TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se spremeni I. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 29. marca 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 4. decembra 2013, tako da se obsojenemu S. C., ob upoštevanju kazni:

9 (devet) let in 11 (enajst) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 1801/2004 z dne 27. 5. 2005, pravnomočna z dnem 7. 6. 2005,

11 (enajst) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 187/2006 z dne 29. 3. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61/2006 z dne 4. 7. 2006, pravnomočna z dnem 4. 7. 2006,

17 (sedemnajst) let in 8 (osem) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2907/2010 z dne 1. 6. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2907/2010 z dne 12. 4. 2011, pravnomočna z dnem 4. 5. 2011,

in

1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 12986/2010 z dne 19. 4. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12986/2010 z dne 9. 2. 2012, pravnomočna z dnem 23. 2. 2012,

na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1)

izreče

enotna kazen

20 (dvajset) let zapora.

Vrhovno sodišče je glede 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, kot je veljala pred uveljavitvijo novele KZ-1B, dalo prednost zgodovinski, sistematični in logični razlagi v primeru, ko je bila obsojencu ena od posameznih kazni določena na 30 let zapora. Če so obsojencu odmerjene posamezne kazni, ki ne presegajo 20 let zapora, enotna kazen ne sme presegati 20 let zapora.

Pri izrekanju enotne kazni obsojencu v okviru tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP ne pride v poštev uporaba določbe 7. člena KZ-1.