TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 4.292,91 EUR (tako da je tožena stranka namesto 18.292,68 EUR tožeči stranki dolžna plačati 13.999,77 EUR), odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka pa tako, da se toženčeva obveznost plačila zniža za 959,00 EUR na 310,69 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,58 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.

Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku.

Tožnik more zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.