TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1359/2016-9 z dne 18. 4. 2017 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 24 08223 z dne 29. 10. 2015 v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožeči stranki odmeri dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 v znesku 1.455,44 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 342,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje.

Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja posebne odločbe na tej pravni podlagi torej nista predvidena za primere, ko gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Davčni zavezanec odloga v povezavi z neobstoječo davčno obveznostjo sploh ne more priglasiti. Ob nasprotni razlagi bi bil pridobitelj kapitala postavljen v položaj, ko svoje z zakonom določene pravice oziroma davčne ugodnosti sploh nikoli ne bi mogel uveljavljati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Hkrati bi takšna razlaga privedla do neenake obravnave davčnih zavezancev, ki so v primerljivem položaju. Revidentu se namreč nalaga znatno višja davčna obveznost zgolj zato, ker je bila prva odsvojitev delnic (po posebni zakonski določbi) davka prosta, čeprav so bili glede načina odsvojitve in družinskega razmerja med obdarovalcem in obdarjencem izpolnjeni vsi vsebinski pogoji iz 100. člena ZDoh-2. To pa tudi z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno obravnavo davčnih zavezancev.

Tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da lahko davčni zavezanec v primeru, kot je obravnavani, ob nadaljnji obdavčljivi odsvojitvi podarjenega kapitala v svoji davčni napovedi (326. člen ZDavP-2) uveljavlja ugodnosti, ki mu gredo po 100. členu ZDoh-2, ne da bi bila za to potrebna izdaja posebne odločbe o odlogu. Vprašanje izpolnjevanja pogojev za odlog, ki bi bilo sicer predmet takšne odločbe, pa je del presoje davčnega organa v postopku odmere dohodnine ob nadaljnji odsvojitvi kapitala.