TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede plačila glavnice 825,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje do plačila ter v II. točki izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.674,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 149,42 EUR od 10. 8. 2012, od zneska 325,40 EUR od 10. 2. 2012, od zneska 226,51 EUR od 9. 5. 2012, od zneska 315,83 EUR od 8. 4. 2012, od zneska 362,80 EUR od 10. 3. 2012, od zneska 144,89 EUR od 10.6.2012 in od zneska 149,42 EUR od 8.7.2012 dalje do plačila, se ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21308/2013 z dne 18. 2. 2013 v tem delu prvega odstavka izreka razveljavi ter tožba zavrže.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pravnomočen sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave je izvršilni naslov za izterjavo terjatev, navedenih v posodobljenem seznamu terjatev (v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi). O teh terjatvah je tako že pravnomočno odločeno in tožeča stranka že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva njihovo plačilo. Gre torej za že razsojeno stvar (res iudicata). Ponovno odločanje o že razsojeni stvari pa pomeni kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v delu, ki se nanaša na zgoraj citirane račune ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu prvega odstavka izreka razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka terjatev po tem računu natančneje specificirati že v dopolnitvi tožbe in da je (ker tega ni storila) sama kriva, da na trditve tožene stranke ni mogla odgovoriti, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilen. Ravno tožena stranka bi namreč ugovore, ki jih je podala v svoji drugi pripravljalni vlogi, lahko podala že prej (saj ne pomenijo odgovora na navedbe tožeče stranke v zvezi s tem kakšno število ur je bilo opravljeno, temveč povsem nove ugovore). Sodišče prve stopnje je takšne (nove) ugovore upoštevalo, čeprav tožeča stranka ni imela možnosti, da se o njih izjavi in čeprav v sporih majhne vrednosti velja pravilo, da morajo stranke vsa dejstva navesti v tožbi oziroma odgovoru na tožbo, v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko zgolj odgovorijo na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). S tem je kršilo pravila, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti, kršitev pa je bila tako huda, da je prerasla v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do izjave).