TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Sodnega sveta št. 2/16-202 z dne 1. 9. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predmetnem področju obstajajo mednarodni standardi, kot to velja na obravnavanem področju, je toliko bolj priporočljivo, da pristojnemu organu ti standardi služijo v oporo pri ustavno-skladni razlagi in uporabi zakona in podzakonskega predpisa v posamičnem primeru.

Test stroge sodniške presoje izpodbijanega akta se nanaša na vse z zakonom ali podzakonskim predpisom predpisane procesne garancije, podprte s t.i. splošnimi pravnimi načeli poštnega postopka ter (mednarodno) sodno prakso, ter uporabo drugih procesnih določil ter zakonskih pogojev za izrek prenehanja sodniške službe iz 1. in 2. točke 1. odstavka 32., 33. in 34. člena ZSS, ter zakonsko predpisanih materialnih "kriterijev" za ocenjevanje sodniške službe iz 29. člena ZSS, ker ti po zakonu zavezujejo personalne svete pri oceni sodniške službe in tudi Sodni svet. Ker je zakonodajalec predpisal tudi obveznost Sodnega sveta, da sprejme merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, se stroga sodniška presoja razteza tudi na upoštevanje Meril in kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Izven tega, kar je v zvezi s kriteriji za oceno sodniške službe predpisano z Merili in določilom 29. člena ZSS, pa imajo pristojni organi polje proste presoje, v katero Upravno sodišče v upravnem sporu ne posega, ker ni pristojno za strokovno oceno sodniške službe, razen če odločitev v posamičnem primeru glede uporabe tiste vsebine kriterijev ali indikatorjev, ki ni predpisana, ni nerazumna.

V vsakem primeru, brez izjem, mora biti ocena sodniške službe podana za vsak posamezen kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno). Dokazno breme za negativno oceno sodniške službe, ki vodi k razrešitvi, je namreč na pristojnem organu, sodnik pa se lahko brani s svojimi argumenti.