TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Obravnavana zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj gre za upravno zadevo. Pravilna materialnopravna podlaga obravnavane zadeve niso določbe OZ o neupravičeni pridobitvi, ampak določbe ZDavP-2 o vračilu davka (od 97. do 100. člena). O naravi takšne zadeve je Vrhovno sodišče že večkrat povedala, da gre za upravno zadevo. Dejstvo, da je dolžnikov dolžnik terjatev za vračilo davka s cesijo odstopil tožniku, ne spremeni narave upravnopravne zadeve.

Pravilno pravno podlago v obravnavanem primeru ne predstavlja 155. člen ZDavP-2, saj ne gre za situacijo, ko bi bil postopek davčne izvršbe ustavljen, ker je bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da sklep o rubežu terjatve s 8. 3. 2010 in sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva s 7. 4. 2010 nikoli nista bila odpravljena. Za vmesno obdobje je bila odpravljena zgolj odločba z 19. 3. 2010, s katero je davčni organ dolžnikovemu dolžniku – družbi G. d. d., naložil plačilo spornega zneska, ker le-ta ni prostovoljno izpolnil predhodnega sklepa o rubežu terjatve. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti 97. člen ZDavP-2, v skladu s tretjim odstavkom te določbe pa davčni organ v obdobju od odprave in do izdaje nove odločbe ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. V obravnavnem primeru pa je bilo z novo odločbo ... s 15. 2. 2011, ki je postala tudi dokončna in pravnomočna, ponovno odločeno, da je dolžnikov dolžnik dolžan plačati enak znesek kot v odpravljeni odločbi.