TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 64/2022-36 z dne 10. 10. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.

Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.

Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.