TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO.

ZVPSBNO je - lex specialis in je mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu.

Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov je sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko podlaga za ugoditev njegovemu predlogu. Odločitev sodišča je bila tudi materialnopravno pravilna in v skladu s tedaj uveljavljeno sodno prakso (primerjaj ugotovitve sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve). Celo nepravilna odločitev pa sama po sebi še ne bi predstavljala zadostne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodnikovo ravnanje je protipravno, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevani protipravni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.

Višina odmere zahtevane denarne odškodnine je v okvirjih določenih v 16. členu ZVPSBNO. Upoštevani so vsi kriteriji iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO na podlagi ugotovljenih okoliščin. Poleg trajanja postopka nekaj več kot šest let in zapletenosti pravdne zadeve, ko so sodišča na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat, je upoštevana tudi pomembnost spora za tožnika in dejstvo, da sam ni v ničemer prispeval k zastoju postopka. Res je tožnik hudo trpel zaradi negotovosti ter nato izgubil hišo, ki je predstavljala družinsko prebivališče, vendar pa je uveljavljal odškodnino v vrednosti nepremičnine, pri čemer pa je bil izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, neuspeh v izvršilnem postopku za upnika pa posledica druge okoliščine, da je bil ugotovljen za neveljavnega izvršilni naslov in sicer notarski zapis zastavne pogodbe (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato mogoče tožnikov primer uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode. Pravnomočno prisojena odškodnina je tako ustrezno umeščena približno v sredino razpona od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP, ki je izoblikovalo zgoraj navedena merila povzeta nato v ZVPSBNO. Državam članicam je priznana pravica, da prisojajo .nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP in sicer 45 % od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP.