Zakon o zdravstvenem varstvu živali

1512.

Na podlagi 3. točke 379. člena ustave Socialistične republike Slovenije izdaja Predsedstvo Socialistične republike Slovenije

UKAZ
o razglasitvi zakona o zdravstvenem varstvu živali

Razglaša se zakon o zdravstvenem varstvu živali, ki ga je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije na seji Zbora združenega dela dne 16. oktobra 1985 in na seji Zbora občin dne 16. oktobra 1985.

Št. 0100-128/85

Ljubljana, dne 16. oktobra 1985.

Predsednik France Popit l. r.

Z A K O N
o zdravstvenem varstvu živali

I. TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Zdravstveno varstvo živali je dejavnost, ki zagotavlja preprečevanje, zdravljenje in zatiranje živalskih bolezni, preprečevanje bolezni, ki so skupne živalim in ljudem, proizvodnjo in promet zdravstveno neoporečnih surovin živalskega izvora, proizvodov živalskega izvora in krmil, nemoteno reprodukcijo živali in varstvo okolja na področju reje živali in proizvodnje in prometa surovin živalskega izvora, proizvodov živalskega izvora in krmil.

2. člen

(1)

Zdravstveno varstvo živali po tem zakonu obsega:

-

zdravstveno varstvo živali pred kužnimi in zajedavskimi boleznimi, določenimi v tem zakonu in v zveznem zakonu o varstvu živali pred kužnimi boleznimi (preprečevanje, ugotavljanje, zatiranje, zdravljenje in izkoreninjanje kužnih bolezni);

-

varstvo ljudi pred zoonozami in pred obolenji, ki jih lahko povzročijo zdravstveno oporečne surovine živalskega izvora in proizvodi živalskega izvora;

-

preprečevanje, ugotavljanje, zatiranje in zdravljenje drugih kužnih in zajedavskih bolezni ter intoksikacij, ki lahko povzročijo zdravstveno oporečnost surovin živalskega izvora in proizvodov živalskega izvora ter s tem ogrožajo zdravje ljudi;

-

reprodukcijo živali (pridobivanje in priprava živalskega semena za osemenjevanje, preprečevanje plodnostnih motenj in dednih bolezni, zdravje plemenskih živali in sposobnost za razmnoževanje, osemenjevanje živali, presajanje zarodkov in drugi posegi v organizem, s katerimi se želi doseči boljše zdravstveno in proizvodno stanje);

-

preprečevanje kontaminacije okolja s povzročitelji in prenašalci kužnih bolezni (dezinfekcija in druge oblike dekontaminacije), odstranjevanje živalskih trupel in odpadkov živalskega izvora, ugotavljanje in preprečevanje kontaminacije surovin in živil živalskega izvora, krmil in vode za napajanje s kontaminanti okolja,

-

preskrbo z zdravili in instrumentarijem, ki se uporablja v veterini (izdelava, zaloge, promet zdravil, diagnostičnih sredstev in drugega pomožnega materiala);

-

zagotavljanje priprav za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ter delovanje veterinarske službe v vojni ali naravnih in drugih nesrečah ter v izrednih razmerah. Usposabljanje veterinarskih enot m drugih struktur civilne zaščite ter veterinarske službe v teritorialni obrambi;

-

organiziranje veterinarske prosvete in vzgoje imetnikov živali in prebivalstva, izobraževanje veterinarskih delavcev;

-

preprečevanje in zdravljenje organskih, presnovnih, vzrejnih in deficitarnih bolezni;

-

gospodarske in kozmetične operacije na živalih;

-

zaščito živali pri izvajanju zdravstvenega varstva živali;

-

varstvo okolja v zvezi z zdravstvenim varstvom živali ter proizvodnjo zdravstveno neoporečne hrane;

-

druge zadeve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali.

(2)

Zadeve zdravstvenega varstva živali iz 1. do 8. alinee prejšnjega odstavka so posebnega družbenega pomena.

3. člen

(1)

Zdravstveno varstvo živali opravljajo strokovno usposobljeni delavci v veterinarskih organizacijah, samoupravno organizirani:

-

v veterinarskih organizacijah združenega dela;

-

v drugih organizacijah združenega dela, za katere ta zakon določa, da poleg drugih dejavnosti lahko opravljajo tudi zdravstveno varstvo živali.

(2)

Zdravstvenega varstva živali ni mogoče opravljati z osebnim delom samostojno kot poklic.

(3)

Nadzorstvo nad izvajanjem zdravstvenega varstva živali opravlja veterinarska inšpekcija.

4. člen

Veterinarska storitev po tem zakonu je rezultat vloženega dela izvajalcev in je namenjena:

-

varovanju in izboljševanju zdravja živali;

-

preprečevanju in zatiranju bolezni, ugotavljanju, diagnosticiranju in zdravljenju bolnih in poškodovanih živali;

-

zagotavljanju preventivnih ukrepov za varstvo zdravja prebivalstva pred zoonozami in zastrupitvami z živili;

-

zagotavljanju nemotene reprodukcije živali in ohranjanju ter izboljševanju fizioloških lastnosti živali zaradi povečanja proizvodnje zdravstveno neoporečne hrane;

-

varstvu in zboljševanju človekovega okolja in higienskih razmer;

-

zagotavljanju takih veterinarsko-sanitarnih pogojev, ki bodo pozitivno vplivali na razvoj izvoza in mednarodnega prometa.

5. člen

(1)

Imetniki živali, delavci, drugi delovni ljudje in občani so dolžni skrbeti za zdravje živali in ne smejo ogrožati zdravja ljudi, živali in okolja.

(2)

Imetniki živali, delavci, drugi delovni ljudje in občani imajo po tem zakonu pravico do predpisanega najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali.

(3)

Imetniki živali, delavci, delovni ljudje in občani si na podlagi sporazuma z izvajalci veterinarskih storitev lahko zagotovijo tudi širši obseg zdravstvenega varstva živali, kot ga določa ta zakon.

(4)

Pristojni organ družbenopolitične skupnosti ukrepa v skladu s tem zakonom, če ni zagotovljen predpisani najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali.

6. člen

Delavci v veterinarskih organizacijah morajo z ustrezno organiziranostjo in delom zagotoviti zadovoljevanje potreb in interesov po vseh veterinarskih storitvah, določenih v tem zakonu, v programih zdravstvenega varstva živali, v samoupravnih sporazumih in pogodbah z uporabniki.

7. člen

Družbenopolitične skupnosti, veterinarske, kmetijske in druge organizacije združenega dela ter posamezniki so dolžni zagotoviti ustrezne službe in materialna sredstva za zdravstveno varstvo živali.

8. člen

(1)

Z varstvom živali pred kužnimi boleznimi so po tem zakonu mišljeni veterinarsko-sanitarni ukrepi za preprečevanje, ugotavljanje, zatiranje in izkoreninjenje kužnih bolezni, ukrepi za varstvo zdravja ljudi pred zoonozami in okužbami z živili živalskega izvora ter drugi za varstvo živali pred kužnimi boleznimi potrebni ukrepi.

(2)

Zoonoze so kužne bolezni, ki se po naravni poti prenašajo med živalmi vretenčarji in človekom.

(3)

Z epizootijo kužne bolezni so po tem zakonu mišljeni številnejši primeri kužne bolezni, ki glede na pogostnost primerov, čas, kraj in prizadete vrste živali presegajo pričakovano število primerov. Za epizootijo kužne bolezni se šteje tudi pojav številnejših obolevanj ali poginov živali, katerih povzročitelj ni znan.

(4)

Za okuženo območje se šteje območje, na katerem je eden ali več virov okužbe in na katerem so dane možnosti za širjenje bolezni.

(5)

Za ogroženo območje se šteje območje, na katerem so podane možnosti za širjenje bolezni.

(6)

Imetniki živali so organizacije združenega dela in druge organizacije ter posamezniki, ki se ukvarjajo z varstvom ali gojitvijo živali.

(7)

Pojmi: žival, proizvodi živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: proizvodi), surovine živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: surovine) in odpadki živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: odpadki) iz zveznega zakona o varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo (v nadaljnjem besedilu: zvezni zakon) se v enakem pomenu uporabljajo tudi v tem zakonu.

9. člen

Za vloge, potrdila, odločbe in zdravstvena spričevala iz zveznega in tega zakona se taksa ne plačuje.

II. TEMELJNA PODROČJA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ŽIVALI

10. člen

Za zagotovitev učinkovitega zdravstvenega varstva živali morajo biti organizirana naslednja temeljna področja zdravstvenega varstva živali, na katerih veterinarski delavci opravljajo veterinarske storitve:

1.

osnovna veterinarska dejavnost;

2.

veterinarsko-sanitarna preventiva in higiena;

3.

osnovna diagnostična dejavnost;

4.

zdravstveno varstvo živali v osemenjevalnih središčih;

5.

preskrba z zdravili in sanitetnim materialom;

6.

specialistična veterinarska dejavnost.

11. člen

Osnovna veterinarska dejavnost obsega:

-

zdravstveno varstvo živali pred kužnimi boleznimi (preprečevanje, klinično ugotavljanje, diagnostične preiskave živali, zatiranje, zdravljenje in izkoreninjanje kužnih bolezni);

-

skrb za zdravje plemenskih živali in sposobnost za razmnoževanje, izvajanje ukrepov za preprečevanje in odpravljanje jalovosti ter umetno osemenjevanje;

-

zdravstveno varstvo vseh živali pred dragimi boleznimi (parazitarne bolezni, zastrupitve ipd.);

-

zdravljenje bolnih živali;

-

veterinarsko prosveto in vzgojo ter izobraževanje imetnikov živali in delavcev v zvezi z izvajanjem osnovne veterinarske dejavnosti;

-

druge osnovne veterinarske dejavnosti (zdravljenje organskih, vzrejnih, presnovnih in deficitarnih bolezni, kirurško zdravljenje ipd.).

12. člen

Veterinarsko-sanitarna preventiva in higiena obsega:

-

sistematično odkrivanje, preprečevanje in zatiranje zoonoz pri domačih in drugih živalih;

-

izvajanje preventivnih ukrepov za varstvo prebivalstva pred zoonozami;

-

veterinarsko-sanitarne preglede živali, proizvodov, surovin, živalskega semena, krmil, vode in odpadkov v proizvodnji in prometu - ugotavljanje zdravstvene neoporečnosti;

-

proučevanje epizootiološke situacije;

-

preprečevanje motenj v reprodukciji živali in bolezni vimena;

-

izvajanje veterinarsko-higienskih ukrepov za varstvo in izboljševanje človekovega okolja, za izboljšanje zoo-higienskih razmer in veterinarsko-sanitarne preventive;

-

sodelovanje pri načrtovanju objektov in obratov s stališča zdravstvenega varstva živali, in ljudi ter okolja;

-

sistematično izobraževanje in vzgoja imetnikov živali oziroma delavcev in prebivalstva o zdravstvenem varstvu živali in o veterinarsko-sanitarni preventivi in higieni (organizirano veterinarsko prosvetljevanje).

13. člen

Osnovna diagnostična dejavnost obsega: - patoanatomsko diagnostiko, parazitološke in osnovne bakteriološke ter serološke preiskave materiala živali, proizvodov, surovin, odpadkov in odplak za diagnostiko živalskih kužnih, parazitarnih in drugih bolezni;

-

preiskave živali, surovin in proizvodov zaradi ugotavljanja uporabnosti za prehrano ljudi ter zdravstvene neoporečnosti;

-

preiskave krmil ter surovin in aditivov, ki so namenjeni za proizvodnjo krmil na zdravstveno neoporečnost;

-

proučevanje epizootiološke situacije in zdravstvene neoporečnosti surovin, proizvodov, krmil in voda na območju regije in sodelovanje pri proučevanju novih diagnostičnih metod;

-

sodelovanje pri veterinarskih storitvah po posebej dogovorjenih raziskovalnih programih;

-

druge diagnostične dejavnosti za varstvo zdravja živali in ljudi ter okolja in za pospeševanje proizvodnje zdravstveno neoporečne hrane.

14. člen

Zdravstveno varstvo živali v osemenjevalnih središčih obsega:

-

pridobivanje, skladiščenje in razdeljevanje živalskega semena;

-

sistematično interno nadzorstvo zdravja plemenjakov in njihove sposobnosti za razmnoževanje;

-

sistematično interno nadzorstvo nad pridobivanjem, skladiščenjem in razdeljevanjem živalskega semena;

-

zdravstveno varstvo plemenjakov pred kužnimi in drugimi boleznimi;

-

zdravljenje bolnih živali v osemenjevalnem središču;

-

sodelovanje pri presajanju zarodkov;

-

izobraževanje in vzgojo delavcev osemenjevalnega središča o veterinarski preventivi in ukrepih.

15. člen

Preskrba z zdravili in sanitetnim materialom obsega:

-

promet gotovih zdravil, bioloških preparatov in drugih farmakoloških sredstev za zdravljenje in varovanje zdravja živali;

-

izdelavo in promet magistralnih zdravil in galenskih preparatov;

-

preskrbo s pomožnimi zdravilnimi sredstvi ter instrumentarijem:

-

zagotovitev preskrbe v izrednih razmerah.

16. člen

Specialistična veterinarska dejavnost obsega:

-

specialistično zdravstveno varstvo živali;

-

biološke poskuse, patomorfološke, bakteriološke, serološke, parazitološke, virološke, mikološke, toksikološke in druge preiskave živali, proizvodov, surovin, semena za osemenjevanje, vode za napajanje živali, krmil, odpadkov in odplak za diagnostiko živalskih kužnih, parazitarnih in drugih bolezni oziroma za ugotavljanje zdravstvene neoporečnosti ter kontrolo imunosti živali po nekaterih vakcinacijah;

-

preiskave surovin, proizvodov in aditivov zaradi ugotavljanja bioloških residuov in drugih snovi, ki lahko škodujejo zdravju živali ali posredno zdravju ljudi;

-

presajanje zarodkov;

-

proučevanje epizootiološke situacije, zdravstvenega stanja živali, fiziologije in patologije reprodukcije in oplojevanja živali in zdravstvene neoporečnosti surovin, proizvodov, vode in krmil na območju republike ter neposredno reševanje vprašanj živinorejske proizvodnje in tehnologije s stališča zdravstvenega varstva;

-

razvijanje in uvajanje novih kliničnih in laboratorijskih metod za diagnostiko in zdravljenje;

-

preverjanje rezultatov laboratorijskih preiskav, laboratorijskih testov in metod na področju osnovne diagnostike živalskih kužnih bolezni iz tega zakona;

-

veterinarske storitve po posebej dogovorjenih raziskovalnih programih in posredovanje novih veterinarsko-medicinskih dosežkov, novih postopkov in metod strokovnega dela;

-

preiskave in preizkušanje bioloških, kemično-farmacevtskih in dietetičnih pripravkov;

-

raziskave in uvajanje proizvodnje zdravil, bioloških pripravkov in drugih pripomočkov za ohranjevanje in restitucijo zdravja živali;

-

proučevanje nevarnosti v vojni, ob naravnih in drugih nesrečah ter izrednih razmerah, razvoja enotne veterinarske doktrine in načrtovanje ukrepov za zdravstveno varstvo živali;

-

sodelovanje pri načrtovanju in gradnji objektov ter obratov s stališča zdravstvenega varstva živali in ljudi ter okolja.

III. ZAGOTAVLJANJE ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ŽIVALI

17. člen

Za zagotovitev učinkovitega zdravstvenega varstva živali morajo biti v občini, širšem območju in republiki organizirana vsaj naslednja temeljna strokovna področja zdravstvenega varstva živali:

-

za območje občine: osnovna veterinarska dejavnost ter preskrba z zdravili in sanitarnim materialom;

-

za območje občine, ki ima organizirano osemenjevalno središče tudi zdravstveno varstvo živali v osemenjevalnem središču;

-

za širše območje: veterinarsko-sanitarna preventiva in higiena ter osnovna diagnostična dejavnost;

-

za območje republike: specialistična veterinarska dejavnost.

18. člen

Zdravstveno varstvo živali iz prejšnjega člena tega zakona se zagotavlja:

1.

s sprejemanjem in izvajanjem samoupravnih sporazumov in dogovorov o temeljih planov, drugih samoupravnih sporazumov ali pogodb med uporabniki in izvajalci;

2.

s predpisanim najmanjšim obsegom zdravstvenega varstva živali, ki ga za varstvo pred kužnimi boleznimi določa ta zakon.

1. Družbenoekonomski odnosi med uporabniki in izvajalci zdravstvenega varstva živali

19. člen

(1)

Družbenoekonomski odnosi v zvezi z zagotavljanjem pravic do zdravstvenega varstva živali se uresničujejo predvsem v neposrednih odnosih med uporabniki in izvajalci zdravstvenega varstva (neposredna svobodna menjava dela).

(2)

Uporabniki in izvajalci veterinarskih storitev uresničujejo neposredno svobodno menjavo dela na podlagi samoupravno ugotovljenih potreb in interesov na področju zdravstvenega varstva živali.

20. člen

(1)

Uporabniki v svobodni menjavi dela na področju zdravstvenega varstva živali so:

-

živinorejci, združeni v organizacijah združenih kmetov;

-

delavci v organizacijah združenega dela s področja živinoreje;

-

imetniki živali, združeni v rizični skupnosti za kmetijstvo pri zavarovalni skupnosti;

-

delavci v organizacijah združenega dela s področja prometa živali, obdelave in predelave surovin, proizvodov in odpadkov;

-

delovni ljudje in občani, organizirani v čebelarskih, lovskih, ribiških, kinoloških in drugih organizacijah za rejo živali;

-

drugi uporabniki zdravstvenega varstva živali.

(2)

Izvajalci v svobodni menjavi dela na področju zdravstvenega varstva živali so veterinarski delavci v veterinarskih organizacijah, ki opravljajo veterinarske storitve in izvajajo programe veterinarskih storitev.

21. člen

Udeleženci v neposredni svobodni menjavi dela se sporazumevajo zlasti o programu zdravstvenega varstva živali, ki obsega vrste in število veterinarskih storitev, o standardih veterinarskih storitev, o normativih in drugih pogojih izvrševanja veterinarskih storitev, o zagotavljanju pogojev za znanstveni, strokovni, kadrovski in materialni razvoj izvajalcev, o ceni storitev oziroma programu storitev in o drugih načinih zagotavljanja sredstev za izvedbo dogovorjenega programa zdravstvenega varstva živali ter o drugih vprašanjih uresničevanja medsebojnih pravic, obveznosti in odgovornosti.

22. člen

(1)

Veterinarske organizacije združenega dela, zainteresirane organizacije združenega dela in družbenopolitične skupnosti usklajujejo svoje potrebe in delo ter planirajo svoj razvoj v skladu z možnostmi, dosežki znanosti in interesi za pospeševanje zdravstvenega varstva živali in zadovoljevanja splošnih družbenih potreb.

(2)

Planirano delo izvajalcev zdravstvenega varstva živali mora zagotavljati predvsem koordinirano preventivno delovanje vseh veterinarskih dejavnosti zaradi zmanjševanja števila bolezni ter zdravstveno neoporečnost proizvedene hrane.

(3)

Izvajalci zdravstvenega varstva živali so udeleženci pri planiranju proizvodnje zdravstveno neoporečne hrane, soodgovorni za kvalitetno izvedbo in realizacijo planov in morajo skupno s tehnološko službo tekoče analizirati izvajanje plana in skupno programirati ter koordinirati akcije in ukrepe.

(4)

Izvajalci zdravstvenega varstva živali so udeleženci pri planiranju primarne preventive v zdravstvu in morajo skupno z zdravstveno službo sproti analizirati epidemiološko situacijo, skupno programirati in koordinirati akcije, ukrepe ter znanstvenoraziskovalno delo na področju primarne preventive v zdravstvu.

23. člen

V postopku planiranja usklajujejo udeleženci v svobodni menjavi dela zlasti naslednje:

-

program zdravstvenega varstva živali, ki obsega vrste in število veterinarskih storitev, standarde in normative za opravljanje veterinarskih storitev in pričakovane rezultate, posebne pogoje dela v veterinarskih organizacijah, potrebne rezerve zdravil, sanitarnega materiala, drugega potrošnega materiala in nadomestnih delov;

-

osnove in merila za določanje cen in druge načine zagotavljanja sredstev za posamezne veterinarske storitve oziroma za izvedbo programa storitev;

-

obseg in način solidarnostnega združevanja in razporejanja sredstev;

-

način in roke izpolnjevanja medsebojnih obveznosti;

-

ukrepe za odpravljanje motenj na področju zdravstvenega varstva živali, ki nastanejo zaradi nepredvidenih motenj v proizvodnji (kužne bolezni, katastrofe, izjemne razmere ipd.).

2. Najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali

24. člen

(1)

Družbenopolitične skupnosti morajo v okviru svojih pravic in dolžnosti zagotoviti naslednji najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi:

1.

sistematično ugotavljanje kužnih bolezni (diagnostične terenske in laboratorijske ter patoanatomske preiskave), ki jih vsako leto odredi pristojni organ v občini na podlagi odredbe republiškega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo;

2.

vakcinacije živali, ki jih vsako leto odredi pristojni organ v občini na podlagi odredbe republiškega upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo in kontrolo uspešnosti vakcinacije;

3.

diagnostične terenske in laboratorijske preiskave ter patoanatomsko diagnostiko zaradi suma posebno nevarnih kužnih bolezni iz 35. člena tega zakona ter preiskave zaradi suma listerioze, mrzlice Q, toksoplazmoze, nosemavosti, vrtoglavosti, pršiča

vosti, eritrodermatitisa in spomladanske viremije postrvi, IBR/IPV pri govedu, trihomoniaže, infekcije z bakterijo Campylobacter fetus ss. venerealis, garij kopitarjev in prežvekovalcev, govejega lišaja, bolezni Aujeszkega, salmoneloze in šumečega prisada;

4.

preprečevanje kužnih bolezni ob elementarnih nezgodah in ob pojavu posebno nevarnih kužnih bolezni v sosednjih državah in republikah ali v republiki in laboratorijske preiskave za diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba po zveznem zakonu takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina, ki jih odredi republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo;

5.

proučevanje epizootiološke situacije, razvijanje in uvajanje novih laboratorijskih metod za diagnostiko in nadzorstvo ter posredovanje novih veterinarsko-medicinskih dosežkov, novih predpisov, postopkov oziroma metod strokovnega dela;

6.

obvezne veterinarsko-sanitarne preglede iz zveznega zakona in tega zakona;

7.

izdajo zdravstvenih spričeval iz zveznega zakona;

8.

primerne zaloge cepiv, razkužil in drugih sredstev za preprečevanje, ugotavljanje in zatiranje živalskih kužnih bolezni;

9.

organizirano veterinarsko vzgojo imetnikov živali;

10.

nepretrgano veterinarsko dejavnost za diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba po zveznem zakonu takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina;

11.

neškodljivo odstranjevanje živalskih trupel.

(2)

Družbenopolitične skupnosti morajo zagotoviti imetniku živali odškodnino za živali, ki so bile ubite ali zaklane ter za predmete in surovine, ki so bili poškodovani, pokvarjeni ali uničeni pri izvrševanju odrejenih ukrepov proti posebno nevarnim kužnim boleznim.

25. člen

(1)

Stroški za obvezne preventivne in diagnostične veterinarske storitve na živalih in odškodnina iz prejšnjega člena se v celoti krijejo iz sredstev posebnega računa za zdravstveno varstvo živali proračuna občine, razen stroškov iz 4., 5. in 8. točke prvega odstavka prejšnjega člena, ki se pokrivajo iz sredstev posebnega računa za zdravstveno varstvo živali proračuna republike.

(2)

Imetnik živali je dolžan plačati druge stroške za izvajanje ukrepov, ki so naloženi z zakonom (dezinfekcija, stroški prepovedi ali omejitve prometa itd.).

26. člen

(1)

Za žival, ki je bila ubita ali zaklana, ter za predmete in surovine, ki so bili poškodovani, pokvarjeni ali uničeni pri izvrševanju odrejenih ukrepov zaradi posebno nevarnih kužnih bolezni, se izplača imetniku živali, predmetov ali surovin odškodnina:

1.

če je takoj naznanil pojav ali sum kužne bolezni;

2.

če so bila opravljena v določenih časovnih obdobjih obvezna preventivna cepljenja ter diagnostične in druge preiskave živali;

3.

Če je izvršil tudi druge predpisane in odrejene ukrepe za preprečevanje in zatiranje bolezni.

(2)

Odškodnina iz prejšnjega odstavka se ne plača, če se je bolezen pojavila pri uvozu živali in med karanteniranjem uvoženih živali.

27. člen

(1)

Odškodnina iz prejšnjega člena se določi po tržni vrednosti živali, surovine oziroma predmeta. Če je ubita oziroma v sili zaklana žival ali uničeni oziroma poškodovani predmet oziroma surovina v celoti ali deloma še uporabna, se odškodnina zmanjša za vrednost še uporabnega deleža.

(2)

Postopek za izplačilo odškodnine se prične na zahtevo imetnika živali. Imetnik mora zahtevku priložiti dokumentacijo, ki jo predpiše republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo. V postopku za uveljavljanje odškodnine se ne plača taksa.

(3)

O tem, ali se izplača odškodnina in o višini odškodnine imetniku živali, surovin ali predmetov, odloči z odločbo občinski upravni organ, pristojen za veterinarsko inšpekcijo.

(4)

Zoper odločbo občinskega upravnega organa, pristojnega za veterinarsko inšpekcijo o višini odškodnine, ni dovoljena pritožba, niti ni dovoljen upravni spor. Imetnik živali lahko v tridesetih dneh od vročitve odločbe iz prejšnjega odstavka predlaga pristojnemu temeljnemu sodišču, da odmeri odškodnino. Isto lahko stori, če občinski upravni organ, pristojen za veterinarsko inšpekcijo, odločbe ne izda ali je stranki ne vroči v roku šestdesetih dni od vložitve zahteve za izplačilo odškodnine.

(5)

Pristojno temeljno sodišče odmeri odškodnino v nepravdnem postopku.

3. Pristojbine

28. člen

Sredstva za izvajanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali se zagotavljajo s pristojbinami, ki jih plačujejo imetniki živali.

29. člen

(1)

Za zdravstvena spričevala in za potrdila o prijavi in registraciji psov ter o opravljenem cepljenju proti steklini se plača pristojbina, ki jo določi Izvršni svet Skupščine SR Slovenje.

(2)

Za veterinarsko-sanitarne preglede in za laboratorijske preiskave v zvezi s temi pregledi, za dovoljenje za promet z mlekom in mlečnimi izdelki in za izvajanje dejavnosti neškodljivega odstranjevanja živalskih trupel ter nepretrgane veterinarske dejavnosti iz 10. točke prvega odstavka 24. člena tega zakona se plača pristojbina, ki jo določi izvršni svet občinske skupščine potem, ko je pridobil mnenje ustreznih organizacij združenega dela. Kriterije in merila za določitev pristojbin predpiše Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.

(3)

Za premeščanje živali znotraj iste delovne organizacije združenega dela, razen za zakol, in za premeščanje živali na skupno pašo se za skupno zdravstveno spričevalo pristojbina ne plačuje.

(4)

Za podaljšanje veljavnosti zdravstvenega spričevala in za spremembe, ki se vpisujejo v zdravstveno spričevalo, se pristojbina ne plačuje. Pristojbina pa se plačuje za vpis sprememb kategorije živali.

30. člen

Pristojbina se plačuje ob izdaji zdravstvenega spričevala, znamkice ali dovoljenja oziroma po opravljenem veterinarsko-sanitarnem pregledu ali po opravljeni dejavnosti in se odvede na poseben račun iz tega zakona. Pristojbine za preglede oziroma dejavnost se lahko obračunavajo in plačujejo mesečno.

31. člen

(1)

Osemdeset odstotkov sredstev pristojbin iz prvega odstavka 29. člena tega zakona in vsa sredstva pristojbin iz drugega odstavka 29. člena tega zakona so dohodek občine in se odvedejo na poseben račun za zdravstveno varstvo živali proračuna občine, na katere območju je bilo izdano zdravstveno spričevalo, potrdilo o prijavi in registraciji oziroma dovoljenje ali opravljen veterinarsko-sanitarni pregled in dejavnost. Dvajset odstotkov sredstev pristojbin iz prvega odstavka 29. člena tega zakona je dohodek republike in se odvede na poseben račun za zdravstveno varstvo živali proračuna republike.

(2)

Odredbodajalec posebnega računa za zdravstveno varstvo živali proračuna občine je vodja občinskega upravnega organa, pristojnega za veterinarsko inšpekcijo, odredbodajalec posebnega računa za zdravstveno varstvo živali proračuna republike pa je funkcionar, ki vodi republiški upravni organ, pristojen za veterinarsko inšpekcijo.

(3)

Zaključni račun o stanju in uporabi sredstev iz prvega odstavka tega člena je kot posebna priloga sestavni del zaključnega računa družbenopolitične skupnosti.

(4)

Republiški upravni organ, pristojen za finance, izda v soglasju z republiškim upravnim organom, pristojnim za kmetijstvo navodilo o plačevanju pristojbin za zdravstveno varstvo živali in o ravnanju s sredstvi na posebnih računih za zdravstveno varstvo živali.

(5)

Neuporabljena sredstva iz prvega odstavka tega člena se po preteku vsakega leta prenesejo za iste namene in na isti račun v naslednje leto.

(6)

Uporabo sredstev posebnega računa za zdravstveno varstvo živali proračuna občine nadzoruje republiški upravni organ, pristojen za veterinarsko inšpekcijo, posebnega računa za zdravstveno varstvo živali proračuna republike, pa republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo.

32. člen

(1)

Iz sredstev, ki so na posebnih računih, se zagotavlja najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali iz tega zakona.

(2)

Če na posebnem računu pri občinskem proračunu ni dovolj sredstev, se začasno zagotavlja najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali iz sredstev posebnega računa za zdravstveno varstvo živali pri republiškem proračunu. Ko se naberejo na posebnem računu pri občinskem proračunu zadostna sredstva, se vrnejo sredstva, ki so bila plačana iz posebnega računa republiškemu proračunu.

(3)

Če so na posebnem računu pri proračunu nekaterih občin in pri proračunu republike porabljena vsa sredstva, tako da v posameznih občinah ni mogoče zagotoviti obveznega najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali, združujejo družbenopolitične skupnosti po načelu vzajemnosti in solidarnosti sredstva posebnih računov za zdravstveno varstvo živali za skupno financiranje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali. Ko se naberejo na posebnem računu pri občinskem proračunu zadostna sredstva, se vrnejo sredstva, ki so bila plačana iz združenih sredstev.

(4)

O združitvi sredstev za skupno financiranje, o načinu financiranja, zadolževanja in odplačevanja, posojil za zdravstveno varstva živali po tem členu odloča izvršni svet skupščine družbenopolitične skupnosti.

(5)

Če so sredstva na posebnih računih za zdravstveno varstvo živali pri republiškem in pri občinskem proračunu porabljena tako, da ni mogoče poravnati odškodnin in stroškov se leti poravnajo iz sredstev tekoče proračunske rezerve družbenopolitičnih skupnosti. Ko se naberejo na posebnih računih zadostna sredstva, se vrne rezervam znesek, ki je bil uporabljen.

33. člen

Če ni s tem zakonom drugače določeno, se za plačevanje, pobiranje, odvajanje in kontrolo pristojbin smiselno uporabljajo določbe predpisov o upravnih taksah.

IV. VARSTVO ŽIVALI PRED KUŽNIMI BOLEZNIMI

1. Kužne bolezni

34. člen

(1)

Kužne bolezni so poleg bolezni, ki so določene z zveznim zakonom, še:

1.

črevesna kampilobakterioza (Campylobacteriosis intestinalis),

2.

enterotoksemija ovac (Enterotoxaemia ovium),

3.

epidemični tremor (Encephalomyelitis avium),

4.

garje pri kopitarjih in prežvekovalcih (Scabies: Sarcoptiasis equorum, bovum, et rupicaprarum, Chorioptiasis ovium, Psoroptiasis),

5.

goveji lišaj (Trichophytia bovis),

6.

hlamidijsko zvrgavanje ovac (Hlamydiosis ovis),

7.

infekciozni bovini rinotraheitis in infekciozni pustularni vulvovaginitis - IBR/IPV (Rhinotracheitis infectiosa et vulvovaginitis pustulosa infectiosa bovum),

8.

infekciozni bronhitis pri perutnini (Bronchitis infectiosa avium),

9.

infekciozni keratokonjunktivitis prežvekovalcev (Keratoconjunctivitis infectiosa ruminantium),

10.

infekciozni laringotraheitis pri perutnini (Laryngotracheitis infectiosa avium),

11.

infekciozni metritis kopitarjev (Metritis contagiosa equorum),

12.

jersinioza (Yersiniosis),

13.

kolera perutnine (Pasteurellosis avium),

14.

mehurčasti izpuščaj pri konju (Exanthema coitale equorum),

15.

metljavost (Fasciolosis),

16.

mikrosporia (Mikrosporiasis, Microsporum canis),

17.

nalezljiva šepavost ovac (Dermatitis interdigitalis ovium),

18.

paratuberkuloza (Paratuberculosis),

19.

pulmonalna adenomatoza ovac (Adenomatosis pulmonum epizootica ovis),

20.

rotavirusne driske (Enterocolitis rotaviralis),

21.

šumeči prisad (Gangraena emphysematosa),

22.

toksokarioza (Toxocariasis),

23.

trihomoniaza goved (Trichomoniasis bovum),

24.

bovina virusna diareja - mukozna bolezen (Bovine virus diarrhoea - mucosal disease, BVD - MD),

25.

virusno zvrgavanje kobil (Rhinopneumonitis equorum),

26.

vnetje vimena pri kravah, ovcah in kozah (Mastitis bovum, ovium et caprarum).

(2)

Če se pojavi nevarnost drugih kužnih bolezni, ki lahko ogrozijo celotno območje republike, lahko Izvršni svet Skupščine SR Slovenije določi, da se za varstvo pred tako kužno boleznijo uporabijo določbe o ukrepih in druge določbe iz tega zakona.

(3)

Če se pojavi nevarnost drugih kužnih bolezni, ki lahko ogrozijo celotno območje občine, lahko izvršni svet občinske skupščine določi, da se za varstvo pred tako kužno boleznijo uporabijo določbe o ukrepih in druge določbe iz tega zakona.

35. člen

Posebno nevarne kužne bolezni po tem zakonu so:

1.

afriška prašičja kuga (Pestis africana suum);

2.

afriška smrkavost (Lymphangioitis epizootica);

3.

bruceloza (Brucellosis);

4.

goveja kuga (Pestis bovina);

5.

goveja levkoza (Leucosis enzootica bovum);

6.

huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium);

7.

konjska kuga (Pestis equorum);

8.

kuga perutnine (Pestis avium);

9.

kužna malokrvnost kopitarjev (Anemia infectiosa equorum);

O predpisu

Citati

Zakon o zdravstvenem varstvu živali