TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka zavrne zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2022 dalje do plačila in da se IV. točka izreka odslej glasi:

"V prvi fazi postopka, to je v času pred delnim umikom tožbe z dne 11. 5. 2023, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 72,39 % njenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 27,61 % njenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, v drugi fazi postopka, to je od vključno delnega umika tožbe z dne 11. 5. 2023 dalje, pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 76,37 % njenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 23,63 % stroškov pred sodiščem prve stopnje. O višini stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 94,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka roka 15 dni dalje.

V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da mu stroški kredita ne bi nastali, če prodajne pogodbe za nakup vozila (s stvarno napako) ne bi sklenil. S tem tožnik po eni strani uveljavlja škodo zaradi zaupanja po drugem odstavku 468. člena OZ (lat. damnum circa rem), v okviru katere uveljavlja t.i. negativni pogodbeni interes. Tu gre za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Ta škoda je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak, ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Gre sicer za posredno škodo, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve, zato je pravno priznana.

Pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o prepovedi obogatitve oškodovanca - oškodovanec lahko namreč prejme zgolj toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več nič manj.