TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto, št. 352-59/2012-13 z dne 13. 3. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 300,97 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Prvostopenjski organ je moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), kot trdi tudi tožnik, ter da javne koristi ni mogoče izkazovati na tak drug način, kot to meni stranka z interesom. Pri služnostih v javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1 gre namreč za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Za neprave stvarne služnosti pa 226. člen SPZ določa, da se zanje glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Glede na načelo specialnosti (3. člen SPZ), po katerem brez objekta ni stvarne pravice, je mogoče opreti tudi na določbo 223. člena SPZ, po kateri stvarna služnost preneha, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena; obstoječi daljnovod pa bo prenehal, saj bo porušen ter zgrajen nov.