TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-4841/2023/11 (121-119) z dne 2. 11. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU.

V tovrstnih zadevah lahko pride do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."

Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP niso očitno neutemeljeni.

Če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice.

Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.

V predmetni zadevi gre za posebno ranljivost vseh petih otrok in njihove matere, ki je sama in zato tudi ona spada med posebej ranljive osebe.

V primeru, ko obstaja "resen dvom" o primernosti nastanitvenih kapacitet za družine z mladoletnimi otroci, je potrebno podrobno in prepričljivo ter konkretizirano zagotovilo o bivanjskih razmerah, kamor bo družina nameščena iz razloga, ker obstajajo dve specifike pri opredeljevanju prepovedi nečloveškega ravnanja, ko gre za predajo mladoletnih otrok v drugo državo članico EU bodisi, da so otroci v spremstvu staršev, ali pa ne. Prva specifika je v tem, da mora nečloveško ravnanje doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca. Druga specifika pa je v tem, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino.

Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.

Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.

Če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku.

Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu.

Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov ni nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”, oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.

Določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer in šolanja, ko gre za mladoletne otroke.

Povsem je razumljivo, da tožnica ne more na zaslišanju dokazati, da bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi v smislu 4. člena Listine oziroma ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz odgovorov na vprašanja uradne osebe ne izhaja, da se tožnica ne bi potrudila in da ne bi razkrila okoliščin, problemov in stisk iz časa bivanja v nastanitvenem centru na Hrvaškem, ki bi bile očitno nepomembne, premalo natančne, pavšalne, nepovezane, nasprotujoče ali kako drugače pomanjkljive z vidika standardov dokaznega bremena, ki ga je treba tožnici upravičeno naložiti. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi morala tudi sama predložiti kakšne pravno-relevantne informacije o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v hrvaških nastanitvenih centrih po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Iz tega izhaja, da ni izkazano, da tožnica na osebnem razgovoru ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena v zvezi z utemeljevanjem, da njen zahtevek glede 4. člena Listine ni očitno neutemeljen. Nadalje je z vidika presoje izpolnitve dokaznega bremena na strani tožečih strank važno, da so pooblaščenci iz PIC pred dnem izdaje izpodbijanega akta v postopku predložili informacije o Hrvaški. Vse te informacije niso nepomembne z vidika vprašanja, ali imajo tožniki zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, saj se te informacije niso nanašale samo na migrante, ki so bili nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na prosilce za azil. Vsi tožniki v predmetni zadevi pa spadajo med ranljive osebe.

Tožena stranka se je namesto, da bi sledila dokaznim standardom in pravilom iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel in da bi pridobila od pristojnega organa Hrvaške konkretno zagotovilo o tem, kam bodo tožnik nastanjeni, ali je nastanitev prilagojena za potrebe otrok v starosti, kot so tožniki, in ali imata starejša otroka dejansko zagotovljen dostop do osnovnošolskega izobraževanja in v kateri šoli, ukvarjala z oceno neverodostojnosti tožnice o tem, ali je s petimi mladoletnimi otroci na Hrvaško vstopila v prvem ali v drugem poskusu, ali je vstopila na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH in ali je ob prijetju s strani hrvaške policije na območju Hrvatske Kostanjice dne 27. 7. 2023 deževalo, ali pa morda ni deževalo.

Če je oziroma če bi tujka - mati s petimi majhnimi in mladoletnimi otroki na Hrvaškem že izrazila željo za mednarodno zaščito, pa le-ta kljub očitni ranljivosti prosilcev (tujcev) njihove prošnje ni evidentirala, potem to ni nujno brez pomena za predajo oziroma pravilno uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe, še posebej ne, če gre za majhen časovni zamik med dvema dogodkoma.

Tožečim strankam ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Dublinski uredbi in dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom člena 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi tožena stranka akt predaje presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na člen 24(2) Listine, bi morala najprej od pristojnega hrvaškega organa dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ni nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov, le-to prevalilo na toženo stranko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek, oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivnimi ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo.

Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

Primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu je treba glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. Načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.