TFL Vsebine / TFLGlasnik

Članek analitično obravnava ustavnopravna vprašanja, ki jih odpira predlog Pravilnika o pogojih in postopku pietetnega prenosa ter pokopa posmrtnih ostankov žrtev (v nadaljevanju: pravilnik), ki ga je Ministrstvo za obrambo dne 5. avgusta 2026 poslalo v javno razpravo (do 20. avgusta 2026), v povezavi z novelo Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (v nadaljevanju: ZPVGPŽ-B ali zakon),[1] ki jo je Državni zbor sprejel 26. maja 2026. Kakor je bilo mogoče prebrati v medijskih objavah, je Mestna občina Ljubljana (MOL) na Ustavno sodišče RS vložila zahtevo za presojo ustavnosti te novele z zahtevo za zadržanje izvajanja.[2] Iz javnih izjav odgovornih oseb MOL pa je bilo mogoče razbrati, da spor ne zadeva cilja dostojnega pokopa vseh žrtev, temveč način in kraj njegove izvedbe ter izključitev občine iz odločanja.

Temeljni pravni izziv te zadeve je ohranjanje ustreznega ravnovesja pri temi, ki je v Sloveniji globoko politično sporna: vprašanje izenačevanja antifašističnih žrtev druge svetovne vojne in v bojih padlih partizanov z ljudmi, ki so bili po vojni usmrčeni zaradi (očitane) kolaboracije. Treba je pretehtati državni interes za enoten pokop žrtev in ustavno varovani položaj lokalne samouprave (9. in 140. člen Ustave RS), pri čemer je treba pravne ugovore MOL (izvirna pristojnost, raba prostora, zmogljivosti pokopališča) ločiti od zgodovinsko-političnih pomislekov glede zamenjevanja oziroma združevanja različnih kategorij žrtev.

1.  Človeško dostojanstvo in pravica do pietete

Pravica do dostojnega pokopa smiselno spada pod 35. člen Ustave RS, v povezavi s 34. členom, s čimer zagotavlja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. Ustavno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da »pieteta« spada pod 35. člen Ustave RS, ki zadeva ustavno varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic.[3]

Z ustavnopravnega stališča ima država pozitivno obveznost, da zagotovi ustrezen pravni in dejanski okvir za ekshumacijo, identifikacijo ter dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja, ne glede na njihovo politično, ideološko ali vojaško pripadnost.

Treba pa je prepoznati tudi izhodišče morebitnega pravnega konflikta: pravica do pietete pripada predvsem živečim sorodnikom, ne neposredno pokojniku. In čeprav ima država pozitivno obveznost tudi na tem področju pravne politike, ima hkrati tudi polje proste presoje, ki pa ga omejujeta zahteva po individualizirani in sorazmerni presoji ter dolžnost upoštevati položaj vseh prizadetih, vključno z lokalno skupnostjo.

2.  Razmerje med državo in lokalno samoupravo

Avtonomija lokalne samouprave se v obravnavanem primeru »Žale« sooči z državnim interesom. Pokopališka in pogrebna dejavnost ter upravljanje pokopališč (kot so Žale) načeloma sodijo med lokalne javne službe pod pristojnostjo občin (140. člen Ustave RS). Vendar pa ima urejanje vojnih grobišč in varstvo posmrtnih ostankov žrtev vojne ter revolucije kot posebno in splošno pravno in politično vprašanje tudi širši, državni pomen in je lahko predmet zakonske ureditve, ne da bi s tem prenehala biti tudi zadeva lokalne skupnosti, na območju katere se izvaja. Lokalno samoupravo zagotavlja že 9. člen URS, njeno vsebino pa konkretizira tudi Evropska listina lokalne samouprave (MELLS),[4] zlasti s 3. členom ter tretjim, četrtim in šestim odstavkom 4. člena (subsidiarnost, praviloma polna in izključna pooblastila lokalnih skupnosti ter njihovo pravočasno in primerno vključevanje v posvetovanje o zadevah, ki jih neposredno zadevajo). Zakon o lokalni samoupravi (ZLS)[5] v 21. členu organiziranje pokopališke in pogrebne službe izrecno uvršča med izvirne naloge občine. Tudi Zakon o vojnih grobiščih (ZVG)[6] v 15. členu določa, da urejanje vojnih grobišč opravljajo lokalne skupnosti v sodelovanju in na podlagi pogodbe z ministrstvom – pravni red torej tudi pri zadevah državnega pomena ne izključuje aktivnega sodelovanja občine.

Novela ZPVGPŽ občini dejansko odvzema ali omejuje pravico do odločanja nad delom lastnega pokopališča za poseben namen, kar odpira ustavna vprašanja, ki jih MOL lahko upravičeno izpodbija. Pomen imajo tudi 33. in 67. člen URS (lastnina).

3.  Načelo zakonitosti in pravne varnosti

Vezanost podzakonskih aktov na zakon je ustavna zapoved. Podzakonski akt (pravilnik Ministrstva za obrambo) mora strogo ostati v mejah, ki jih določa matični zakon (novela ZPVGPŽ).

Tudi v obravnavanem primeru je eden od osrednjih ustavnopravnih konceptov, ki jih je treba pravno pravilno aplicirati na pereče pravno vprašanje, načelo sorazmernosti. Določbe o izbiri izvajalca, določitvi območja pokopa ter sodelovanju z upravljavcem pokopališča morajo zagotavljati jasna, transparentna in pravno predvidljiva merila, da se prepreči samovolja državnih organov. Ne sme pa se razmerja država–občina presojati zgolj skozi test sorazmernosti. Pri prvem odstavku 140. člena URS Ustavno sodišče RS po ustaljeni praksi predvsem presoja, ali občina po posegu še lahko učinkovito izvršuje svoje izvirne pristojnosti in ali ji zakon pušča vsaj delno vsebinsko odločanje o njihovem izvrševanju.[7]

4.  Dejansko in pravno ozadje primera

Novela ZPVGPŽ (sprejeta 26. maja 2026) določa, da se 17. maj ponovno razglasi za nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja, uvaja obvezen odvzem bioloških vzorcev za namene genetske identifikacije žrtev (z možnostjo trajne hrambe in meddržavnega prenosa vzorcev) ter določa, da se posmrtni ostanki iz prikritih grobišč in druge še nepokopane žrtve vojn in revolucije pietetno in trajno pokopljejo na pokopališču Žale v Ljubljani, ki naj bi na tem območju pridobilo status kulturnega spomenika državnega pomena. Prenos in pokop morata biti izvedena najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi pravilnika. Zakon ne navaja nobenih meril ali razlogov, zakaj je izbrana prav Ljubljana in prav pokopališče Žale med drugimi mogočimi lokacijami; obseg območja tudi ni omejen, saj se na isti lokaciji pokopavajo še naknadno ekshumirane žrtve. Odsotnost razlogov za izbiro je pomembna tako za presojo posega v 140. člen kot z vidika prepovedi arbitrarnosti (2. člen URS). Prav tako ni razvidno, da bi Državni zbor RS pred sprejetjem novele pridobil mnenje MOL.[8]

Predlog pravilnika ureja zlasti: (a) merila za določitev območja pokopa na Žalah (možnost trajne ureditve in vzdrževanja, dostopnost javnosti, pietetni značaj, možnost poznejšega pokopa naknadno ekshumiranih žrtev), ki jih pristojno ministrstvo določi v sodelovanju z vladno komisijo za prikrita grobišča in po posvetovanju z upravljavcem pokopališča; (b) način pokopa (posamični grobovi, skupno pokopno mesto, grobnica ali kostnica).

Župan MOL je ob sprejemu novele napovedal, da bo občina s pravnimi službami preučila možnosti preprečitve pokopa na Žalah, pri čemer je kot razloga navedel pomanjkanje prostora in nasprotovanje enačenju žrtev, ki so se med vojno znašle na različnih straneh. Argument pomanjkanja prostora je stvarne narave in neposredno pomemben za presojo sorazmernosti posega v občinsko upravljanje pokopališča, saj trajna namenitev dela pokopališča zmanjšuje zmogljivost za redne pokope. V 37. členu Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti (ZPPDej)[9] je namreč določena obveznost občine, da v prostorskih aktih zagotovi zadostne površine za pokopavanje za najmanj 30 let (tudi za izredne razmere). Ker zakon ne določa obsega območja niti števila pokopov (vključno z naknadno ekshumiranimi žrtvami), MOL te obveznosti ne more več odgovorno načrtovati (učinkovito izvrševanje izvirne pristojnosti).

4.1. Relevantna praksa Ustavnega sodišča RS in ESČP

Ustavno sodišče RS je v preteklosti dosledno umeščalo pravico do pietete (spoštovanje spomina na osebnost umrlega in duševno integriteto svojcev glede tega) pod 35. člen URS, pri čemer se je opiralo tudi na 34. člen Ustave RS.[10]

Iz relevantne ustavnosodne prakse izhaja pomembna konceptualna posledica: pravica do pietete ni (neposredno) pravica pokojnika, temveč osebnostna pravica živečih svojcev do spoštovanja njihovega notranjega duševnega življenja, spomina in prepričanja v zvezi z umrlim. To pomeni, da ustavnopravna presoja obravnavane ureditve (zakona in predloga pravilnika) ne sme izhajati (zgolj) iz vprašanja »kaj dolgujemo mrtvim«, temveč predvsem iz vprašanja, kako ureditev spoštuje pietetna čustva različnih skupin živečih svojcev. Ta so si lahko, glede na zgodovinske okoliščine smrti njihovih bližnjih, med seboj tudi nasprotujoča.

Z vidika mednarodnega prava človekovih pravic je relevanten 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)[11] (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je večkrat presojalo vprašanja, povezana s pokopom, ekshumacijo in prenosom posmrtnih ostankov. V zadevi Sabanchiyeva in drugi proti Rusiji (2013)[12] je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP, ker so oblasti brez individualizirane presoje in s kaznovalnim učinkom svojcem trajno odrekle vrnitev in pokop posmrtnih ostankov. V zadevi Solska in Rybicka proti Poljski (2018)[13] pa je šlo po odločitvi sodišča za kršitev, ker notranje pravo ni omogočalo sodne presoje sorazmernosti odredbe o ekshumaciji.

Iz te prakse je mogoče sklepati na dve, na videz nasprotujoči si, a dejansko dopolnjujoči se ustavnopravni tezi. Prvič, država ima pozitivno obveznost omogočiti dostojen pokop brez nadaljnjega odlašanja, kar govori v prid cilju ureditve, ki po desetletjih končno predvidi sistematičen, dostojanstven in enoten okvir za pokop še nepokopanih žrtev. Drugič, hkrati mora biti vsak konkreten poseg v način izvedbe pokopa (izbira lokacije, oblika skupnega ali ločenega pokopnega mesta) predmet individualizirane in sorazmerne presoje, ne pa avtomatizma, ki bi prezrl razlike med posameznimi skupinami žrtev in njihovih svojcev. Predlog pravilnika sicer izrecno predvideva možnost posamičnih grobov (ne le skupnega pokopnega mesta), kar je z vidika 35. člena Ustave RS pomembno omilitveno jamstvo, saj omogoča individualizacijo pietete posameznih svojcev. Če pa bi bila za posamezne kategorije žrtev (npr. za neidentificirane ali množično pokopane žrtve) praktično edina možna rešitev skupno pokopno mesto na istem, razmeroma omejenem območju, na katerem bi ležale osebe z bistveno različnimi (in zgodovinsko nasprotujočimi, »sprtimi«) okoliščinami smrti, to samo po sebi še ne bi pomenilo protiustavnosti, če bi bil namen pokopa pretežno humanitaren. Ker pa ima lokacija tudi simbolni pomen, simbolno-političnih učinkov ni mogoče povsem izključiti, zato je ustrezna ločenost pokopnih mest ustavnopravno pomembna. Lahko pa se legitimno odpre vprašanje, ali je pri določitvi območja pokopa zagotovljena zadostna prostorska in vsebinska ločenost pokopnih mest posameznih kategorij žrtev, če si svojci to izrecno želijo. Ker pa zakon sam ne vsebuje nobenega jamstva ločenih ali posamičnih grobnih mest, predlog pravilnika pa jih predvideva le kot možnost, bi moral to vprašanje vsaj v temelju urediti že zakon (legalitetno načelo); to ne sme biti prepuščeno prosti presoji ministrstva.

ZPPDej je pokopališko dejavnost (upravljanje in urejanje pokopališč) izrecno uredil kot obvezno občinsko gospodarsko javno službo, ki jo mora zagotavljati občina. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-223/16 z dne 23. aprila 2020 (glede sorodne ureditve pogrebne dejavnosti) in v drugih zadevah (npr. U-I-203/23, U-I-164/14, U-I-313/96) potrdilo, da upravljanje pokopališkega prostora, oziroma sorodne zadeve, pri katerih mora občina urediti skupno življenje prebivalcev, spadajo v ustavno zavarovano jedro izvirnih pristojnosti občin po prvem odstavku 140. člena Ustave RS. To pomeni, da odločanje o namembnosti dela pokopališča Žale načeloma spada med zadeve, za katere ima MOL kot lastnica pokopališča izvirno pristojnost in z njo povezane zakonske obveznosti.

Izvirna pristojnost občin po prvem odstavku 140. člena Ustave RS sama po sebi ni absolutna. Ustavno sodišče RS je v dosedanji praksi dosledno pojasnjevalo, da lahko zakonodajalec z zakonom (poudarek je na obliki akta) sorazmerno omeji ali drugače uredi zadeve, ki sicer spadajo v okvir lokalne samouprave, kadar gre za vprašanja širšega, nadobčinskega, oziroma državnega pomena in kadar je tak poseg sorazmeren ter ne izniči jedra občinske avtonomije (glej npr. zadevi št. U-I-203/23 in U-I-164/14). Iz odločbe št. U-I-203/23 pa hkrati izhaja, da občina ne sme biti povsem izključena iz odločanja o rabi prostora na svojem območju, niti tedaj, ko gre za prostorske ureditve državnega pomena; zgolj formalna možnost sodelovanja ne zadošča, državni pomen naloge pa sam po sebi ne upravičuje popolne izključitve občine. Prenos in pokop žrtev vojn in revolucije z vsega ozemlja Slovenije (in deloma tujine) na enotno, od države določeno mesto nacionalnega pomena je po naravi stvari vprašanje, ki presega interes ene same lokalne skupnosti in se lahko šteje za zadevo državnega (nadobčinskega) pomena; vendar pa državni pomen samega pokopa še ne pomeni, da mora biti izbrana prav lokacija na občinskem pokopališču brez soodločanja občine. Nadobčinski pomen lahko upraviči državno ureditev cilja, ne pa tudi popolne izključitve občine iz odločanja o rabi njenega prostora. 

Temeljna odločitev o lokaciji (Žale) in namenu (pietetni, trajni pokop) je sicer vsebovana v zakonu, njena vsebinska konkretizacija pa je prepuščena ministrstvu in komisiji brez zakonskih meril. Zakon s pooblastilom za »vse potrebne pogoje« ne določa natančnega območja in obsega, meril izbire, razmerja do prostorskih aktov in pokopališkega reda, razmejitve nalog in stroškov ter trajnega upravljanja in vzdrževanja, kar se približa golemu (vsebinsko neopredeljenemu) zakonskemu pooblastilu, ki ni skladno z drugim odstavkom 120. člena URS. Določitev natančnega območja in načina pokopa namreč ni zgolj tehnično vprašanje, saj posega v prostorsko načrtovanje in upravljanje občine (s tem pa tudi neposredno v njena bodoča finančna bremena).

4.2. Posebni ustavnopravni izzivi

Predlog pravilnika predvideva, da se pristojno ministrstvo pred določitvijo območja pokopa »posvetuje« z upravljavcem pokopališča Žale (javno podjetje, ki ni organ občine in ni nosilec njenih pristojnosti prostorskega načrtovanja, sprejemanja pokopališkega reda in zagotavljanja pokopaliških površin). Posvetovanje je seveda manj kot soglasje. Predlog pravilnika torej MOL kot občini ne zagotavlja nikakršnega sodelovanja, podzakonski akt pa tudi ne more nadomestiti sodelovanja, ki bi ga moral zagotoviti zakon. Nasprotno stališče pa je, da gre za izvrševanje že sprejete zakonske odločitve o lokaciji, pri kateri občini niti ne pripada pravica veta, saj bi ta sicer lahko v celoti onemogočila izvršitev zakonske obveznosti. Med golim posvetovanjem in pravico veta pa obstajajo vmesne oblike sodelovanja (npr. soglasje z zakonsko določenimi razlogi za zavrnitev, obveznost obrazloženega upoštevanja mnenja občine, usklajevalni postopek), ki bi zagotovile sorazmernost posega, ne da bi onemogočile izvršitev zakona. Vprašanje torej ni, ali naj ima občina pravico veta, temveč ali ji zakon zagotavlja kakršen koli pravno upošteven vpliv; ena od navedenih vmesnih oblik sodelovanja je zato ustavno zahtevani minimum.

Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-8/21 z dne 16. septembra 2021 potrdilo t. i. legalitetno načelo: izvirno omejevanje človekovih pravic je praviloma pridržano zakonu, ne podzakonskemu aktu. Za obravnavani pravilnik to pomeni, da so ustavnopravno manj sporne tiste njegove določbe, ki zgolj tehnično in postopkovno izvršujejo že v zakonu vsebovane obveznosti (npr. postopek prenosa, dokumentacija, izbira izvajalca po vnaprej določenih strokovnih merilih), sporne pa bi lahko bile določbe, ki bi dejansko na novo, mimo zakonskega pooblastila, urejale vprašanja, ki posegajo v pravice posameznikov ali občin (npr. če bi pravilnik brez jasne zakonske podlage dokončno izključeval vlogo občine pri odločanju, ali če bi merila za izbiro izvajalca ali za določitev območja ostala tako nedoločna, da bi omogočala samovoljno odločanje državne uprave).

Novela ZPVGPŽ uvaja obvezen odvzem bioloških vzorcev za namen genetske identifikacije žrtev, njihovo trajno hrambo ter možnost sklepanja meddržavnih sporazumov za prenos vzorcev DNK tujim državnim institucijam. Gre za obdelavo genetskih podatkov, ki po pravu EU (9. člen Splošne uredbe o varstvu podatkov, GDPR)[14] spadajo med posebne vrste osebnih podatkov, za katere veljajo strožja jamstva, vendar le, kolikor gre za podatke živih oseb (referenčni vzorci sorodnikov). Po drugem odstavku 38. člena URS zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.

Z ustavnopravnega vidika je pomembno, da: (a) je namen odvzema (identifikacija žrtev in obveščanje svojcev) v zakonu jasno opredeljen in ustavno legitimen, ukrep pa sorazmeren; (b) so pogoji hrambe, dostopa in morebitnega mednarodnega prenosa vzorcev urejeni z zadostno stopnjo določnosti že v zakonu, izvedbeni predpisi pa jih lahko le podrobneje razčlenijo; (c) je smiselno, da zakon izrecno uredi pravico svojcev do seznanitve z rezultati identifikacije in do sodnega varstva v primeru zlorabe ali napake pri obdelavi podatkov. Pri tem je treba upoštevati, da genetska identifikacija po naravi stvari temelji na primerjavi z referenčnimi vzorci živih sorodnikov, zato obdelava njihovih genetskih podatkov in sklepanje o sorodstvu nista izjema, temveč pravilo. Ker GDPR za pokojne ne velja (uvodna izjava 27), se varstvo vzpostavi predvsem prek podatkov živih sorodnikov; zakon bi zato moral izrecno urediti tudi njihovo privolitev ter namen in rok hrambe njihovih vzorcev.

Del javne razprave (tudi izjave župana MOL) se ne nanaša toliko na tehnično-pravna vprašanja, kolikor na moralno-zgodovinsko vprašanje, ali je ustrezno, da se na istem, simbolno osrednjem pokopališču pokopljejo žrtve, ki so med vojno pripadale različnim, med seboj sprtim stranem (npr. pripadniki odporniškega gibanja na eni ter osebe, usmrčene po vojni brez sodnega postopka in zaradi obtožb sodelovanja z okupacijskimi silami, na drugi). To je legitimno zgodovinsko-politično vprašanje, o katerem v slovenski javnosti obstajajo nasprotujoča si stališča, ustavno pravo pa ne ponuja enoznačnega odgovora nanj.

Z ustavnopravnega vidika velja naslednje: (a) 14. člen Ustave RS (enakost pred zakonom, prepoved diskriminacije) govori v prid stališču, da je treba vse žrtve nezakonitih (zunajsodnih) pobojev – ne glede na politično ali vojaško pripadnost v času vojne – enako identificirati in dostojno pokopati, njihovim svojcem pa zagotoviti enako varstvo pietete, saj gre za temeljno humanitarno vprašanje, ločeno od vrednotenja njihovega ravnanja med vojno; (b) področni zakon kot tak ne vzpostavlja formalnega pravnega enačenja odgovornosti ali statusa različnih skupin, temveč v tem delu ureja predvsem postopek pietetnega ravnanja s posmrtnimi ostanki (čeprav novela vsebuje tudi simbolne določbe), zato zgolj skupna lokacija pokopa (ob zagotovljeni možnosti ločenih/posamičnih grobnih mest) sama po sebi in avtomatično ne pomeni (prepoved spodbujanja k nacionalni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanja sovraštva). Vendar ni nepomembno, da vsebuje novela poleg pokopa tudi izrazito simbolne določbe (spominski dan, razglasitev območja za kulturni spomenik državnega pomena), ki vplivajo na simbolni pomen izbrane lokacije – pomisleki MOL glede tega niso zgolj politični, temveč so povezani z rabo in značajem občinskega prostora.

5. Sklepna ustavnopravna ocena

Cilj zakonodajalca, vnesen v področni zakon o pietetnem in trajnem pokopu žrtev vojn in revolucije na Žalah (novela ZPVGPŽ), je legitimen, saj uresničuje pozitivno obveznost države do dostojnega pokopa (35. člen Ustave RS, 8. člen EKČP), in ga MOL, kolikor je javno znano, tudi ne izpodbija. Ustavno sporen pa je način njegove uresničitve: (a) zakon ureja zadevo, ki ima poleg lokalnega tudi nacionalni pomen, vendar se izvaja na območju in v okviru izvirne pristojnosti ene občine, zato občine ne sme v celoti izključiti iz odločanja o rabi njenega prostora (9., 139. in 140. člen Ustave RS); (b) odločitev je bila sicer formalno sprejeta v obliki zakona, vendar, kot sem pokazal, vsebinsko ne izpolnjuje vseh zahtev legalitetnega načela.

Zakonska ureditev je po mojem mnenju v neskladju s 140. členom URS v delu, kjer občino izključi iz procesa odločanja, ter z drugim odstavkom 120. člena URS v delu, kjer zakonsko pooblastilo za izvedbeni akt (pravilnik) ne vsebuje potrebnih meril in omejitev.

MOL je zahtevo za oceno ustavnosti zakona s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja že vložila. Pri odločanju o zadržanju bo pomembno, da bi bil trajni pokop praktično nepovraten: morebitna poznejša razveljavitev bi zahtevala ponovno ekshumacijo in prekop, kar bi bil nov poseg v pieteto svojcev; tudi prostorske in infrastrukturne spremembe na pokopališču so težko popravljive. Zadržanje zato ne nasprotuje pietetnemu cilju zakona, temveč ga varuje.

Vprašanje moralno-zgodovinske ustreznosti skupnega spominskega prostora za vse kategorije žrtev vojne in revolucije pa močno presega okvir ustavnopravne presoje in ostaja predmet legitimne politične in družbene razprave, do katere ta prispevek ne zavzema stališča.

Opombe:

[1] Uradni list RS, št. 55/15 in 92/21; novela ZPVGPŽ-B je objavljena v Uradnem listu RS, št. 836/26.

[2] G. K.: MOL zahteva ustavno presojo in začasno zadržanje zakona o prikritih vojnih grobiščih, v: MMC RTV SLO, 23. septembra 2026.

[3] Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-2155/08, z dne 12. marca 2009. Deloma tudi primer Up-1005/15 z dne 25. januarja 2018.

[4] Uradni list RS, št. 57/96 – Mednarodne pogodbe, št. 15/96.

[5] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami.

[6] Uradni list RS, št. 65/03 s spremembami in dopolnitvami.

[7] Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-203/23, z dne 22. maja 2025 in tam navedeno prejšnjo prakso.

[8] 94. člen ZLS in šesti odstavek 4. člena MELLS.

[9] Uradni list RS, št. 62/16 s spremembami in dopolnitvami.

[10] Glej odločbi, navedeni v opombi 3.

[11] Uradni list RS, št. 33/94 – Mednarodne pogodbe, št. 7/94 s spremembami in dopolnitvami.

[12] Sodba ESČP v zadevi Sabanchiyeva in drugi proti Rusiji, št. 38450/05, z dne 6. junija 2013.

[13] Sodba ESČP v zadevi Solska in Rybicka proti Poljski, št. 30491/17 in 31083/17, z dne 20. septembra 2018.

[14] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov), UL L 119 z dne 4. 5. 2016, str. 1.