TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V zadevi je sporna odločitev, da se tožnica ne imenuje na mesto predsednice sodišča. Kriteriji, ki jih pri izbiri oziroma imenovanju kandidata upošteva Sodni svet, so primeroma navedeni v tretjem odstavku 62.a člena ZS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Sodni svet kot bistven kriterij za izbiro določil sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta. Navedeni kriterij je v razumni povezavi s predmetom odločanja in mu tožnica kot takemu tudi ne nasprotuje. Nasprotuje zahtevi njegovega izpolnjevanja na ravni nadpovprečnosti, ki pa ji neskladnosti z zakonom in arbitrarnosti ni mogoče očitati. Uspešnost opravljanja sodniške službe je po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZS formalni pogoj za imenovanje, zato se sodišče ne strinja s stališčem, da bi toženka kot kriterij za izbiro (med kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje) ne smela uporabiti višjih zahtev od tistih, ki so kot merila za oceno uspešnega opravljanja sodniške službe določeni v 29. členu ZSS.

Glede na vsebino izpodbijane odločbe, se tožnici ne očita nepravilnosti ali nedoslednosti v zvezi z opravljenimi službenimi nadzori, temveč se nasprotno, na podlagi nepravilnosti, ki so bile z njimi ugotovljene, ugotavlja opuščanje oziroma neizvajanje rednega nadzora sodne uprave prvostopenjskega sodišča, ki je na podlagi 67. člena ZS v pristojnosti predsednika sodišča višje stopnje. Očitek pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v smislu ugotavljanja stopnje tožničine odgovornosti za ugotovljene nepravilnosti ni utemeljen. V konkretnem primeru namreč ne gre za razrešitev s položaja predsednika (iz 64. člena ZS), temveč za akt o izbiri, pri kateri se lahko upošteva tudi posledice, ki izhajajo iz načina vodenja in ki so objektivno nesprejemljive, kot je to storjeno in obrazloženo v konkretnem primeru.

Odločitev Sodnega sveta je v delu, ki se nanaša na vsebinsko (ne)izbiro, glede na zakonsko ureditev pravno vezana, saj so kriteriji za izbiro v zakonu določeni, pa čeprav le primeroma. Kriterij, ki ga izven v zakonu izrecno določenih, kot bistven za izbiro določi sodni svet, mora biti torej objektiven in zasledovati cilj, ki se zasleduje z zakonsko predvidenimi kriteriji - izbrati kandidata, ki najbolj ustreza zahtevam prostega mesta predsednika sodišča. Kriterij vodenja po presoji sodišča navedenim zahtevam ustreza in mu ni mogoče očitati arbitrarnosti ali diskriminatornosti. Zahteva zakona, da Sodni svet v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje, narekuje navedbo kriterijev, ki jih izbrani kandidat najbolje izpolnjuje. Če Sodni svet ne izbere nobenega od prijavljenih kandidatov, pa je razlog za odločitev po naravi stvari lahko samo ugotovljeno neizpolnjevanje oziroma nezadostno izpolnjevanje kriterijev za izbiro. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navede kriterij, ki ga tožnica ne izpolnjuje na zahtevani ravni, kot tudi dejstva in razloge, ki po njenem mnenju narekujejo takšno presojo. V tem delu je, ker gre za izbiro in oceno primernosti kandidata, sodna presoja omejena na t.i. test očitne nerazumnosti, ki ga presoja Sodnega sveta nedvomno prestane.

Ni podana kršitev določb ZUP o izločitvi uradnih oseb. Da bi pri odločanju v zadevi sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena, tožnica v postopku izdaje odločbe ni zatrjevala. Obstoja zakonskega izločitvenega razloga tudi v upravnem sporu ne zatrjuje. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe je Sodni svet opozorila na razloge, ki bi po njenem mnenju narekovali izločitev člana Sodnega sveta, vendar zahteve za izločitev, ki bi terjala odločanje o izločitvi, ni podala.