TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se zavrneta.

Izpodbijana sodba temelji na zaključku, da vzroka za nesrečo ni mogoče ugotoviti, revizijsko sodišče pa je na ta zaključek vezano. Zato je trditev, da vzrok predstavlja nepravilno pripetje tovora in vsi argumenti, s katerimi jo drugi toženec utemeljuje, nedovoljena. Drugemu tožniku je sicer treba pritrditi, da se škodni dogodek ne bi zgodil, če bi se tožnik umaknil z nevarnega območja, a to iz razlogov, navedenih ob obravnavi tožnikove revizije, ne more privesti do popolne razbremenitve toženih strank: njuna odgovornost je objektivna, zato bi se lahko v celoti ekskulpirala le iz razlogov iz prvega odstavka 153. člena OZ (če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je izven nevarne stvari in učinka tega vzroka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti), ki ga toženi stranki nista niti zatrjevali, ali iz razlogov iz drugega odstavka istega člena OZ (če bi dokazali, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga nista mogli pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti), ki jih nista izkazali. Ko drugi toženec graja stališče pritožbenega sodišča, da tožnikova neusposobljenost ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka pa prezre, da je bila presoja izpodbijane sodbe še strožja: tožnik bi moral vedeti, da se mora umakniti z nevarnega območja, čeprav za delo privezovalca in signalista ni bil posebej usposobljen, saj bi to moral vedeti vsak povprečno skrben - tudi neusposobljen - delavec.