TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožbi proti odločbi o pogojnem izbrisu B. d. o. o. iz registra odvisnih borznoposredniških zastopnikov z dne 8. 6. 2010 se ugodi, odločba se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožba proti sklepu se z a v r ž e.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v skupnem znesku 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

S pravnomočnostjo odločbe o začetku postopka niso postala pravnomočno ugotovljena tudi dejstva (v smislu relevantne ugotovitve dejanskega stanja) iz te odločbe. Za začetek postopka je namreč potreben obstoj podatkov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek ukrepa nadzora. Utemeljenost suma oziroma resničnost podatkov pa se nato (šele) preveri v nadaljnjem postopku.

Po presoji Vrhovnega sodišča ponovna oziroma druga kršitev v petletnem obdobju po drugem odstavku 189. člena ZTFI ni pogojena s prvo kršitvijo, ki bi morala bila ugotovljena s pravnomočno odločbo tožene stranke, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Drugi odstavek 189. člena ZTFI namreč določa kot hujšo kršitev (le) tisto kršitev enakih značilnosti, ki je storjena že drugič v petletnem obdobju. Zatrjevana zahteva po predhodni pravnomočni odločbi zato ne izhaja iz zakonskega besedila in bi bila tudi v nasprotju s ciljem zakona, ki zasleduje vzpostavitev hitrega in učinkovitega nadzora nad trgovanjem s finančnimi instrumenti.

Utemeljen je tožbeni očitek v zvezi s kršitvijo procesnih jamstev v dokaznem postopku, saj je Agencija obravnavala (zgolj) prejete pisne prijave, hkrati pa ni v ničemer sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke ter posledično ni razpisala ustne obravnave oziroma ni zaslišala predlaganih prič. Agencija je s tem nezakonito zavrnila konkretiziran dokazni predlog tožeče stranke, ki je v Izjavi o razlogih za začetek postopka za izbris iz registra odvisnih borznih posrednikov z dne 4. 5. 2010, glede na svoje obrambne trditve logično in jasno predlagala, „naj zaradi razjasnitve vseh okoliščin, Agencija razpiše ustno obravnavo.

Tožeča stranka je svojo obrambo ves čas gradila na zavračanju očitkov o kakršnemkoli svetovanju strankam o nakupu oziroma prodaji vrednostnih papirjev.

Z zavrnitvijo tega (dovolj) konkretiziranega dokaznega predloga o zaslišanju prič je Agencija načelo proste presoje dokazov pretvorila v nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Agencija se je namreč na podlagi verodostojnosti prijav tudi že prepričala o nasprotnem, to je, da je tožeča stranka tako protizakonito svetovala strankam, kot tudi, da do nesporazuma s prijavitelji ni moglo priti. Ker po prepričanju Agencije dokaz z zaslišanjem predlaganih prič ni mogel uspeti, ga zaradi nesmiselnosti ni izvedla. Ta argument pa nujno vsebuje vnaprejšnjo oceno pričevanja prič (zakonitega zastopnika in zaposlenih oseb pri tožeči stranki) kot neprepričljivo ali neverodostojno. Prav takšno ravnanje pa predstavlja prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ki onemogoča dokazovanje (ne)obstoja pravno pomembnega dejstva. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga s soočenjem prijaviteljev z zaposlenimi pri tožeči stranki.