TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Revizija drugega tožnika se zavrže.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo drugega tožnika.

IV. Tožena stranka mora tožnikoma v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa nerazdelno povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 939,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Če sodišče ne sledi pravnemu naziranju stranke glede materialnopravnih vprašanj, mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev ustavnih pravic, pač pa gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje sploh ne more storiti. Ta kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo treba opraviti glavno obravnavo. Glavna obravnava se izvede pred sodiščem prve stopnje in se pred tem sodiščem zaključi, ko je zadeva zrela za odločitev (291. člen ZPP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje (347. člen ZPP) ni del glavne obravnave. Če je sodišče druge stopnje ne izvede, pa bi jo moralo, to lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP.

Univerzi ne gre odrekati njene avtonomnosti, vendar ta ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih iz delovnega razmerja oziroma pravicami, ki jim jih je kot delodajalec dolžna zagotavljati na podlagi zakona.

Izstop članice iz univerze ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Z izstopom članice je med toženko (univerzo kot prenosnikom) in ZRS (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa dela dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, saj je prenos po sklepu Vlade o ustanovitvi ZRS zajemal zaključeno organizacijsko enoto z vsemi raziskovalnimi in drugimi projekti ter drugimi dejavnostmi, ki je bila organizirana v UP ZRS, premoženjem, zaposlenimi, pravicami in obveznostmi, osnovnimi sredstvi, dokumentacijo ter vsemi pravnimi razmerji.

Prenos nastopi ne glede na morebitne (drugačne) dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu. Celo delavec sam se ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem.

Pri opredelitvi pojmov "podjetje" in "gospodarska dejavnost" ni mogoče izhajati iz definicij, ki jih ponuja toženka (ko se sklicuje na ne več veljavni Zakon o podjetjih in na Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence), pač pa iz razlag teh pojmov v smislu Direktive.

Ob dejanski ugotovitvi, da je imel tožnik A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko za različna delovna mesta za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti, za katero je tožnik opravljal delo v trajanju 16 ur na teden, so zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od toženke kot delodajalca prenosnika na ZRS kot delodajalca prevzemnika.

Podpis nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku ponujena ob odpovedi (odpoved s ponudbo nove), ne pomeni sporazumnega prenehanja prejšnje pogodbe, pač pa sklenitve nove pogodbe z razveznim pogojem.