TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodne takse, in sicer A. A. znesek 900,00 EUR, B. B. znesek 1.100,00 EUR, C. C. znesek 1.200,00 EUR in D. D. znesek 800,00 EUR.

Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.

S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.

Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.

Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.

Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.

Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.

Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.

Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.

Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.

Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.

Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.

Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.

Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.

Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.

Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.