TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Pravno relevantna dejstva – da družba A. Ltd., ki nima koncesije za prirejanje iger na srečo, te prireja na spletni strani X., da dostop do te spletne strani poteka preko storitve pretvorbe tekstovnega naslova spletne strani v IP naslov in da je tožnik ponudnik storitev informacijske družbe, ki omogoča dostop do spletne strani X. med strankama niso sporna. Navedena dejstva pa so podlaga za pravno posledico iz devetega odstavka 107. člena ZIS – tj. izrek ukrepa omejitve dostopa do spletnih strani.

Sodišče ne more pritrditi stališču tožeče stranke, da ZIS v konkretnem primeru ni uporabljiv, ker (v skladu z načelom teritorialne veljavnosti predpisov) iger na srečo, ki se izvajajo izven ozemlja Republike Slovenije, ne more urejati. Navezne okoliščine namreč tudi v primeru, ko ima ponudnik iger na srečo sedež v drugi državi, igralec pa prebivališče v Sloveniji, odkazujejo na uporabo slovenskega prava in pristojnost slovenskega sodišča. Teritorialna veljavnost ZIS zato ne more biti vprašljiva.

SEU je v svoji praksi zavzelo stališče, da lahko države predpišejo omejitve za dejavnost organiziranja iger na srečo, ki sicer po vsebini pomenijo omejitev svobode opravljanja storitev iz 49. člena Pogodbe ES, če so za to izpolnjeni upravičeni razlogi (nediskriminatornost, sorazmernost).

Prepovedni učinek določbe devetega odstavka 107. člena ZIS je samo posledica izvajanja drugih določb. Zato po mnenju sodišča to ni tehničen predpis, kot ga šteje SEU, da bi bila potrebna njegova notifikacija.

Določba devetega odstavka 107. člena ZIS se nanaša na način uresničevanja pravice do svobode izražanja (39. člen URS) v primerih, ko se uresničuje po elektronskih sredstvih komuniciranja, na katerih se nedovoljeno prirejajo igre na srečo. Iz razlogov varovanja javnega reda, preprečevanja kaznivih dejanj, zaščite potrošnikov pred škodljivimi posledicami igranja iger na srečo, pa je poseg v to pravico ustavnopravno opravičljiv.