TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Ob zaključkih davčnega inšpekcijskega nadzora, ko davčni organ ugotovi nepravilnosti, ki vplivajo na povečano davčno obveznost zavezancev, imajo davčni zavezanci omejene možnosti za odlog plačila davka po odmerni odločbi. Davek, izračunan v odmerni odločbi, mora biti načeloma plačan v 30 dneh od vročitve odločbe (66. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). Davčni zavezanci v praksi lahko dosežejo odlog plačila davka¹ ob sočasni vložitvi pritožbe zoper odmerno odločbo skladno s 86. členom in/ali sprožitvi postopka skupnega dogovarjanja skladno z 256.b členom ZDavP-2.

ZDavP-2 pozna različne vrste oz. možnosti odloga plačila davka. Tako je v drugem odstavku 87. člena določeno, da davčni organ do vročitve odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo odloži davčno izvršbo:

• po uradni dolžnosti, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi
• lahko pa tudi na zahtevo davčnega zavezanca, če ta hkrati s pritožbo predloži ustrezen instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezni register.

Prva možnost, da davčni organ sam po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo odloži plačilo davka, ni prav pogosta. Lahko pa davčni zavezanec predlaga odlog plačila davka, če bo hkrati s pritožbo zoper odmerno odločbo predložil ustrezen instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovolil vknjižbo zastavne pravice v ustrezni register. V tem primeru davčni organ ne bo ugotavljal, ali bi bilo mogoče pritožbi ugoditi, kar je pogoj za odlog davčne izvršbe po uradni dolžnosti. Ta določba daje davčnemu zavezancu tako posebno ugodnost in je korektiv nesuspenzivnosti pritožbe zoper odmerno odločbo. Način odobritve odloga plačila je torej poenostavljen, tudi brez dokazovanja hujše gospodarske škode pri davčnem zavezancu.² Ključno je le, da zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja davčnega dolga. V takem primeru mora davčni organ odložiti plačilo davka.

Smiselno enako določbo pozna tudi 103. člen ZDavP-2, po katerem davčni organ odloži plačilo davka za največ 24 mesecev, če davčni zavezanec predloži kateri koli instrument zavarovanja iz 117. člena ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register.

Razlika med zahtevo po odlogu plačila davka po drugem odstavku 87. člena in po 103. členu je v tem, da prvo zavezanec vloži hkrati s pritožbo ali celo v sami pritožbi in velja do odločitve o pritožbi, medtem ko je v drugem primeru treba vložiti posebno vlogo (ne glede na morebitno pritožbo) in lahko velja največ 24 mesecev (ne glede na odločitev o sami pritožbi). V vsakem primeru je ključno, da mora biti zahteva podana pred iztekom roka za plačilo davka po odmerni odločbi. V obeh primerih se za čas, ko je davčnemu zavezancu odloženo plačilo davka, za odloženi znesek davka obračunajo obresti.

V praksi so zanimivi primeri, če zavezanci v isti zadevi poleg pritožbe sprožijo tudi postopek skupnega dogovarjanja skladno z 256.b členom ZDavP-2. V tem primeru je v 256.c členu ZDavP-2 (enajsti odstavek) določeno, da davčni organ odloži plačilo davka oziroma davčno izvršbo, če pristojni organ ugodi zahtevi davčnega zavezanca za začetek postopka skupnega dogovarjanja.³ V primerjavi z odlogom plačila davka po drugem odstavku 87. člena in 103. členu ZDavP-2 se za čas odloga davčnemu zavezancu po 256.c členu (enajsti odstavek) ne obračunajo obresti.

V tej zvezi se v praksi pojavlja vprašanje, kakšno je razmerje med odlogom plačila davka po drugem odstavku 87. člena oz. 103. členu po eni in enajstem odstavku 256.c člena ZDavP-2 po drugi strani.

Postopek skupnega dogovarjanja je mednarodni postopek za zagotavljanje enotnega izvajanja mednarodnih pogodb, in sicer Konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij s Protokolom (Arbitražna konvencija) ter mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Tovrstni postopek torej ni postopek po domačem slovenskem pravu, temveč poseben instrument za reševanje mednarodnih davčnih sporov, ki ima prednost pred domačimi postopki. V ZDavP-2 je prav tako prenesena Direktiva Sveta (EU) 2017/1852 o mehanizmih za reševanje davčnih sporov v Evropski uniji, ki zagotavlja učinkovito reševanje sporov med državami članicami EU-ja v zvezi z razlago in uporabo bilateralnih in multilateralnih davčnih pogodb, zlasti sporov, ki vodijo k dvojnemu obdavčevanju. Postopek skupnega dogovora in uveljavitev doseženega dogovora ureja ZDavP-2 v členih od 256. do 258.

V 256.d členu ZDavP-2 je tako določeno, da se z začetkom postopka skupnega dogovarjanja prekinejo vsi domáči davčni ali sodni postopki v isti zadevi. Vsi domáči postopki se torej začasno prekinejo in temu primerno se odloži tudi plačilo davka oz. davčna izvršba. Pri tem je pomembno, da je ta določba o odložitvi plačila davka učinkovita samo, če zavezanec še pred izdajo odmerne odločbe sproži postopek skupnega dogovarjanja in je tudi formalno začet z izdajo odločbe pristojnega organa. To pa je izredno težko doseči, kajti v praksi pristojni organ z reševanjem takega primera počaka do zaključka postopka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do izdaje odločbe o odmeri davka. Šele zatem začne teči šestmesečni rok za izdajo odločbe o začetku postopka skupnega dogovarjanja. Pred tem pa že nastopi rok za plačilo davka po odmerni odločbi.⁴ To praktično pomeni, da ni mogoče doseči odloga plačila davka po enajstem odstavku 256.c člena ZDavP-2, če davčni zavezanec ni že pred tem uspešno vložil vloge za odlog po drugem odstavku 87. člena oz. 103. členu ZDavP-2.

V praksi rok za plačilo davka po odmerni odločbi zapade v plačilo, še preden pristojni organ odloči o utemeljenosti zahteve za začetek postopka skupnega dogovarjanja, ki je podlaga za odlog plačila davka po enajstem odstavku 256.c člena ZDavP-2 (ne glede na to, v kateri fazi inšpekcijskega oz. davčnega postopka zavezanec vloži zahtevo za začetek postopka skupnega dogovarjanja).

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta strokovna razlaga.

Celoten članek je dostopen za naročnike!