TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija zoper sklep o stroških postopka se zavrže.

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Prikrit očitek dejanske narave predstavlja očitek „protispisnosti“, s katerim revidentka neutemeljeno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ta je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma „prepisa“ besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih.

Določba 8. člena ZPP zahteva analitično-sintetični in pluralistično-monistični koncept dokazne ocene – oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter upoštevaje uspeh celotnega postopka, vendar pa takšna zahteva ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru izvesti prav vse predlagane dokaze. Vestna in skrbna presoja, ki jo prav tako terja navedeno procesno določilo, namreč implicira tudi sodnikovo vrednotenje posameznih predlaganih dokazov, ki jo zgradi tako na podlagi vestne kot tudi skrbne presoje (subjektivno-objektivni koncept dokazne ocene). Upoštevaje načelo proste presoje dokazov pa to med drugim pomeni, da se sodišče lahko odloči, da določenih dokazov ne bo izvedlo, ko oceni, da ti ne bi (so)prispevali k drugačni dokazni oceni, ki si jo je sodišče že zgradilo na podlagi do tedaj izvedenih dokazov o pravno odločilnih okoliščinah, in sicer tudi v primerih, ko so nepotrebni, ker se poskuša z njimi dokazovati med strankama nesporna dejstva, dejstva, ki so bila že dokazana v smeri, ki jo zatrjuje tudi stranka, ki predlaga izvedbo še dodatnih dokazov, in/ali dejstva, ki glede na meje in vsebino trditvene podlage tožbe niso pravno pomembna oziroma celo nedopustna. Seveda pa mora sodišče tudi v teh primerih takšno delno zavrnilno odločitev o predlaganih dokazih ustrezno obrazložiti.

Tožeča stranka je sama prispevala k nastanku škodnega dogodka in njej nastale škode, ker je bila seznanjena z delovanjem in pravilno uporabo fitness tekalne naprave, pa je kljub temu nastavila previsoko hitrost, preden je nanjo stopila; če je bila ta tako nastavljena že pred tem, bi jo morala prilagoditi, saj hitrost vselej nastavlja vadeči. Upoštevaje tožbeni trditveni okvir se sodišči nista smeli ukvarjati z ugotavljanjem obstoja tistih elementov subjektivne odgovornosti, ki bi morebiti lahko bremenili toženo stranko. Pravilno sta torej zaključili, da je izključena odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem tudi tožene stranke, za tožeči stranki nastalo škodo.