TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremeni, tako da se točki I in III izreka v celoti na novo glasita:

„I. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati za delo preko polnega delovnega časa za obdobja:

- od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 znesek 455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila;

- od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 znesek 734,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila;

- od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 znesek 549,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila;

- od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 znesek 922,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila.

Kar je iz naslova plačila za nadurno delo zahtevanega več (9,55 EUR za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011, 17,58 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 in 143,67 EUR za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila), se zahtevek zavrne.

III. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 3.657,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.