TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Delavcu poleg osnovne plače skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 pripada plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Upoštevaje 136. člen ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična. Iz tega razloga so nični dogovori med pravdnima stranka v aneksih k pogodbi o zaposlitvi, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi (zadržanje 10 % osnovne plače, pri čemer je izplačilo tega dela plače odvisno od uspešnosti poslovanja skupine oziroma je vezano na doseganje postavljenih kriterijev in ciljev). Kljub temu da je tožnica te anekse podpisala, ne predstavljajo zakonite podlage za zadržanje dela plač, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi (ali aneksom k pogodbi o zaposlitvi) ne moreta drugače urediti vprašanj, ki so z zakonom prisilno urejena.