Odločba U-I-61/25, U-I-20/26

2026-01-2250

Odločba U-I-61/25, U-I-20/26

Ustavno sodišče je v postopkih za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetih na pobudo Davorina Petarosa, Piran, ki ga zastopata Marko Zorman in Kira Zorman, odvetnika iz Odvetniške družbe Zorman, d. o. o., o. p., Koper, in z zahtevo Vlade, na seji 24. septembra 2026

odločilo:

Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu "Ob Belokriški" (Uradni list RS, št. 14/25) je bil v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev ima učinek odprave.

Zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa Občine Piran z dne 9. 4. 2026 (Uradni list RS, št. 340/26) se zavrže.

Pobudnik sam nosi svoje stroške postopka s pobudo.

Pobudnik s pobudo, vloženo 15. 4. 2025, izpodbija Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu "Ob Belokriški" (v nadaljevanju Odlok). Zatrjuje kršitev 1. člena, 2. člena v zvezi z drugo povedjo drugega odstavka 3. člena ter 44. in 153. člena Ustave, 46. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 30/18 in 10/26 – v nadaljevanju ZLS) ter določb Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21, 23/24, 109/24, 75/25 in 14/26 – v nadaljevanju ZUreP-3), ki urejajo postopek sprejemanja občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPPN). Pobudnik navaja, da je občan Občine Piran (v nadaljevanju Občina) in svetnik Občinskega sveta Občine Piran (v nadaljevanju Občinski svet) ter da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-5/19 z dne 11. 2. 2021 (Uradni list RS, št. 28/21, in OdlUS XXVI, 6) na njegovo pobudo razveljavilo Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu "Ob Belokriški" (Uradni list RS, št. 76/18 – v nadaljevanju Odlok/18). Občini očita, da pred sprejetjem Odloka ni izpeljala ustreznega postopka, kot ga za sprejetje prostorskih izvedbenih aktov predvideva prostorska zakonodaja, vključno z organiziranjem javne razprave ter pridobitvijo zahtevanih mnenj in soglasij, temveč je 24. 5. 2024 na predlog župana ponovno sprejela odlok z istim besedilom, ki ga je Ustavno sodišče pred tem razveljavilo. S tem naj bi bila izničena pobudnikova pravica do referenduma, kot mu je bila priznana z odločbo št. U-I-5/19, ter obenem grobo kršena in izigrana ta odločba Ustavnega sodišča. Nadalje pobudnik utemeljuje, da ima tudi kot občinski svetnik pravni interes za izpodbijanje Odloka, sprejetega po nezakonitem postopku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvrševanje Odloka ter ga nato odpravi oziroma podredno razveljavi. Uveljavlja tudi stroške postopka s pobudo.

Občina oporeka pravnemu interesu pobudnika ter pri tem trdi, da je s ponovnim sprejetjem OPPN pobudniku zagotovila, da ponovno uveljavi svojo pravico zahtevati referendum, ki mu je bila v postopku sprejemanja Odloka/18 odvzeta, pobudnik pa te pravice ni uveljavil. Pobuda pa je po njenem mnenju tudi sicer neutemeljena. Občina navaja, da Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-5/19 ni vsebinsko presojalo Odloka/18, temveč je ugotovilo njegovo neskladje z Ustavo zaradi kršitve tretjega odstavka 46. člena ZLS oziroma zaradi kršitve pravice do referendumske pobude. Meni, da razveljavitev predpisa normodajalcu ne preprečuje, da ponovno uredi vprašanje, ki je bilo urejeno v razveljavljenem predpisu, mora pa pri tem upoštevati razloge, navedene v obrazložitvi odločbe, zaradi katerih je Ustavno sodišče predpis razveljavilo. Občina navaja, da je bila dolžna urediti pravno nevzdržno stanje in sanirati pravno praznino, ki je nastala z razveljavitvijo Odloka/18, saj razveljavitev predpisa nima učinka "oživitve" prej veljavnih predpisov. Trdi, da je opredelitev (podrobnejše) namenske rabe zemljišča sestavni del ureditve vsakega zemljišča, ter se pri tem sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-151/15 z dne 4. 6. 2020 (Uradni list RS, 90/20, in OdlUS XXV, 11) in št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 46/19, in OdlUS XXIV, 9). Območje, na katero se nanaša Odlok, naj bi bilo brez prostorskega izvedbenega akta, zaradi česar naj bi lastniki zemljišč zoper Občino začeli vlagati odškodninske tožbe. Obenem naj bi to neposredno posegalo v že pridobljene pravice lastnikov zemljišč, ki jim je bila gradnja na tem območju omogočena na podlagi prostorskega izvedbenega akta (prostorskih ureditvenih pogojev), ki je bil z Odlokom/18 razveljavljen. Občina trdi, da je s ponovno uveljavitvijo veljavno sprejetega, a prehitro objavljenega OPPN odpravila protiustavno stanje, povzročeno z opustitvijo dolžnega ravnanja prejšnjega vodstva Občine.

Občina navaja, da je bil Odlok/18 sprejet na podlagi tedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 61/17 – v nadaljevanju ZUreP-2) po predpisanem postopku, kot ga določajo ZLS, Statut Občine Piran (Uradni list RS, št. 5/14 – uradno prečiščeno besedilo, 35/17, 43/18, 86/23, 4/24 in 42/25 – v nadaljevanju Statut) in Poslovnik Občinskega sveta Občine Piran (Uradni list RS, št. 36/11 – uradno prečiščeno besedilo, 43/14, 68/18, 73/19 in 42/25 – v nadaljevanju Poslovnik). Po mnenju Občine zato ponovni prva in druga obravnava Odloka na Občinskem svetu nista bili več potrebni. Prav tako naj ne bi bilo zadržka, da ta odlok ne bi začel veljati s ponovno objavo v Uradnem listu Republike Slovenije. Občina trdi, da 294. člen ZUreP-3 določa, da akti, ki so bili sprejeti na podlagi ZUreP-2, še vedno veljajo in da ni sporno, da je bil Odlok/18 sprejet 2. 10. 2018 v skladu z ZUreP-2, objavljen v Uradnem listu RS, št. 76/18, ter da je veljal, dokler ga ni Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-5/19 razveljavilo. Ker Ustavno sodišče Odloka/18 ni vsebinsko presojalo, ampak ga je razveljavilo zaradi postopkovne napake, tj. prezgodnje objave, po mnenju Občine ni bilo nikakršnega pravnega zadržka, da Občinski svet ne bi smel sprejeti odločitve, da je bil OPPN sprejet (pri čemer naj bi bilo bistveno, da ZUreP-3 govori o aktih, ki so bili sprejeti, in ne o aktih, ki so bili uveljavljeni) ter da se ponovno objavi in s tem ponovno uveljavi.

Odgovor Občine na pobudo je bil vročen v izjavo pobudniku, ki vztraja pri svojih navedbah. Glede zatrjevane možnosti vložiti novo referendumsko pobudo se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-5/19, da zaradi poteka časa nadaljevanje referendumske pobude nima več ustreznega pomena.

Občina je z vlogo z dne 26. 5. 2025 dopolnila svoj odgovor na pobudo z navedbami, da je na seji Občinskega sveta 29. 5. 2024, na kateri je bil Odlok sprejet, pobudnik kot predsednik Odbora za urbanizem, okolje in prostor (v nadaljevanju Odbor) podal pozitivno mnenje Odbora k sprejetju Odloka.

Pobudnik je na te navedbe Občine odgovoril, da je bil pozitivno mnenje Odbora dolžan podati kot njegov predsednik, da pa to ni njegovo osebno mnenje. V utemeljitev je priložil zapisnik seje Odbora z dne 27. 5. 2024. Pobudnik je navedel, da je svoje nasprotovanje izrazil tudi v dopisu Ministrstvu za naravne vire in prostor (v nadaljevanju MNVP), v katerem je opozoril na sprejemanje nezakonitega odloka, ter v utemeljitev te navedbe priložil ta dopis.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-61/25 z dne 21. 7. 2025 (Uradni list RS, št. 56/25) pobudniku priznalo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka ter sprejelo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka. Hkrati je do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje Odloka.

Občina se je odzvala na navedeni sklep Ustavnega sodišča. Po njenem mnenju, ki ga opira na ločena mnenja sodnikov k sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-61/25, pomeni priznanje pravnega interesa pobudniku odstop od dosedanje doktrine Ustavnega sodišča. Občina nadalje trdi, da je Ustavno sodišče odstopilo tudi od svoje odločbe št. U-I-474/22 z dne 20. 3. 2025 (Uradni list RS, št. 25/25) in 61. člena ZUreP-3. Meni, da bi moralo tudi glede Odloka odločiti enako, kot je to storilo s sklepom št. U-I-90/24 z dne 4. 9. 2025 glede občinskega prostorskega izvedbenega akta Občine (lokacijskega načrta), ki ima status OPPN, in pobudo zavreči, saj ne le, da je Ustavno sodišče nedopustno obšlo obstoj pravnega interesa, temveč je celo odločilo o zadevi, za katero ni pristojno. V dopisu Občina izraža pričakovanje, da bo Ustavno sodišče navedeno protiustavnost takoj odpravilo in pobudo zavrglo.

S sklepom z dne 9. 4. 2026 (Uradni list RS, št. 340/26 – v nadaljevanju Sklep) je Občina razveljavila Odlok. Pobudnik je na poziv Ustavnega sodišča na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavnemu sodišču predlagal, naj o zadevi kljub temu vsebinsko odloči in Odlok odpravi, kot je bilo predlagano, oziroma ugotovi njegovo nezakonitost z učinkom odprave. V dopisu pobudnik trdi, da so nastale škodljive posledice, saj sta bili na podlagi Odloka izdani dve gradbeni dovoljenji, ter prilaga dopis Upravne enote Piran z dne 4. 5. 2026 in kopiji prve strani obeh gradbenih dovoljenj. Drugi, po pobudnikovem prepričanju še pomembnejši razlog za ugotovitev nezakonitosti Odloka z učinkom odprave pa naj bi bil v tem, da je Občina s sprejetjem Odloka zavestno grobo kršila in izigrala odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-5/19, sprejetje Sklepa pa služi kot kamuflaža z namenom ustvarjanja videza pravne države. Ravnanje Občine naj bi tudi temeljno poseglo v načelo demokracije, katere bistvo sta po pobudnikovem mnenju sprejemanje odločitev in postopek, po katerem je odločitev sprejeta. Pobudnik meni, da ima zato pravni interes, da se prepreči škoda in odpravijo posledice, ki so nastale s sprejetjem Sklepa, in da se vzpostavi stanje po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-5/19 oziroma da se stanje, kot je bilo v času med sprejetjem Odloka in njegovo razveljavitvijo, ugotovi za nezakonito. Pobudnik meni, da bi v vsakem primeru moralo Ustavno sodišče naložiti Občini vsaj primerno plačilo stroškov postopka s pobudo, ki jih priglaša.

Vlada (v nadaljevanju predlagateljica) je vložila zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka. Navaja, da je MNVP marca 2025 prejelo prošnjo za nadzor nad Odlokom in ravnanjem Občine na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 48/09, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21, 82/21, 189/21, 153/22, 18/23 in 979/26 – v nadaljevanju ZDU-1). MNVP je po navedbah predlagateljice Občino z dopisom z dne 14. 4. 2025 pozvalo, naj poda pojasnila glede ugotovljenih neskladnosti Odloka s predpisi, ki urejajo prostorsko načrtovanje, tj. glede neupoštevanja določb ZUreP-3, ki se od 1. 6. 2022 uporablja za pripravo prostorskih aktov. Občina naj bi v odgovoru na dopis navedla, da glede Odloka poteka postopek pred Ustavnim sodiščem, ki se vodi pod opr. št. U-I-61/25, in da bo zato svoje argumente navajala v ustavnem sporu. MNVP naj bi zato Občino z dopisom z dne 12. 6. 2025 seznanilo z ugotovljenimi nepravilnostmi in zahtevalo, naj v tridesetih dneh od prejema dopisa Odlok razveljavi. Predlagateljica navaja, da Občina ni ravnala v skladu s tem pozivom, temveč je MNVP poslala dopis, v katerem je navedla, da bo Odlok presojalo Ustavno sodišče, in izrazila mnenje, da je bil prostorski akt zakonito sprejet.

Predlagateljica meni, da je sklicevanje Občine v dopisu z dne 23. 6. 2025 na veljavnost OPPN, ki so bili sprejeti, ne pa uveljavljeni na podlagi ZUreP-2, nerazumljivo, saj Odlok/18 ne velja več, Odlok pa je bil sprejet 29. 5. 2024 in uveljavljen po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije 7. 3. 2025. Trdi, da bi morala Občina postopek priprave prostorskega akta voditi v skladu z veljavnim predpisom, tj. ZUreP-3. Meni, da je Občina s tem, ko je razveljavljeni OPPN s podpisom takratnega župana samo znova objavila v enakem besedilu, le z dodanim podpisom zdajšnjega župana, kršila 14. člen Ustave, saj ni zagotovila ustreznega postopka, ki bi vsakomur omogočal enake pravice pri ureditvi spornega območja, s tem ko je pri sprejemanju Odloka v celoti obšla določbe ZUreP-3, pa naj bi ravnala tudi v nasprotju s 153. členom Ustave. Občina naj bi kršila 9. člen ZUreP-3, ki zahteva skrbno tehtanje in medsebojno usklajevanje interesov pri urejanju prostora, 11. člen ZUreP-3, ki občinam nalaga, naj omogočijo sodelovanje javnosti pri odločanju in sprejemanju prostorskih aktov, ter tudi 18. in 41. člen ZUreP-3, saj naj bi iz odločanja izključila ne le zainteresirano javnost, temveč tudi nosilce urejanja prostora. V celoti naj bi bil kršen tudi 129. člen v zvezi s 119. do 124. členom ZUreP-3, ki določa postopek sprejemanja OPPN, saj naj Občina tega postopka sploh ne bi izvedla. Ker je Ustavno sodišče Odlok/18 zaradi neskladja s 153. členom Ustave razveljavilo, tega odloka po predlagateljičinem mnenju ni mogoče "obuditi" na način, kot je to storila Občina. Predlagateljica trdi, da "razveljavitev" pomeni razglasitev za neveljavno, zato bi morala Občina postopek za urejanje območja, na katero se nanaša Odlok, v celoti izvesti ponovno, v skladu s trenutno veljavnimi predpisi, kot da OPPN sploh še nikoli ni bil pripravljen. Meni tudi, da je Občina imela od sprejetja odločitve Ustavnega sodišča dovolj časa, da bi lahko izpeljala postopek sprejemanja Odloka skladno z veljavnim ZUreP-3. Predlagateljica se sklicuje na 46. člen ZUstS ter 260. in 281. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13 in 85/25 – ZUP) ter trdi, da je izpolnjen pogoj za odpravo Odloka. Po njenem mnenju so izkazane tudi škodljive posledice, ki jih je treba odpraviti, saj bo v primeru morebitnih na podlagi Odloka že izdanih gradbenih dovoljenj ob njegovi odpravi mogoča tudi odprava škodljivih posledic, kolikor so te nastale na njegovi podlagi. Pri tem se predlagateljica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-83/23 z dne 3. 7. 2025 (Uradni list RS, št. 54/25).

Občina v odgovoru na zahtevo navaja, da je svoja stališča že podala v zadevi št. U-I-90/24,¹ in zanika navedbe predlagateljice. V času do sprejetja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-5/19 naj bi lastniki zemljišč že začeli pridobivati gradbena dovoljenja, postopki pa naj bi nato zaradi razveljavitve Odloka/18 ne bili končani, kar naj bi Občino izpostavilo odškodninskim zahtevkom. Stališče zunanjega pravnega strokovnjaka naj bi bilo, da je bil OPPN razveljavljen po tem, ko ga je Občinski svet sprejel po zakonitem postopku. V skladu z 28. členom Odloka/18 naj bi z njegovim "sprejetjem" (ne z objavo ali začetkom veljavnosti) prenehale veljati določbe pred tem določenih prostorsko ureditvenih pogojev za območje "Ob Belokriški", zato naj bi bila Občina od dneva razveljavitve Odloka/18 brez prostorskega izvedbenega akta za to območje, kar naj bi posegalo v pravice lastnikov zemljišč. Občina navaja, da je bilo zato tudi podano pravno mnenje, da je bil OPPN veljavno sprejet in da se kot tak lahko ponovno uveljavi z objavo v Uradnem listu Republike Slovenije, če Občinski svet sprejme sklep o njegovi ponovni uveljavitvi. Tako ZUreP-2 kot ZUreP-3 po navedbah Občine namreč govorita o veljavnosti "sprejetih" prostorskih aktov, začetek njihove veljavnosti pa je glede na 154. člen Ustave vezan na njihovo objavo.

Predlagateljica je odgovorila na navedbe Občine in vztraja pri svojih navedbah v zahtevi. Stališče Občine, da je bila z razveljavitvijo Odloka/18 razveljavljena le njegova objava, ne pa tudi njegova vsebina, je po predlagateljičinem mnenju pravno neustrezno in v nasprotju z ustaljenimi učinki razveljavitve predpisov v ustavnosodni presoji. Predlagateljica trdi, da Ustavno sodišče z razveljavitvijo ne poseže le v formalni akt objave predpisa, temveč v sam predpis kot normativni akt, bistveni učinek razveljavitve pa je prav v tem, da razveljavljene določbe prenehajo veljati in so izločene iz pravnega reda. Sklicuje se tudi na 45. člen ZUstS, za katerega meni, da se očitno nanaša na vsebino predpisa in ne samo na njegovo objavo. Če bi držalo stališče Občine, bi to po predlagateljičinem mnenju pomenilo, da bi po razveljavitvi predpis kljub odločbi Ustavnega sodišča še vedno vsebinsko obstajal in učinkoval, kar bi bilo v očitnem nasprotju z naravo instituta razveljavitve ter ustavno vlogo Ustavnega sodišča kot varuha ustavnosti in zakonitosti. Razveljavitev Odloka/18 zato po predlagateljičinem mnenju pomeni, da ta prostorski akt od učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o njegovi razveljavitvi ne more biti več veljavna pravna podlaga. Nasprotno razumevanje naj bi pomenilo, da bi bilo mogoče učinke odločb Ustavnega sodišča obiti s ponavljajočo se objavo že razveljavljenih aktov, kar pa naj bi bilo v očitnem nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, načelom zakonitosti in zavezujočo naravo odločb Ustavnega sodišča. Ponovna uveljavitev pravil in način urejanja prostora na območju, ki je bilo določeno v Odloku/18, bi bila zato po predlagateljičinem mnenju mogoča le s sprejetjem novega prostorskega akta po postopku, določenem v ZUreP-3, in ne s ponovno objavo besedila že razveljavljenega Odloka/18.

Predlagateljica je odgovorila tudi na poziv Ustavnega sodišča, ki ji je bil poslan na podlagi drugega odstavka 47. člena ZUstS zaradi uveljavitve Sklepa, in vztraja pri zahtevi. Meni, da je treba Odlok odpraviti in s tem omogočiti tudi odpravo posledic protiustavnosti, ki so nastale zaradi njegovega sprejetja. Na podlagi Odloka naj bi bili namreč izdani gradbeni dovoljenji, ki sta kljub Sklepu ostali pravno veljavni, saj razveljavitev učinkuje le za naprej. Predlagateljica trdi, da je Občina s sprejetjem Sklepa formalno delovala v skladu z 29. členom ZLS, hkrati pa je s tem omogočila ohranitev pravnega učinka gradbenih dovoljenj, ki sta bili pred sprejetjem Sklepa izdani na podlagi Odloka. Po njenem mnenju je odločitev o ustavnosti in zakonitosti Odloka, ki naj ne bi bil sprejet po zakonitem postopku, pomembna, da se odpravijo tudi škodljive posledice, ki so nastale za prostor zaradi že izdanih gradbenih dovoljenj. Pri tem naj bi bilo ključno opozorilo, da je prostor nenadomestljiva dobrina, ki ima zaradi svoje omejenosti in neponovljivosti posebno naravo, vsak poseg vanj pa povzroči trajne in neizbrisne posledice. Predlagateljica opozarja, da je treba pri urejanju prostora zaradi njegove narave ravnati po načelu previdnosti in pri vsakem posegu temeljito presojati posledice in tehtati različne interese. Meni, da je bilo v primeru Odloka in zaradi Sklepa ključno tehtanje med javnim in zasebnim interesom onemogočeno.

Predlagateljica nadalje zatrjuje, da je ključno tudi razlikovanje med sklepom občinskega sveta, ki običajno ureja notranje zadeve občinskega sveta, in odlokom. Ker je Odlok kot OPPN splošni pravni akt, ki ima pravne učinke do tretjih oseb, bi ga bilo po predlagateljičinem prepričanju dopustno razveljaviti s sklepom občinskega sveta le, če bi zakon to izrecno dovoljeval. Ker ZUreP-3 ne določa načina razveljavitve OPPN, bi bila po njenem mnenju ob upoštevanju hierarhije predpisov – po kateri lahko predpis določi prenehanje veljavnosti samo hierarhično prirejenega ali podrejenega predpisa, nikakor pa ne hierarhično višjega predpisa – sprememba ali razveljavitev Odloka mogoča le z novim odlokom, sprejetim po enakem postopku, kot je določen v 119. do 128. členu ZUreP-3. Predlagateljica meni, da je Občina sprejela Sklep na način, ki ni skladen s predpisi in Ustavo. Občina naj bi pri tem posegla tudi v pravice tretjih oseb, ki jim zaradi Sklepa niso omogočene enake možnosti kot nosilcem že izdanih gradbenih dovoljenj. S tem naj bi prišlo do neenake obravnave v nasprotju s 14. členom Ustave. Predlagateljica Ustavnemu sodišču predlaga, naj Sklep odpravi.

Vlada vloži zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa lokalne skupnosti na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZDU-1 pod pogojem, da je pristojno ministrstvo predhodno opozorilo organ lokalne skupnosti, ki je izdal domnevno protiustaven oziroma nezakonit predpis, mu predlagalo ustrezne rešitve in določilo rok, v katerem bi moral organ lokalne skupnosti predpis uskladiti (drugi odstavek 64. člena ZDU-1). Kot izhaja iz listin, ki jih je predlagateljica priložila zahtevi za oceno ustavnosti Odloka, so navedeni pogoji za vložitev te zahteve izpolnjeni.

V odgovoru na dopis Ustavnega sodišča z dne 29. 4. 2026 je predlagateljica zahtevo razširila tudi na Sklep, vendar pa ni izkazala, da bi pristojni minister opozoril Občino na očitano neskladnost Sklepa z Ustavo in zakonom. Zato pogoj iz četrte alineje prvega odstavka 24.b člena ZUstS, po kateri mora zahteva med drugim vsebovati tudi podatke o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za vložitev zahteve, ni izpolnjen.² Ustavno sodišče je zato zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa zavrglo (2. točka izreka).

Ustavno sodišče je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno odločati o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni.³ V postopku presoje skladnosti predpisa lokalne skupnosti z Ustavo in zakoni Ustavno sodišče ne presoja le tega, ali je predpis po vsebini skladen z Ustavo in zakoni, temveč tudi, ali je bil sprejet po ustavnoskladnem in zakonitem postopku (tretji odstavek 21. člena ZUstS).

Zakonodajalec je v 61. členu ZUreP-3, na katerega se sklicuje Občina, določil, da je zoper prostorske izvedbene akte mogoč upravni spor pred Upravnim sodiščem (prvi odstavek), in uredil pristojnosti Upravnega sodišča pri odločanju o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov (drugi in tretji odstavek). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-474/22 ugotovilo, da so prvi, drugi in tretji odstavek 61. člena ZUreP-3 v neskladju z Ustavo, ker je zakonodajalec Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim in pooblastilom Ustavnega sodišča iz tretje oziroma četrte alineje prvega odstavka 160. člena Ustave. Vendar je Ustavno sodišče v 3. točki izreka odločbe št. U-I-474/22 zaradi zavarovanja zahteve po učinkovitem sodnem varstvu zoper prostorske izvedbene akte omogočilo nadaljnjo uporabo sicer protiustavne zakonske ureditve, ki sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte zagotavlja pred Upravnim sodiščem v upravnem sporu. Ustavno sodišče je določilo, da je do odprave ugotovljenega neskladja prvega do tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3 Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu zoper prostorske izvedbene akte, opredeljene v drugem odstavku 61. člena ZUreP-3. Ustavno sodišče je v 4. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-474/22 z načinom izvršitve svoje odločbe nadalje določilo, da lahko pobudniki, ki so vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti po 1. 6. 2022 na Ustavno sodišče, pa do objave odločbe št. U-I-474/22 v Uradnem listu Republike Slovenije⁴ o njej še ni bilo odločeno, v treh mesecih od vročitve sklepa Ustavnega sodišča, s katerim se to izreče za nepristojno, vložijo tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča je torej Upravno sodišče pristojno v upravnem sporu odločati o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih pravnih aktov, pri tem pa je obseg pristojnosti Upravnega sodišča omejen s tretjim odstavkom 61. člena ZUreP-3.⁵ Kadar pobudniki prostorski izvedbeni akt izpodbijajo v delih, opredeljenih v prvih treh alinejah tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3, ali glede vsebin, opredeljenih v četrti in peti alineji tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3, Ustavno sodišče pobudo zaradi nepristojnosti zavrže.⁶ Za tak primer je šlo tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-90/24, na katerega se sklicuje Občina. V obravnavanem primeru pa, kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v sklepu št. U-I-61/25 z dne 21. 7. 2025,⁷ ne gre za zadevo, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZUreP-3 spadala v pristojnost Upravnega sodišča, temveč je za presojo Odloka kot predpisa lokalne skupnosti pristojno Ustavno sodišče.⁸ Ugovor Občine, da bi moralo Ustavno sodišče zaradi nepristojnosti pobudo zavreči, je zato neutemeljen.

Ugovor Občine, da priznanje pravnega interesa pobudniku pomeni odstop od ustaljene ustavnosodne presoje, prav tako ni utemeljen. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da so občinski prostorski izvedbeni akti, kot je Odlok, splošni pravni akti (predpisi lokalnih skupnosti).⁹ Zato so stališča, ki jih je sprejelo v zvezi s pravnim interesom občinskega svetnika za izpodbijanje postopka sprejemanja občinskega predpisa, upoštevna tudi pri presoji, ali pobudnik kot občinski svetnik izkazuje pravni interes za presojo ustavnosti in zakonitosti postopka sprejemanja Odloka kot predpisa lokalne skupnosti. Iz ustavnosodne presoje, na katero se je Ustavno sodišče sklicevalo že v sklepu št. U-I-61/25, s katerim je pobudniku priznalo pravni interes,¹⁰ in na katero se sklicuje tudi pobudnik, izhaja, da je Ustavno sodišče občinskim svetnikom že priznavalo pravni interes za izpodbijanje občinskih predpisov, če so zatrjevali, da so bili ti sprejeti po nezakonitem postopku. V obravnavanem primeru je Ustavno sodišče temu ustaljenemu stališču, ki se je v ustavnosodni presoji izoblikovalo kot splošno stališče (tj. za vsakovrstne občinske predpise),¹¹ sledilo, pri tem pa glede na okoliščine konkretnega primera pri presoji pravnega interesa pobudnika upoštevalo tudi vprašanje, ki ga odpira njegova tokratna pobuda.¹²