TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka Trpi svoje stroške postopka.

Splošni akt o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc je toženka izdala na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1. Da bi morala za njegovo veljavnost pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije, ne izhaja ne iz drugega odstavka 60. člena ZEKom-1 ne iz določb XIV. poglavja ZEKom-1, ki določajo status toženke ter način njenega delovanja in njene pristojnosti, niti iz kakšne druge določbe tega zakona. Vendar ZEKom-1 v šestem odstavku 6. člena le za tarifo določa, da mora biti predložena v soglasje vladi.

Določitev števila točk v izpodbijani odločbi (še) ne pomeni višine plačila za uporabo radijskih frekvenc (frekvenčnine). Kajti višina plačila se določi s tarifo z upoštevanjem potrebnega pokrivanja stroškov, ki jih ima toženka z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra, pri čemer pa se pri izdaji tarife upošteva potrebno pokrivanje stroškov, ki jih ima toženka v zvezi z izvrševanjem določb ZEKom-1 glede na načrtovane cilje in naloge, določene v njenem programu dela, ter saldo finančnih sredstev iz preteklega leta, o odmeri plačila pa toženka izda posebno odločbo. Ker z izpodbijano odločbo tožnici ni bilo odmerjeno plačilo za uporabo radijskih frekvenc – ob uporabi (tudi) tarife, pač pa določeno le število točk, so pravno nepomembni njeni ugovori, da toženka lahko višino frekvenčnine spremeni le iz razlogov, ki jih mora upoštevati pri izdaji tarife ter so navedeni v določbi petega odstavka 6. člena ZEKom-1.