TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), da bi moralo sodišče prve stopnje posledično vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo.

Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik. To pa bi odprlo tudi vprašanje, ali je bil v tem upravnem sporu tožnik tisti, ki je bil subjekt (in ne objekt) sodnega postopka (22. člen Ustave) in ali je bilo njegovo sodno varstvo dejansko učinkovito (23. člen Ustave). Posledično tudi ni mogoče šteti, da bi v primeru izdaje ugotovitvene sodbe šlo za delno ugoditev izpodbojni tožbi. Tožbi v upravnem sporu ni mogoče delno ugoditi tako, da se odloči o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil.

Tožnik lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne psoega v pravno varovan položaj drugih strank.

Sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.

Tožnika ni treba posebej pozivati, naj izkaže tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj ta pomanjkljivost ne pomeni formalne nepopolnosti tožbe, temveč vsebinsko pomanjkljivost tožbenih navedb.