TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija sedme tožnice se zavrže.

II. Revizija tožene stranke se zavrne.

III. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo sedme tožnice.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške za odgovor na revizijo in sicer: štirinajsti tožnici in petnajstemu tožniku 1.023,64 EUR, trinajsti tožnici 699,97 EUR, ter prvi do šesti ter osmi do dvanajsti tožnici 1.702,34 EUR, vse v petnajstih dneh po prejemu te sodbe; od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Temeljno načelo iz 9. člena ZPP je bilo merilo za neuporabo sankcije iz zadnjega odstavka 286. člena ZPP. Uporaba navedenega pravila (oziroma uporaba sankcije iz navedenega pravila) v danem primeru namreč ne bi uresničevala nobene temeljne pravne vrednote, marveč bi jo prekršila. Če bi namreč tožena stranka ravnala pošteno ter se ne bi sklicevala le na prima facie parcialno dejansko gradivo, potem se vprašanje (ne)uporabe pravila o prekluziji, sploh ne bi moglo pojaviti. Čim pa je tako, potem zaščita pravnega pravila o prekluziji prek vztrajanja pri njeni sankciji z neupoštevanjem prepoznega procesnega gradiva, ni utemeljena in tudi ne potrebna. Potrebnost in utemeljenost te sankcije se namreč odraža v učinku generalne prevencije, ki naj zagotovi učinkovito uporabo načela hitrosti postopka (11. člena ZPP). Nedopustno bi bilo, če bi sodišče slednje načelo uresničevalo z nepoštenimi in protipravnimi sredstvi.

Revidentka ni izkazala, da bi izpodbijana odločitev glede teka obresti odstopala od ustaljene sodne prakse. Ravno nasprotno, ustaljena sodna praksa se je izoblikovala na podlagi načelnega pravnega mnenja občne seje VS z dne 26. 6. 2002 in, kar je bistveno, izpodbijana odločitev je s takšno sodno prakso skladna.

Načelno pravno mnenje je za senate Vrhovnega sodišča obvezno (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih - v nadaljevanju ZS). Spremeniti jih je mogoče le na novi občni seji. Utemeljen razlog za spremembo je enak razlogom, iz katerih je ustavno dopustno odstopiti od ustaljene sodne prakse. Odstop je dopusten tedaj, ko za to obstajajo novi razlogi, argumenti; takšni, ki z močjo prepričljivosti ovržejo (overrulling) dotedanje sodnopravno stališče ali tedaj, ko so v konkretni zadevi podani posebni razlogi; takšni, ki z argumentom razlikovanja utemeljujejo obstoj prekrite praznine v obstoječem sodnem pravu ter podobno kot pri teleološki redukciji narekujejo njegovo neuporabo zaradi razlikovanja (distinguishing).