TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti obsojenca in njegove zagovornice se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivih dejanj pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe, storjenih na škodo B. P. in B. L., razveljavi se še glede izrečene enotne kazni in stroškov kazenskega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Sodišče lahko pri presoji, ali opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu presega okvir dejanskega stanja, kot ga je opisal oškodovanec v predlogu za pregon, in pomeni povsem drugo

(in ne le drugačno)

kaznivo dejanje, smiselno upošteva kriterije, ki sta jih teorija in sodna praksa izoblikovala za razreševanje vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in sodbe.

Zgolj ocena vložnika pravnega sredstva, da se dejansko stanje po izvedbi dokazov ni v ničemer spremenilo, ne more utemeljiti sklepa, da je tožilec zlorabil svojo pravico do spremembe obtožnega akta.

Če je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve o oškodovanki, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da jo je po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno in žaljivo.