TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških (točka I in točka II izreka izpodbijane sodbe) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (točka II izreka sodbe) se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ob nastopu prestajanja kazni zapora ni bilo mogoče ugotoviti izraženosti omenjene neopredeljene psihotične motnje do te mere, da bi tožnika omejevala glede sposobnosti nastopiti kazen. Sama disocialna osebnostna motnja pa ni bila zadosten razlog, da bi ovirala preiskovanca pri nastopu kazni zapora. Tako sodišču ni mogoče očitati protipravnosti pri odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog prestajanja zaporne kazni.

Tožena stranka odgovarja kvečjemu za tisto škodo, ki je tožniku nastala v opisanem obdobju, torej ko je bilo bolnišnično zdravje indicirano, pa ne izpeljano, ne pa tudi zunaj navedenega obdobja. Škode, ki naj bi jo tožnik po tožbenih trditvah trpel po prestajanju kazni zapora, ni mogoče povezovati z odsotnostjo bolnišničnega psihiatričnega zdravljenja med prestajanjem kazni zapora.

Tožnik v tej zadevi ne toži države zaradi onemogočitve uresničevanja pravice do zdravljenja v ustrezni zdravstveni inštituciji, ampak za opustitve dolžnega ravnanja zavoda za prestajanje kazni zapora. Ali je odsotnost bolnišničnega zdravljenja tožnika posledica toženkine opustitve, bo stvar presoje v ponovnem sojenju.