TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi glede odločitve o plačilih od 4. 1. 2016 do 29. 10. 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o pravdnih stroških in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pogoj za zakonsko subrogacijo je obstoj pravnega interesa za izpolnitev. Pravni interes je kakršenkoli splošni ali ekonomski interes, ki bi lahko vplival na izpolniteljev pravni položaj. V teoriji se največkrat omenja, da je ta pravni interes podan takrat, če zastavitelj plača tuj dolg zato, da bi se izognil preteči prodaji svoje zastavljene nepremičnine.

Tožnica ni pogodbena stranka posla, na podlagi katerega je nastala zastavna pravica na nepremičninah, torej ni zastaviteljica. Je pa s tem, ko je postala lastnica z zastavno pravico obremenjenih nepremičnin, postala realna dolžnica dolga toženke. In to ne glede na to, da je z zastavno pravico obremenjeni nepremičnini pridobila od sina neodplačno, saj subrogacija v primeru neodplačne pridobitve s hipoteko obremenjene nepremičnine ni izključena.

Gotovo je, da ima tožnica kot lastnica zastavljene stvari pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila zastavnega upnika. Obveznost realnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, namreč ni subsidiarna. Zato ne more zahtevati od osebnega dolžnika, da plača zavarovano terjatev. Izvršbo na obremenjeno nepremičnino lahko namreč realni dolžnik prepreči tako, da sam plača zavarovano terjatev, pri čemer s subrogacijo stopi v položaj (izplačanega) hipotekarnega upnika. Nato lahko od osebnega dolžnika zahteva povrnitev plačanega zneska.

Zaradi zakonske personalne subrogacije je tožnica, ki je izpolnila toženkine obveznosti kot realna dolžnica, v razmerju do toženke že s trenutkom izpolnitve vstopila v pravni položaj banke kot zastavne upnice, toženkina obveznost pa se po vrsti (vsebini) in obsegu zaradi subrogacije ni spremenila. Toženkina obveznost iz kreditne pogodbe ni prenehala. Še vedno jo je dolžna izpolniti, le da ne več banki kot prvotnemu upniku, temveč tožnici kot singularnemu nasledniku hipotekarnega upnika (torej banke, kateri je tožnica plačala zavarovano terjatev).

Načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ od udeležencev obligacijskih razmerij ne zahteva, da prenehajo uveljavljati svoje interese. V tej zadevi tožnica zahteva od toženke zgolj plačilo tistega, kar je plačala namesto nje, pa čeprav je nepremičnini, obremenjeni s hipoteko in zemljiškim dolgom, pridobila neodplačno. Tožnica se poslužuje svoje materialne pravice, ki jo ima kot realna dolžnica, te svoje pravice pa ne izvršuje tako, da bi hkrati ogrožala ali posegala v kakšno pravico, ki pripada toženki. Zaradi tožničinega zahtevka namreč toženki ni onemogočeno uveljavljanje zahtevkov napram bivšemu možu (7. člen OZ).