Petrič, J.: Sposobnost za razsojanje in oblikovanje poslovne volje pri sklepanju pravnih poslov, Medicina in pravo – Izbrana poglavja 1999–2000, Maribor, 2001, str. 81 in nasl.; Pregl, M.: Mnenje o oporočni sposobnosti, Pravosodni bilten, 1-2/1989, letnik X, str. 49 in nasl.

¹⁸ Nekateri zagovarjajo stališče, na podlagi katerega poleg tradicionalnih metod ugotavljanja neprištevnosti velja omeniti tudi metode možganskega slikanja (glej Magyar, D.: Pravni koncepti v luči nevroznanosti: nevrološka podlaga nerazsodnosti in duševna podlaga, DOI, Studia iuridica miscellanea MMXXI, 2024, str. 479). Menim pa, da z današnjim razvojem nevroznanosti in metodami možganskega slikanja (še vedno) ni mogoče podajati zanesljivih odgovorov na vprašanja o neprištevnosti, ki se pojavljajo v praksi sodišč. Nekaj je ugotoviti na primer obstoj in razvoj možganskega tumorja na čelnem režnju, nekaj povsem drugega pa je ugotoviti, ali in v kolikšni meri je ta tumor vplival na sposobnosti razumevanja pomena in posledic nekega konkretnega ravnanja.