TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 390/2016-19 z dne 30. 3. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa.

Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni.

Že iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi (kot je npr. zaslišanje priče) niso izključeni, dikcija, da se trditve „praviloma“ dokazuje s tam naštetimi listinskimi dokazi, pa zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami po naravi stvari lažje in hitrejše. Tako je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah, ko je bilo soočeno s podobnimi razlogi za zavrnitev nelistinskih dokazov v davčnem postopku, že navedlo, da je možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic. Katere dokaze je mogoče primarno pričakovati oziroma zahtevati, je torej odvisno od vsebine oziroma narave spora, saj stranka v določenih postopkih odločilnega dejstva niti ne more dokazovati z listinami.

Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Kot obrazloženo mora pojasniti le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati.

Ob morebitni ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja glede revidentove udeležbe v poslih, kar bi narekovalo ugoditev tožbi, lahko sodišče ob izpolnjevanju za to podanih zakonskih pogojev samo odloči v zadevi ali pa odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek, da skladno s pravnomočno sodbo sodišča o njej ponovno odloči. Ta bo pri tem vezan ne le na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (64. člena ZUS-1), ampak tudi na s sodbo ugotovljena dejstva oziroma dejansko stanje, saj je to neločljivo povezano s pravnimi stališči glede pravice do izvedbe dokazov in s samim izrekom sodbe. Povedano drugače: upravni organ je v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot tudi glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti.