TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Državne komisije za splošno maturo št. 6033-284-1/2013-401-SM14 z dne 10. 4. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi s stranki v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani akt zadeva tožničino zakonsko pravico do opravljanja mature na podlagi prilagojenega načina opravljanja ali ocenjevanja znanja, ki jo kandidati s posebnimi potrebami lahko imajo na dveh možnih podlagah, in sicer če so bili v izobraževalne programe usmerjeni z odločbo o usmeritvi po ZUOPP ali pa tudi v drugih utemeljenih primerih zaradi poškodb ali bolezni (drugi odstavek 4. člena ZMat). Ta pravica ima tudi ustavno podlago. Če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt odpraviti s sodbo, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Med bistvene pomanjkljivosti, ko je v sporu vpletena zakonska pravica, ki ima ustavnopravno vez z načelom enakega dostopa do izobraževanja, spada tudi situacija, ko izpodbijani akt očitno nima dovolj konkretiziranih razlogov glede subsumpcije dejstev pod zakonski dejanski stan. Tožena stranka namreč v izpodbijanem aktu pravi samo, da tožnica ne spada med druge kandidate; ne navaja pa nobenega razloga, zakaj ne spada med druge kandidate - morebiti zaradi narave posledic poškodbe, nesreče ali bolezni ali pa ker se bolezen, poškodba ali nesreča ni zgodila neposredno pred opravljanjem mature. Pri tem je treba pojem „neposredno“ pred opravljanjem mature razlagati in uporabiti v skladu z namenom ZMat in sistematično metodo tako, da to lahko pomeni tudi dalj časa pred opravljanjem mature, če bolezen ali poškodba traja ves čas od nastanka do mature.

Tožena stranka je nezakonito posegla v pravico tožnice do učinkovitega sodnega varstva, kajti zahtevek iz drugega odstavka 4. člena ZMat je prejela skoraj 6 mesecev pred začetkom mature, odločbo bi morala izdati v 2 mesecih od prejema popolne vloge, izdala pa jo je po več kot 5 mesecih. Nadalje je bil nezakonit poseg storjen s tem, ker izpodbijani sklep ni imel pravnega pouka glede možnosti sodnega varstva. Ni pa bilo posega v tožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva s tem, ker tožena stranka ni izdala dopolnilne odločbe, ampak je ravnala prav, ko je pritožbo tožnice zavrgla kot nedopustno in ji določila rok za tožbo v upravnem sporu, ki začne teči od vročitve drugostopenjskega akta.

Ker sodišče po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta samo do izdaje pravnomočne odločbe, v prvi točki izreka sodbe pa je že izdalo odločbo o tožbi v tem upravnem sporu, ki postane pravnomočna z njeno vročitvijo strankama, tožnica ni izkazala verjetnosti, da bi ji z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda, ki bi jo lahko sodišče preprečilo z izdajo začasne odredbe. Zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.