TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 182/2018-14 z dne 2. 4. 2019, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nadaljnji postopek.

Obstaja dlje časa trajajoča in ustaljena sodna praksa, iz katere izhaja pristojnost upravnega sodišča za sojenje v sporih o zakonitosti odločb FURS o odmeri prispevkov. Zato bi potrebovalo Vrhovno sodišče za odločitev v tem pristojnostnem sporu široko soglasje o tem, da je v to prakso treba poseči na podlagi drugačne razlage pristojnostnih določb ZUS-1 in ZDSS-1.

V obravnavani zadevi soglasje med Upravnim oddelkom ter Delovnim in socialnim oddelkom Vrhovnega sodišča glede navedenega vprašanja pristojnosti ni bilo doseženo. Zato je bilo v odsotnosti le-tega za razrešitev navedenega vprašanja ter za zagotovitev enotnosti (bodoče) sodne prakse treba uporabiti pravno možnost, ki jo posebej za to predvideva sistemska ureditev Zakona o sodiščih, torej odločanje Občne seje Vrhovnega sodišča. Ustrezno vsebinsko utemeljeno odločitev Občne seje o tem, da se ustaljena sodna praksa glede pristojnosti upravnega sodišča za odločanje v navedenih sporih spremeni, je bilo ob dveh možnih pravnih razlagah upoštevnih določb ZDSS-1 v navedenih okoliščinah treba šteti za pogoj za poseganje v ustaljeno sodno prakso.

Ob odsotnosti širšega soglasja med navedenima oddelkoma Vrhovnega sodišča ter ob nesprejetju odločitve Občne seje v okviru specifičnega pristojnostnega spora, ki po vsebini posega v okvir dveh specializiranih vej sodišč, je umanjkal potrebni temelj za spremembo ustaljene sodne prakse. Zato v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče v dosedanjo ustaljeno sodno prakso ni poseglo.

Absolutna bistvena kršitev je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik, saj bi zahteva po podrobni analizi in minucioznem tehtanju (ne)izpolnjevanja v 13. členu ZUS-1 navedenih pogojev ne ustrezala naravi absolutno bistvene kršitve.

Sodnica posameznica je ob izrecnem sklicevanju na 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejela sodno odločbo, ki očitno ne more pomeniti pravno enostavne zadeve, saj je z odločitvijo po lastnih navedbah odstopila od dotedanje sodne prakse. Vendar pa glede na posebne okoliščine tega primera absolutna bistvena kršitev določb postopka vseeno ni podana. Zakon pooblašča (enega) določenega sodnika, da sprejme sklep o nepristojnosti in odstopi zadevo pristojnemu sodišču (drugi odstavek 274. člen ZPP). Res je sicer, da bi tudi na tej pravni podlagi tovrstno odločitev lahko sprejel le predsednik senata kot sodnik posameznik in ne sodnik poročevalec. Vendar pa bi se s tem vprašanjem Vrhovno sodišče kot relativno bistveno kršitvijo pravil postopka ukvarjalo le na podlagi izrecnega ugovora strank in na podlagi ugotovitve, da je tak pritožbeni ugovor pred Vrhovnim sodiščem sploh dopusten.